Dela Tonija Vovka našla mesto v Dolenjskem muzeju
Pred kratkim je Dolenjski muzej prejel obsežno donacijo likovnih del Tonija Vovka. Vovko je bil slikar samouk, eden od ustanoviteljev Likovne skupine Vladimir Lamut. Ne samo na področju likovne umetnosti, ljubiteljsko je bil dejaven tudi kot pesnik, pisec dramskih besedil, založnik, ukvarjal pa se je s filmsko dejavnostjo.
Njegova likovna dela je muzeju podarila nekdanja soproga Breda Vovko. Z donacijo v muzeju bogatijo muzejske likovne zbirke ter ohranjajo spomin na slikarja in kulturnika v najširšem pomenu besede.
Toni Vovko po šolanju na novomeški gimnaziji najprej zaposlil v tovarni zdravil Krka, kjer je bil ustanovitelj tamkajšnjega Kulturno-umetniškega društva Krka. Zatem je v gradbenem podjetju Pionir deloval kot oblikovalec vizualnih komunikacij, nekaj časa pa je bil zaposlen tudi v Tiskarni Novo mesto. Kasneje se je kot samostojni podjetnik ukvarjal s področjem oglaševanja, oblikovanja in svetovanja.
Vovko je v svoje likovno snovanje vpeljali različnost slogov in motivov; v veliki meri je polje njegovega zanimanja prevevala narativna figurativnost, v določeni meri krajinarstvo, naklonjen pa je bil tudi eksperimentiranju v snovanju podob, ki so nastale kot posledica vplivov zahodne umetnosti. Ekspresivna Vovkova t.i. popartistična tipografija je namreč vidna na slikah iz cikla Sadovi vojne, v katerem interpretira grozote druge svetovne vojne v kombinaciji s sugestivno sporočilnimi simboli vzetimi iz popularne kulture. Motiv vojaka na pohodu, atomske gobe, žalujočo mati, itd., na slikovnih površinah ironično spremljajo potrošniški produkti, kot so pločevinka motornega olja, barve ali Pepsi Cole. Pretresljiva je podoba Talca, ki je upodobljen kot senca na zidu s tarčo v višini srca, ki že v naslednjem delu izgine, ostane le tarča, iz zadetka pa kaplja kri.
Gre za dela, v katerih je Vovko, da bi še pristneje predstavil surovost medvojnega dogajanja, za slikarsko podlago uporabil grobo strukturo ometa.
Donacija vključuje tudi šest ilustracij za pravljico Marjete Dajčman Rogelj, z naslovom Kadar mamice ni doma (Novo mesto - Erro, 1994). Po večini črno bele risbe, dosledno prenašajo sporočilo zgodbe, kar je v osnovi tudi naloga dobre ilustracije, pri tem pa je Vovko posamezne prizore nadgradil s svojim edinstvenim smislom za hudomušnost in otroško igrivost.
Široko osebnoizpoveden je Toni Vovko v delih, kjer slika Križanega, kar v podtonu razumemo tudi v povezavi z lastnim trpljenjem, povezanim z boleznijo, ki pa ga ni odvrnila od tistega, kar mu je bilo v življenju najljubše – slikanje.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
