Na hribčku je cerkvica,
pod njo je travica,
na njej je kravica.
Ob njej je mamica
in njena Manica,
edina hčerkica.

Je mama žalostna,
precej je zdelana
in jako žuljava,
ker njena Manica,
edina hčerkica
ni pridna punčkica.

Ni njena deklica,
ki bi rada spančkala,
polknice zapirala
in sama v kamri hirala.

Je Manici svobodica
veliko več kot mamica,
ki je vseskozi garala,
da bi vsaj kaj prišparala
za lepše dni
edini svoji Manici.

jih Manica je gledala,
pogosto jih je božala,
se noro je zabavala,
na koncu ga je staknila,
da mamica je jokala,
saj vel'ka je sramotica,
ak' se ne ve za očija.

A kri ni voda,
to pa ne,
zave se mamino srce.
Ob tihi uri,
ko vse spi,
ko le na hribčku še zvoni,
edini svoji hčerkici,
prelepi svoji Manici,
takole reče, govori:
»Če kdaj se, hčerkica, zgodi,
da bi otroka dala ti
v rejo ali komu že,
da jaz nikoli ne bila
bi zlata, dobra babica,
zavpila bom na glas,
naj čuje cela vas,
naj slišijo ljudje,
kaj para mi srce,
tulila bom kot divja zver,
pozimi, ko je že krompir
v kleteh na varnem skrit,
ko le lunin svit
obsije nam Slovenijo
prelepo to deželico
pod Alpami osončeno.
Poslušaj, Manica, mene,
zapomni si besede te,
življenjske misli matere
v duši razočarane:
Potrgala bom s sten tapete,
če odpelješ svoje dete.«

P.S. To je moj skromni prispevek k sladkobnosti in bebavosti nekaterih besedil v narodno - zabavni glasbi.