Po neuspešnih poskusih preboja kot Lizzie Grant, je pevka doživela preobrazbo – dobila je novo ime, novo persono in nepotrjene lepotne popravke. Tako se je rodila Lana Del Rey. Prišla je pod okrilje založbe Interscope, ki v krogih teoretikov zarot slovi kot založba »sprogramiranih« ustvarjalcev.

Klub 27

»Želim si, da bi že bila mrtva,« je povedala v prej omenjenem intervjuju za Guardian. Njena vzornika sta Amy Winehouse in Kurt Cobain, katerima je skupna smrt. Ta se ji, je priznala, zdi glamurozna. Nato je izrazila svojo željo po njej. »Želim si je. Nočem več delati tega, čeprav to še vedno počnem.« Česa? »Vsega. Tako se počutim. Če ne bi bilo tako, tega ne bi govorila.«

»Želim si, da bi že bila mrtva.«

Dobrih plati svoje kariere vidi le malo, če sploh: »Družinski člani, ki se z mano odpravijo na turnejo, so navdušeni. Moje življenje se jim zdi kot film. Že mogoče, a res sprevržen film. Kariera mi ni prinesla nikakršnega užitka. Samo slabo, čisto vse.«

Povsem mogoče je, da je Lana depresivna, čeprav so intervjuji ob izidih albumov dodobra orkestrirani. Morda gre le za poseben način promocije; morda pa je to nadaljevanje umskega programiranja, skladnega s poveličevanjem samouničevalnega obnašanja, kar je razvidno že iz njenih predhodnih del.