Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Krčani se radi pohvalimo s pomembnimi možmi (in ženami), ki so pustili sled v našem mestu. Eden najslavnejših je prav gotovo Janez Vajkard Valvasor, po katerem se v našem mestu imenujejo osrednja knjižnica, ulica, nabrežje in še kaj. Letos se spominjamo 375. obletnice rojstva velikega polihistorja.  

Ob tej priložnosti smo  v Valvasorjevo knjižnico Krško povabili zgodovinarja Janeza Weissa, urednika Studia Valvasoriana, več kot 1000 strani obsežnega zbornika spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain  v slovenski jezik. V programu so sodelovale tudi učenke glasbene šole Krško.

V predavanju z naslovom Dolga pot prevoda je Weiss zgoščeno predstavil Valvasorjevo delo in vsebino zbornika, pa tudi njegovo družino in prednike in najnovejša odkritja, ki pod vprašaj postavljajo njegov baronski naziv, podvomil pa je tudi o mnenju, da je Valvasor prišel v Krško popolnoma siromašen. Na hitro se je sprehodil skozi zgodovino prevajanja in recepcijo Slave od izida pa vse do danes. Iz Slave so med drugim črpali Prešeren, Linhart, Trdina, če omenimo le nekatere pomembnejše pesnike in pisatelje, iz nje pa so črpali tudi učenjaki različnih znanosti in ved. Weiss je osvetlil čas nastajanja Slave in vlogo Valvasorjevih sodelavcev, predvsem Erazma Franciscija.

Slovenski prevod je vsebinsko pa tudi po obliki zvest izvirniku: izšel je v štirih zvezkih (15 knjig) na več kot 3500 straneh.

Ob tem smo se prisotni spraševali, le kako je družini Debenjak (Božidar, Doris in Primož) uspelo v relativno kratkem času prevesti tako zahtevno delo in seveda, koliko je bilo vloženega šele časa, znanja, truda in tudi materialnega bogastva za nastanek izvirnika.

Pri vsem tem ne moremo mimo založniškega podviga Zavoda Dežela Kranjska, ki je bil nosilec prevoda. V razpravi po predavanju je Pika Trpin iz zavoda povedala nekaj besed o organizacijskem in finančnem delu, ki ga zahteva prevajanje in izdaja take knjige. Po njenem mnenju je celotni prevod Slave morda najpomembnejši prevod nekega dela v slovenski jezik po letu 1584.

Seveda je imela v mislih delo drugega Krčana, Dalmatinovo Biblijo. Z veseljem vas že zdaj vabimo na prvo javno predstavitev restavriranja še enega spomenika slovenstva, ki bo konec tega meseca v naši knjižnici.

Če ste nemara zamudili Weissovo predavanje, pa si v Valvasorjevi knjižnici do 20. oktobra lahko ogledate razstavo Od Radeč do Mokric – Posavje v času Janeza Vajkarda Valvasorja. Urška Šoštar, avtorica razstave je zapisala:

»Ob 375-letnici rojstva kranjskega plemiča, vojaka in poveljnika, svetovnega popotnika, raziskovalca, enciklopedista, člana Kraljeve družbe v Londonu in ljubitelja domače dežele Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641 – 1693), ki je zadnja leta življenja preživel v Krškem, smo v krški knjižnici, ki s ponosom nosi polihistorjevo ime, pripravili razstavo Od Radeč do Mokric: Posavje v času Janeza Vajkarda Valvasorja. Razstava prinaša podobe posavskih gradov in mest ter njihove opise iz dveh Valvasorjevih del: Topografija sodobne Vojvodine Kranjske (Topographia ducatus Carnioliae modernae, 1679) (faksimilirana izdaja 1995) in Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 1689) (prevod v izdaji Zavoda dežela Kranjska, 2009 - 2013). V obeh omenjenih delih lahko zasledimo podobe in opise več kot dvajsetih dvorcev in krajev današnjega Posavja; na razstavi je predstavljen zgolj izbor večjih krajev in pomembnejših dvorcev.

Po nemških vzorih, kjer so gojili topografsko slikarstvo in izdajali ilustrirane krajepise, si je podoben cilj zadal tudi Valvasor. Sprva ni nameraval izdati popolnega opisa dežele Kranjske, ampak je načrtoval pripravo bakroreznih topografskih slik brez opisov. V ta namen je obiskal in izrisal mesta, samostane, gradove ter deželo izmeril z zvezdomerom. Za dosego cilja je na Bogenšperku ustanovil lastno grafično podjetje, prvo te vrste na Slovenskem. Okrog sebe je zbral risarje in bakrorezce, domačine, nemške in holandske mojstre, in sicer Janeza Kocha iz Novega mesta, Jerneja Ramschüssla (Ramschiss(e)l), Matijo Greischerja (Greyscher), Pavla Ritterja – Vitezovića, Andreja Trosta, Petra Mungerstorffa in Johannesa Wiriexa (Wierix, Werex), Alexandra Boenerja (Böner) in Johanna Azelta (Atzelt). V enajstih letih je Valvasor izdal oz. napisal šest historično-topografskih in troje umetnostnih, z bakrorezi opremljenih del.

Topografija sodobne Vojvodine Kranjske je album, v katerem je poleg naslovnega bakroreza še 319 bakroreznih upodobitev tedanjih mest, trgov, samostanov in gradov v deželi Kranjski. Poleg upodobitev glavnih stavb topografija predstavlja dragoceni slikovni vir upodobljenih graščinskih in kmečkih gospodarskih poslopij, stavbnih detajlov in drobnih prizorov. Več kot dve tretjini slik iz albuma je Valvasor uporabil v Slavi vojvodine Kranjske, pri čemer so jih morali zaradi širokega formata obrezati za nekaj centimetrov; pri tem so bile ponekod odstranjene signature in posamezne podrobnosti.

Slava vojvodine Kranjske v 11. zvezku, ki ga imenujemo tudi kar »knjiga gradov«, v abecednem redu predstavlja in ilustrira mesta, trge, gradove, samostane in ostale znamenitosti. V opisih Valvasor navadno posreduje podatke o nemškem in kranjskem imenu mesta, o lokaciji, opis okolice, zgodovino kraja oz. lastninsko zgodovino dvorcev, morebitne naravne nesreče in razne posebnosti. Na razstavi so poleg naslovnih Radeč in Mokric predstavljeni še posavski kraji z desnega brega Save: Boštanj, Impoljca, Krško, Leskovec, Velika vas, Raka, Kostanjevica in Čatež.«