Kako pevec skupine Crvena jabuka vzgaja skoraj polnoletni dvojčici
Dražen Žerić, legendarni Žera, je v ekskluzivnem intervjuju spregovoril o družinskem življenju, vzgoji hčera in tem, kaj mu je glasbena kariera dala in vzela.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Legendarna skupina Crvena jabuka že več kot štiri desetletja navdušuje občinstvo z brezčasnimi uspešnicami, aprila prihodnje leto pa se bo v okviru turneje »Nek vrijeme stane« vrnila v ljubljanske Stožice. Ob tej priložnosti se je v Ljubljani mudil tudi njen pevec Dražen Žerić, bolj znan kot Žera, ki je po tragični smrti prvega pevca Dražena Ričla leta 1986 prevzel mikrofon in postal zaščitni znak skupine.
V ekskluzivnem pogovoru za naš medij je 62-letni glasbenik spregovoril o tem, kaj mu je glasba v vseh teh letih dala in vzela, zakaj ga slava ni spremenila in kako se znajde v vlogi očeta dveh najstniških hčera. Dotaknil se je tudi posebne povezanosti s Slovenijo in pojasnil, zakaj kljub dolgoletni karieri še ne razmišlja o slovesu od koncertnih odrov.
Na glasbeni sceni ste že več kot 40 let. Prebrala sem, da se kljub veliki priljubljenosti nimate za veliko zvezdo in da vas slava ni spremenila.
Mislim, da me res ni. Sem človek kot vsi drugi. Obnašam se enako kot vsi ostali ljudje. Grem ven, se družim s prijatelji, sam si kupim pivo, spijem kakšno pijačo. Živim povsem običajno življenje.
Kaj pa vas je v teh štiridesetih letih najbolj spremenilo kot človeka?
Seveda se človek nekoliko spremeni. Ko smo bili mladi, je bilo vse drugače. Spomnim se naših prvih velikih turnej po Jugoslaviji v osemdesetih letih. Takrat si mlad in pomembno ti je predvsem, da poješ. Okoli tebe pa so različni ljudje, ki ti marsikaj govorijo in obljubljajo.
Sčasoma se naučiš, kako stvari delujejo. Postaneš bolj izkušen in začneš drugače gledati na ljudi okoli sebe. Ko si mlad, marsičesa še ne razumeš, pozneje pa vidiš, kako stvari v resnici potekajo.
Kaj vam je glasba v vseh teh letih dala in kaj vam je morda vzela?
Veliko mi je dala, ampak tudi veliko vzela. Otroka sem dobil zelo pozno. Če bi imel običajno službo, bi morda prej spoznal ženo in imel tudi otroke prej. Po drugi strani pa mi je glasba dala ogromno. Predvsem veliko čustev, doživetij in izkušenj. To so stvari, ki jih ima le malo ljudi priložnost doživeti. Mi pevci imamo to srečo, da doživljamo nekaj posebnega. To je močnejše od česar koli drugega.
Seveda pa ti glasba tudi veliko vzame. Ne spiš dovolj, veliko potuješ, ves čas si na poti. Vedno moraš biti nasmejan in dobre volje.
Ali obstaja kakšna pesem skupine Crvena jabuka, ki jo danes doživljate povsem drugače kot takrat, ko ste jo prvič zapeli?
Ne, pravzaprav ne. Čustva so vedno enaka. Ne morem peti nečesa, česar ne čutim. Pomembno mi je, da pesem doživim, da razumem njeno besedilo. Če besedila ne čutim, potem takšne pesmi ne morem peti. Morda lahko kdo drug, jaz pa ne. Pri meni mora biti prisotno čustvo.
Ste oče dvojčic, ki bosta kmalu dopolnili 18 let. Kako je vzgajati dve najstnici in biti hkrati glasbenik, ki je veliko zdoma?
Blagor meni. (smeh) Dobro je. Ničesar jima nisem branil, pustil sem, da živita. Sta najstnici, imata svoje življenje, svoje prijatelje. Jaz nisem nekdo, ki bi jima ves čas nekaj prepovedoval. Pomembno mi je, da sta dobri in da sta pridni v šoli. Tako da je vse v redu. To je najpomembnejše.
Imata radi tudi vašo glasbo? Hodita na vaše koncerte?
Imata, ampak ne preveč. (smeh) Na koncerte pa hodita, včasih prideta.
Pri dvainšestdesetih letih marsikdo že razmišlja o upokojitvi, vi pa še vedno polnite koncertne dvorane in začenjate nove turneje. Si sploh predstavljate življenje brez odra?
Ne morem si predstavljati, da bi kar nehal. Glasbo imam rad. Igram že od otroštva, tudi moj oče je igral. Glasba je bila vedno del mojega življenja. Morda nekoč ne bom več nastopal v takšni obliki, kot nastopam danes, ampak glasba bo vedno prisotna. Dokler ljudje prihajajo na koncerte, dokler naše pesmi pojejo mladi in stari in dokler jaz v tem uživam, ne vidim razloga, da bi nehal.
Ko pogledam občinstvo, vidim, da je vedno več mladih. Starejši so morda nekoliko bolj v ozadju, ampak še vedno prihajajo in pojejo z nami. Tako imamo na koncertih različne generacije. Zakaj bi torej nehal? Da bi sedel doma in gledal televizijo? Dokler bom lahko, bom igral.
Aprila se v sklopu koncertne turneje »Nek vrijeme stane« vračate v Ljubljano. Kaj vam pomenita Ljubljana in slovensko občinstvo?
S Slovenijo imamo posebno zgodbo. Spomnim se časov nekdanje Jugoslavije, ko smo veliko prihajali sem. V Ljubljani smo imeli veliko lepih koncertov in vedno smo bili lepo sprejeti. S pokojnim pevcem Draženom Ričlom sva se pogosto z avtobusom vozila iz Sarajeva v Ljubljano. Veliko smo prihajali tudi zaradi našega pokojnega basista Aljoše Buhe, ki se je rodil v Ljubljani in je bil po materini strani Slovenec.
Spomnim se naših druženj v nekdanjem lokalu Rio na ljubljanski železniški postaji. Prav s temi druženji je povezana tudi pesem »Mojca«, ki je nastala leta 1986. Takrat je krožila zgodba o domnevno zastrupljenih avstrijskih vinih, ki je prav tako postala del zgodbe o pesmi. Na Slovenijo me veže res veliko lepih spominov.
Žera je na tiskovni konferenci ob tem dodal še zanimivo podrobnost. Eden od razlogov, da so v tistem obdobju tako pogosto obiskovali Slovenijo, je bil tudi pokojni pevec Dražen Ričl, ki je bil zaljubljen v slovensko pevko Anjo Rupel, ki je bila takrat pevka priljubljene zasedbe Videosex.
Ali v Ljubljani oziroma Sloveniji občutite drugačno energijo kot na koncertih v Sarajevu ali drugih mestih?
Ljubljana se je v zadnjih tridesetih letih zelo spremenila. Postala je res lepo mesto. Zelo rad prihajam sem, pa ne samo v Ljubljano, ampak v Slovenijo nasploh. Slovenija je lep primer, kako lahko ljudje z območja nekdanje Jugoslavije živimo skupaj in se razumemo, ne da bi se ves čas spraševali, kdo je od kod, kakšne narodnosti je in podobno. Na koncertih je energija vedno odvisna od občinstva. S strani slovenskega občinstva pa smo vedno lepo sprejeti in tukaj se dobro počutimo.
Preberite tudi:
