Tudi živali imajo dušo - uzremo jo v očeh. In kam gredo po smrti?
Oh, ta čudovita bitja, v katere se zaljubimo na prvi pogled, pravzaprav na prvi dotik. Vsaj njihovi oboževalci in – kako bi le lahko bilo drugače – njihovi (bodoči) lastniki.
Dušam, skritim v telesih z dlako, pravimo pes ali psička in maček ali mačka – ali kakor jih kliče čedalje več ljudi, kar naši kosmati družinski člani.
Ja, to je tema, ki bo pritegnila vse lastnike in ljubitelje teh skrivnostih bitij, tema, ki bo morda zamikala tudi tiste, ki ne pripadate tej skupini, a si dovolite razširiti pogled, in tema, ki bo verjetno povzročila obrat strani in branje naslednjega članka.
Vedno je sicer tako, da ni vse za vsakogar. Vendar imamo možnost izbire, da si, tudi če nekaj na prvi pogled ni za nas, kljub temu vzamemo nekaj trenutkov in (v našem primeru) beremo dalje ter si tako odpremo razmišljanje in dopuščanje, da je nekaj drugače, kot smo bili naučeni ali mislimo, da je res.
Psi, ki so kot ljudje – teoretično in praktično
Naj povem, da sem Meri, ki pišem po nareku duš in kdaj pa kdaj dodam še kakšen svoj stavek, izkušnjo ali misel, lastnica skoraj 12-letne avstralske ovčarke in da sem se, preden smo pri mojih kakih 12 letih dobili nove sosede, na smrt bala psov. Od največjih, privezanih na verigo, ki so se ob nekaterih hišah vedno drli, ko smo hodili mimo, do tistih najprijaznejših in majhnih na povodcih, ki so jih njihovi lastniki vozili na sprehode in vmes malo nosili in so bili videti kot gibljive glasne igračke.
Tako je bilo, vse dokler nisem spoznala sosedine jorkširske terierke. Majhne, a tako poskočne kosmate kepice. Ne, nisem preprosto izgubila strahu pred psi, temveč je to trajalo nekaj časa. Sem pa v reviji, ki sem jo kupila, ker sem že tedaj oboževala konje, našla prispevek o avstralskih ovčarjih in se zaljubila vanje. Na prvi pogled. Temu so sledile moje besede: »Če bom kdaj imela psa, bo to zagotovo avstralski ovčar.«
Tako se je začelo. Pot do moje drage, najboljše pasje prijateljice je od trenutka, ko sem si jo zaželela, trajala kar tri leta. A naposled sem jo odpeljala domov. Malo kepo dlak z ostrimi zobmi, v katero se je pravzaprav najprej zaljubila mami, ki je takrat najglasneje zatrjevala, da psa pri nas ne bo. Vidite, kako hitro si ljudje premislimo, ko jim pogledamo v oči, ko se jih dotaknemo, jih stisnemo in nas poližejo od navdušenja. Še celo, če nas polulajo, se nam zdi zabavno. In tako se je začela moja pot odkrivanja pasjega sveta, komunikacije s psičko in razmišljanja, ali je tudi v njej duša.
Ja, res sem to razmišljala, saj sem bila naučena, da živali nimajo duše. Tako pač trdi Katoliška cerkev in vera, v kateri sem bila vzgojena. Kljub temu sem dopuščala možnost, da nekaj izvem sama, četudi je drugače, kot naj bi bilo.
In moja draga prijateljica ima dušo! Tudi vaši dragi kosmati prijatelji imajo dušo! Kako lahko to ugotovite? Le nemo se jim zazrite v oči in dovolite, da to naredijo tudi oni vam. Začutili jo boste! Začutili boste, da to ni le prazen pogled kosmate kepe, ampak je globina! Je polnost, je zavedanje.
Je pa res, da so tudi živali, psi na različnih stopnjah zavedanja ali, kot pravijo v dušnem svetu, na različnih nivojih, da so torej različno stare duše. Tako kot lahko opazite razlike med ljudmi, jih lahko opazimo tudi pri psih. Po navadi se tako kot stare duše v človeku (govorimo o starosti duše in ne o človeških letih) razlikujejo tudi duše, ki so v telesih psov. In to je glavna razlika v dušah psov. Vse to lahko opazujete in primerjate med psi – kako vas pogledajo, kako se odzivajo na vas, kaj počnejo, kje ležijo, kako se odzivajo.
Seveda je zelo pomembno tudi to, koliko se lastniki ukvarjamo z njimi, koliko jih šolamo, kako živijo, ampak to je povsem primerljivo tudi z ljudmi – smo različno izobraženi, živimo v različnih okoljih in vse to nas dela drugačne med seboj. Pravzaprav lahko pasji svet primerjamo s človeškim. Tako kot je pri nas, je tudi pri njih, le da so oni psi, mi pa ljudje.
Mačke, ki ti marsikaj lahko povedo
Ne, lastnica mačke pa nisem, vendar smo jih imeli v mojem otroštvu, kot včasih pri večini družin, ko se jih je kar nekaj smukalo okoli hiše. Nekega dne sem si izbrala »svojega mačka«, ga poimenovala Sivko (uganete, kakšne barve je bil?) in se odločila, da ga bom naučila nekaj trikov, tako kot psa. In se je dečko kar pridno učil. To mi je dalo misliti. Še bolj pa me je presenetil, ko me je začel hoditi čakat na vogal ulice, preden sem prišla iz šole. Skupaj sva šla do vhoda v hišo, ko se je usedel in me točno na tistem mestu počakal, dokler se nisem vrnila s priboljški in klikerjem. In sva imela trening in se družila.
Spomnim se njegovih oči. Imel je globino. Od takrat naprej so zame tudi mački imeli dušo. Za vsakim, ki je odšel v svetlobo, mi je bilo hudo in po svoje sem postala vesela, da jih nekega dne okoli naše hiše ni bilo več. Vedno so se vsi ti mački k nam preprosto preselili od drugod in se kar zbirali. Moja stara mama jih je hranila in vsi so jo imeli tako radi. Bili so kot vrtec otrok, ki ji je sledil čisto na vsakem koraku. Opazovala sem prav vse. In danes vem, da je tudi mačji svet veliko več kot le mijavkajoča dlaka, ki jé, spi in se vsake toliko crklja.
Ste se našli v enem ali drugem zapisu? Se vam zdi vsaj košček zapisanega smiselno, realno, normalno? Potem vabljeni, da preberete še ključni košček.
Kam gredo, ko jih ni več tu?
Na to vprašanje je mogoče prebrati več različnih razlag. Nekateri pravijo, da gredo psi v pasja nebesa, mački v mačja nebesa, da gredo vsi v živalska nebesa, čez mavrico. Ampak kje so ta nebesa? So kje drugje kot nebesa tistih duš, ki so bile utelešene v človeku? Gredo psi, mački k svojim lastnikom, če so ti odšli pred njimi? Potemtakem so skupaj v skupnih nebesih?
Hmmm, je res pomembno, da specificiramo z besedami, kje so? Tega kraja tako in tako ni nikjer na zemljevidu, tudi vesoljnem ne. Ker je vse energija, ker je vse eno. Pogosto se na medijstvih, klepetih z dušami, ki jih imam, oglašajo tudi dušice psov in mačkov. Ti so najpogostejši, saj smo nanje najbolj navezani, toda kdaj pa kdaj se pojavi tudi kakšen konj, celo krava nas je obiskala. Povedo nam, kako se imajo, mnogokrat želijo, da se lastniki nehajo obremenjevati z načinom njihovega odhoda, še posebno, kadar so morali živalci zaradi zdravstvenega stanja pomagati oditi z evtanazijo.
Včasih omenijo, s kom so, razkrijejo, kaj počnejo, in vedno povejo kakšno zanimivo prigodo iz življenja na zemlji. Tako lastniki lažje sprejmejo odhode svojih ljubih kosmatih prijateljev.
Naj vas objamejo drugače
»Dragi moj, draga moja, rečem ti – prijatelj/-ica, saj si to bil/-a in si še vedno. Hvala za to, da je bilo moje življenje pri tebi tako polno, tako čudovito. Pravzaprav celo malce nebeško. Zdaj sem tu, a hkrati tudi ob tebi. Saj veš, da ti moram malo ponagajati, da ti ni dolgčas. In če me kriviš za to, da imaš novega kosmatega prijatelja ali novo kosmato prijateljico, potem imaš prav. Rad/-a te imam! Kosmati objem z Neba.«
E-novice · Horoskop
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
