Arhiv Štajerskega Tednika

Četudi se je po srednji računalniški šoli odločil za študij mehatronike, je bila glasba tista, ki je na koncu zmagala. Njegov nepogrešljiv del je postala že zelo zgodaj: pri komaj petih letih, se spominja, ko sta mu starša kupila prvo klavirsko harmoniko, bolj kot igračo, pravi, na katero je sprva igral po posluhu. Kmalu pa se je začel izpopolnjevati pri prvem učitelju Alojzu Furjanu. Po dveh oz. treh letih spoznavanja klavirske harmonike mu je Alojz Furjan izdelal prvo diatonično harmoniko. Skupaj sta bila tako dolgo, dokler učenec ni prekosil učitelja. Siniša se je nato začel sam spopadati s tablaturami in prstnimi redi svojega vzornika Zorana Lupinca iz Trsta, ki je poučeval svetovne prvake v diatonični harmoniki, Denisa Novata, Roberta Goterja. Harmonika je postala središče njegovega življenja, za vse drugo je začelo zmanjkovati časa, trpela je tudi šola, vsak dan je vadil ure in ure. Njegovi domači so se na zvok harmonike že tako privadili, da ga skorajda več ne slišijo, zagotovo pa bi jim nekaj manjkalo, če ga ne bi bilo. Njegova babica pa je bila tista, ki je bila že v njegovih rosnih letih motor, ki ga je spodbujal pri igranju harmonike, ko je sama zraven pela. Že zdavnaj je pred drugimi spoznala Sinišev talent za harmoniko oz. glasbo.

Preberite več v Štajerskem Tedniku