Arhiv NTRC

Kristjan Veber je človek, ki že ob prvem srečanju naredi vtis. Vsekakor pozitivnega. In tudi spodbudi porajanje kar nekaj vprašanj. Predvsem v stilu, kje tako mlad fant najde toliko volje in energije za pomoč drugim. Kako to, da je pripravljen za dobrobit drugega žrtvovati svoj čas? »Ker lahko. Ker imam podporo in ekipo, ki stoji za mano, in ker je osnovna naloga vseh, da pomagamo vsem okoli sebe, ki to potrebujejo,« pove odločno in z značilnim nasmehom. In nadaljuje s spoznanjem, do katerega je prišel v zadnjem letu: »Ampak pri tem ne smemo pozabiti na sebe. Tudi sami si moramo včasih pomagati. In ne, to sploh ni sebično, ampak še kako nujno.«

Čeprav nas je letošnje leto postavilo pred številne preizkušnje, ki jim ni videti konca, Kristjan pravi, da je leto 2020 eno njegovih najboljših do zdaj. »Ne zaradi knjige, ki je nedavno izšla, tudi ne zaradi uspeha dobrodelnega projekta, ki smo ga z ekipo v štirih letih razširili na res vso Slovenijo, ampak predvsem zaradi tega, ker sem se našel kot človek. Vem, kaj želim in kako bom to dosegel. In to je velika nagrada, ki jo je prineslo letošnje noro leto,« pravi.

Iskreno pove, da je bila prva polovica leta zelo naporna, bolj slaba kot ne. A je znal iz vsega tega potegniti najboljše možne zaključke. V času prve karantene mu je tudi telo nakazalo, da si želi spremembo. Tako je nekoliko spremenil življenjski slog, več se giblje in bolj zdravo je. »Uspelo mi je izgubiti nekaj kilogramov, a me do cilja loči še kar nekaj korakov. A se danes počutim veliko bolje in imam več energije.« To spremembo je občutil kot veliko olajšanje, pravi, kot bi odvrgel nepotrebne kilograme stresa. »Iz življenja sem odstranil nepotrebne odnose, ki so me, kot se je kasneje izkazalo, obremenjevali. Ker sem jih vzdrževal zgolj zato, ker sem menil, da je tako prav in da moram biti vljuden.« V času, ko so bili stiki prvič omejeni, je, kot pravi, spoznal, da je včasih prav, da človek na prvo mesto postavi sebe in se vpraša, s kom in kdaj se želi družiti. »Krog prijateljev se je zmanjšal, a so v njem ostali tisti pravi.«

Namesto učbenika pravljica, ki uči

In v tem norem letu je nastala tudi Kristjanova prva knjiga, slikanica oziroma kratka proza, kot me poduči, ki nosi pomenljiv naslov Košček mojega srca. Predstavlja zgodbo o dečku Tilu, ki je iz vesolja pripotoval na Zemljo, da bi pomagal otrokom, ki so izgubili pogum, spomine in upanje. Čeprav je Tilov glavni cilj vrniti med ljudi veselje in ljubezen, ob tem spreminja tudi sebe.

Knjiga je, kot pojasni Kristjan, nastala precej spontano, napisal jo je v tednu dni. »Dobro se spomnim datuma, 3. junij je bil, ko se mi je pred spanjem porodila ideja o dečku, ki deli koščke srca med ljudi. Sledil sem notranjemu glasu in naslednji dan začel pisati. V tednu dni je bila zgodba napisana,« pripoveduje Kristjan. Takoj je prijateljico prosil za pomoč pri jezikovnem pregledu, nakar je začel iskati založnika. »Poskusil sem pri več založnikih, številka sedem je bila očitno srečna. Kot sedmemu sem zapis poslal Zavodu za varno igro, s katerim sem v preteklosti že sodeloval kot animator.« Direktorica Andreja Bednjički je zgodbo začutila in mlademu avtorju ponudila priložnost, da zavod prevzame celotne stroške izdaje. Kristjanova edina želja je bila, da lahko sam izbere ilustratorko. Pod ilustracije se je v knjigi podpisala še ena nadarjena mlada umetnica, Kristjanova prijateljica in sošolka na Gimnaziji Celje – Center Špela Guček. »Že ko sem pisal, sem vedel, da bom, če mi bo uspel najti založnika, k sodelovanju povabil Špelo. Še danes se zelo dobro spomnim, kako sva se potem dobila na kavi v Ljubljani pred lutkovnim gledališčem na res kičasto lep sončen dan. Prazne liste sva spela v knjigo za lažjo predstavo in najprej postavila besedilo. Nato je dve uri intenzivno ustvarjala. Špeli res zaupam in ona je mojo vizijo ilustracij prenesla na papir. Ničesar ne bi spremenil. Zdi se mi, da ima knjiga res dušo in da se to zelo dobro vidi na ilustracijah. Upam, da tudi v besedilu.«

Čeprav je knjiga v prvi vrsti namenjena otrokom, po njej z veseljem sežejo tudi odrasli. Močno sporočilo bralca hitro povleče v Tilov svet, kjer je polno ljubezni, upanja in srčnosti. »Ljudje, ki so knjigo prebrali, so mi povedali, da so ob njej jokali. To mi veliko pomeni. Ne zato, ker jočejo, temveč zato ker razumejo sporočilo in se jih tako dotakne. To je zame res uspeh,« zadovoljno in ganjeno pove Kristjan. Čeprav na trenutke še sam ne verjame, da je napisal pravljico. »O tem nisem nikoli razmišljal. Večkrat sem namreč v šali rekel, da bom pisal učbenike. Si pa resnično želim, da bi tudi vrtci in osnovne šole uporabljali knjigo v svojem vzgojno-izobraževalnem procesu. Upam si trditi, da se lahko vsi, ne samo otroci, od dečka Tila veliko naučimo. Vrednote, o katerih nas uči Til, so namreč večne in se v odrasli dobi ne bi smele izgubiti,« pravi mlad avtor, ki verjame, da se v vseh nas skriva dobrota, le prebuditi jo je treba.

Kdo je Til?

Eno pogostih vprašanj, ki jih Kristjan v teh dneh sliši, je, kdo je Til in koliko Kristjana se skriva v njem. »Res je pomoč soljudem tista goreča stvar v meni, za katero upam in trdno verjamem, da ne bo nikdar usahnila. Ne glede na posamezne kritike, ki se sem ter tja pojavijo, je to nekaj, kar delam res z vsem srcem. Kar nekaj ljudi me primerja z glavnim junakom, a med pisanjem knjige na to nisem mislil. Pisal sem tako, kot sem čutil. V veliko čast mi je, da me ljudje primerjajo s Tilom, upam, da se ne motijo in sem mu vsaj delno podoben,« ostaja skromen Celjan. A ob tem prizna, da je nekatere zgodbe črpal iz svojega življenja oziroma življenja svojih bližnjih.

Imamo najboljši sistem predšolske vzgoje

Že od vstopa v srednjo šolo je vedel, da želi postati vzgojitelj. Da želi delati z otroki, da jim želi na zanimiv in prijazen način širiti obzorja. Z vsakim letom je to prepričanje še poglabljal in znanje bogato nadgrajeval. Da bi čim bolj spoznal praktično delo tako v Sloveniji kot tudi v tujini, se je odločil za nekajtedensko prakso tudi v Španiji in na Portugalskem. Po vrnitvi v domovino je samo utrdil dotedanje prepričanje, da imamo v Sloveniji enega najboljših sistemov predšolskega varstva in izobraževanja. »Tega privilegija se res premalo zavedamo. Žal je v družbi premalo zaupanja v sistem, v ljudi. A smo na tem področju res dobri,« je prepričan. »V Španiji na primer v vrtcih sploh ne poznajo usmerjenega dela, gre bolj za varstvo. Poleg tega imajo tam otroci pri treh letih večinoma še vsi dude in jedo pasirano hrano. To zagotovo ni dobro,« razlaga o izkušnjah in spoznanjih, ki jih je dobil med delom v tujini.

Zaveda se, da so tudi pri nas izkušnje različne in da je največ odvisno od posameznika, koliko je pripravljen v delo vložiti. »Nekateri so za ta poklic rojeni, drugi ne,« pravi sogovornik. »Na srečo je v našem razredu veliko več tistih, za katere lahko brez slabe vesti rečem, da bodo odlični vzgojitelji, da se zavedajo, kakšno je poslanstvo tega poklica. Je pa nekaj tudi takšnih, za katere lahko že danes rečem, da za delo z otroki niso primerni,« pove in se ob tem obregne tudi ob trenutno veljaven sistem sprejemnih izpitov. »Ni vse v ocenah, čeprav ti te odprejo marsikatera vrata. Tudi ni bistvo v tem, da znaš super zaigrati skladbo na klavir – otroci bodo s tem sicer nekaj pridobili, a vendar bi bilo treba dati kandidate tudi v igralnico ali v razred, kjer se res pokaže, kdo je za to delo primeren in kdo se bo verjetno bolje znašel kje drugje. Eno je teorija, nekaj drugega je praksa. In če temu delu nisi predan kot človek, če na to gledaš zgolj kot na službo, je lahko težko,« pravi študent drugega letnika predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Če sta organizacija in delo v vrtcih zastavljena izjemno dobro, pa sogovornik veliko možnosti za izboljšave vidi na področju osnovnošolskega izobraževanja. Pri tem izhaja iz osebne izkušnje. Kot dijak zaključnega letnika je pripravil uro zgodovine za osmošolce. »Obravnavali smo reforme Marije Terezije. Zelo malo je bilo treba, da smo dolgočasno osnovnošolsko snov spremenili v zelo zabavno interaktivno uro. Ob tem so učenci osvojili vso snov. S to razliko, da smo se bolj zabavali,« pravi Kristjan, ki je pripravo za učno uro spisal po kurikulumu za vrtce. »Z metodami, s katerimi otroci v vrtcu spoznavajo vodo, naravo in podobno, so osnovnošolci spoznali reforme. Sedeli smo na tleh v krogu in med razlago sem jih ves čas spodbujal k dejavnemu poslušanju, uporabljal sem interaktivne karte in jih vključeval v razlago, ki je temeljila na dinamičnih igrah,« pripoveduje o svojih učiteljskih izkušnjah. Ker si učenci niso znali prav dobro predstavljati neenakosti med spoloma, jim je Kristjan to ponazoril z igro. »Vedro žog sem stresel na tla, izbrali smo dekle in fanta, ki sta te žoge zbrala nazaj v vedro. Fantu sem za opravljeno nalogo dal pest bonbonov, dekletu le enega. To je sprožilo kar nekaj vprašanj, saj sta oba enako zavzeto opravila enako delo. Tako sem jim v praksi pokazal, kaj pomeni neenakost med spoloma. In tako so tudi lažje razumeli pomen reforme, ki je dekletom omogočila šolanje,« opiše eno od iger, ki jih je ta dan izvedel v razredu in s tem navdušil tudi učiteljice.

Od dobrodelne ideje do dobrodelnega gibanja

Ko je Kristjan pred štirimi leti prikorakal v pisarno ravnatelja Gregorja Deleje z idejo, da bi pomagal otrokom, se tudi sam še ni povsem dobro zavedal, v kaj se spušča in kakšne sledi bo to pustilo tako v njegovem srcu kot v srcih številnih ljudi. »Na televiziji sem videl prispevek o hiši zavetja Palčica in poklical takratno direktorico ter ji predstavil idejo. Ker je dejala, da bi bili bolj kot igrač veseli potrošnega materiala, smo zbirali tega. In zbrali res veliko,« se spominja začetka dobrodelnega projekta, ki ga je prvi dve leti vodil bolj ali manj sam. Ker je bil odziv dijakov in ostalih vzgojno-izobraževalnih ustanov v regiji tako dober, so zbrane stvari lahko naslednje leto dostavili na več naslovov in tako razveselili še otroke Male hiše na Pilštanju, varovance varne hiše in materinskega doma. V štirih letih je projekt Misija človek, ki ga ves čas podpirata Gimnazija Celje – Center in Celjski mladinski center, presegel občinske in regijske meje. V njem sodeluje več kot sto prostovoljcev, podprla ga je tudi Evropska unija.

Vse podpore je Kristjan, ki je zaradi tega projekta prejel tudi kar nekaj priznanj, zelo vesel. A ob tem poudarja: »Nobena nagrada ne pomeni toliko kot topel objem in iskrica upanja v otroških očeh. To je plačilo, ki je največ vredno in ki človeku največ da,« pravi.

Vsak otrok si zasluži ljubeče objem

Čeprav je delo prostovoljca navdihujoče in človeka plemeniti, je včasih lahko čustveno tudi zelo naporno, priznava. V zadnjih letih je spoznal ogromno žalostnih zgodb otrok, ki so bili dnevno deležni udarcev, zmerjanja in zanemarjenja. Veliko je bilo otrok, ki so si želeli le ljubezni in pristnega starševskega objema. Spet drugi so v objemu ljubečih staršev upali na kakšen posladek, veliko se jih ni niti upalo pomisliti na igračo.

»Vsaka zgodba se me dotakne,« pravi. A ena se mu je zasidrala res globoko v srce in pustila brazgotino, ki je verjetno ne bo lahko izbrisati. »Spomnim se dečka iz Palčice, s katerim sva spletla res izjemno vez, še sam ne vem, kako in zakaj. Fantek je imel modrice po vsem telesu. Bilo je hudo. Ko sem odhajal, me je močno, res močno objel in kar ni me želel izpustiti. Želel je iti z menoj. Prvič se mi je zgodilo, da me je nekdo poklical ›ati‹ in takrat sem povsem zmrznil. Ker ga nisem mogel vzeti s seboj, sem v njegovih očeh videl globoko razočaranje, bolečino. To je res močno zarezalo v moje srce. Prvič sem resnično videl, kaj pomeni razočarati otroka. In to ne zato, ker mu nisi kupil igrače. Želel si je le biti poleg mene,« s solzami v očeh opisuje eno od prigod ob srečanju z otroki v Palčici. In podobnih zgodb je še veliko.

Čeprav se zdi, da se Kristjan s težkimi zgodbami, ki jih srečuje na terenu, zelo dobro sooča, prizna, da se zvečer pogosto zlomi. In po decembrskih akcijah in obiskih varnih hiš ter sorodnih ustanov, je njegovo srce zlomljeno. Preveč je čustev, ki se v človeku nabirajo več tednov. Velikokrat se zjočem. Solze odnesejo vsaj del teže tega bremena,« priznava Kristjan in pove, da je že pred leti spoznal, da ni nič narobe, če tudi fantje jočejo.

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku