J. S.

Na ogled so fotografije s snemanj, celovečerni, televizijski in dokumentarni filmi, ki se predvajajo v galeriji, in številni filmski posterji iz vseh obdobij ustvarjanja Maje Weiss Braatz. Širša javnost jo je spoznala leta 2002, ko je v kinematografe prišel Varuh meje, njen prvi celovečerni film in sploh prvi, ki ga je v Sloveniji na klasičen 35-milimetrski filmski trak posnela ženska. Snemali so ga ob Kolpi, na Berlinalu pa je zanj istega leta prejela nagrado za najbolj inovativen evropski film leta.

Maja Weiss je izjemna ustvarjalka z obsežnim opusom, še posebej dokumentarnega filma. V njeni filmografiji, objavljeni v Bazi slovenskih filmov, najdemo 61 naslovov. Pri 43 je bila režiserka, pri 33 scenaristka, pojavlja pa se tudi v vlogah producentke, montažerke, snemalke.

J. S.

Ostaja zvesta Metliki

Po več kot 30 domačih in mednarodnih nagradah je še vedno močno povezana z mestom ob Kolpi. »V Metliki sem še vedno duma, zato sem res vesela, da je ta razstava na ogled prav tukaj, kjer sem živela 19 let. V času mojega najstništva je bila Metlika kot mali New York. Tu se je veliko dogajalo – od punkovske scene z Indust-Bagom na čelu do metliškega časopisa Razmerja, bila sem urednica gimnazijskega časopisa Mozaik v Črnomlju.«

Na vprašanje, ali je punk mrtev, odgovori, da je punk seveda še vedno živ. »In jaz še vedno ostajam na tej liniji. Punk pomeni upor, ustvarjalnost, tek proti vetru. To obdobje se je pri meni začelo pred 40 leti in zvoziti slalom skozi življenje s takšnimi vrednotami je zahtevno. Človek lahko hitro postane konformist – mislim, da se mi je v življenju in pri režiranju temu uspelo izogniti.«

J. S.

Izjemno občutljive teme

Kot občutljiva opazovalka družbe se Maja Weiss ne boji postavljati težkih vprašanj. Njeni dokumentarni filmi gledalca ne pustijo ravnodušnega. To morda najbolj kažejo naslovi, kot sta Skriti spomin Angele Vode (2009), film, ki ji je zaradi svoje politične občutljivosti prinesel kar nekaj stresa, in Zajeti v izviru: slovenski otroci Lebensborna (2023), ki pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa.

Čeprav se v zadnjih letih osredotoča na dokumentarce, pa delo z igralci pogreša. »Zadnji igrani celovečerni film sem posnela leta 2007. Po tem jih nisem več snemala – ne zato, ker si tega ne bi želela, ampak ker sem bila šestkrat zavrnjena na javnem razpisu Slovenskega filmskega centra. Nisem dobila dovolj točk in baje sem že prestara. No, to poletje bom snemala odobren kratki igrani film.«

J. S.

Njena desna roka, sestra in producentka Ida Weiss, pravi, da je režiser tisti, ki nosi vizijo. »Maja ima to moč – njena energija, radovednost in sočutje so nalezljivi. V njenem opusu ni filma, ki bi bil ‘mimo’ – vsak ima svojo težo. Osebno najljubša sta mi Adrian (1998) in Child in Time (2004).«

V Belokranjskem muzeju Metlika po tihem razmišljajo o morebitnem filmskem sodelovanju z Majo Weiss. »Misel o skupnem dokumentarcu se mi že dolgo plete po glavi, a Maja še ničesar ne ve o tem,« je bila iskrena direktorica Belokranjskega muzeja Metlika Andreja Brancelj Bednaršek.

Gre za prvo filmsko razstavo v Galeriji Kambič, ki po obsegu celo presega tisto v Slovenski kinoteki, saj razstavišče omogoča več prostora.