arhiv

##IMAGE-2534337##

V Črnomlju in bližnji okolici se že nekaj dni ponovno kot že nekajkrat to leto nedvomno zaznava izjemno moteč smrad po prašičjih odpadkih. Sladkoben in nenaravno kemično obarvan smrad je zelo močan predvsem v severnem delu mesta Črnomelj, veliko ljudi pa se pritožuje, da so kljub poletni vročini ponoči primorani spati pri zaprtih oknih. In res ne pretiravajo.

Čeprav se polivanje prašičje gnojnice po njivah lahko opravi le v primeru, ko so napovedane padavine, pa se je tokratno polivanje izvršilo brez tega dejstva, saj o dežju ne duha ne sluha. Kljub temu, da se številni prebivalci večkrat pritožijo tako inšpekcijskim službam kot občini Črnomelj, pa se vsi izgovarjajo na neskladje v zakonodaji, občani pa so tako še naprej podvrženi tretmajem z močno smrdečo gnojnico.

Logika kapitala in moč neumnih zakonov so tako nad prebivalci, ki jim je prav tako z zakonom zagotovljena pravica do kvalitetnega bivalnega okolja, kar pa v naši državi postaja le bajka za male otroke. Predvsem odgovorni pa z dopuščanjem takšnega smrdečega stanja očitno pristajajo na nove smrdeče pogoje bivanja v tej največji belokranjski občini. Vse skupaj pa je le dokaz tudi o temu, kako nedelujoče in sramotno neekološko je naravnana naša država. Da je mera polna, smo neuradno tudi izvedeli, da bodo v kratkem pričeli s ponovnim razlivanjem bioplinske gnojnice iz Bioplinske elektrarne Lokve, ki si je neuradno ponovno pridobila dovoljenje za prvi kakovostni razred gnojnice, kar jim omogoča neomajen razvoz gnojnice iz ton in ton prehranskih odpadkov iz cele Slovenije po belokranjskih njivah. Kljub temu, da belokranjski rojak in eokolog Dušan Plut svari domačine pred dopuščanjem takšnega početja zaradi velike nevarnosti zastrupljanja občutljivih kraških tal in pitne vode, pa večina ostaja gluha pred tovrstnimi opozorili. Do kdaj še?

Zanimivo je tudi to, da gre za svojevrstni ekološki teror takorekoč posameznikov oziroma lastnikov kapitala nad vse bolj apatičnim prebivalstvom, ki to še vedno mirno prenaša. Niti Bioplinska elektrarna niti privatna prašičja farma očitno še vedno ne nameravata prenehati z za nekatere hudo spornim ekološkim početjem, saj jih tako rekoč pri takem početju ščitijo na kožo kapitalu pisani državni zakoni.