Ksenija Mikor

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Trinajst let pozneje so se vrnili – ne zato, da bi živeli od starih spominov, ampak z novim materialom. Poker mizantropov, njihov šesti album in prvi po 15 letih, je plošča benda, ki ne poskuša zveneti mlado, ampak živo. Pevec in tekstopisec Zoran Benčič in basist Boštjan Časl o nekdanjem koncu govorita brez olepševanja, o nostalgiji brez sentimenta, o letih pa z dovolj samoironije, da priznavata tudi tisto, česar telo danes ne zmore več tako zlahka. A nekaj je ostalo: brezkompromisni rock'n'roll in potreba, da še vedno kaj povedo. Govorili smo o generaciji »praznega metka«, svetu brez srca, Đoniju, mizantropih in o tem, zakaj je Benčič po tej vrnitvi pripravljen iz svojega besednjaka dokončno črtati eno samo besedo – »nikoli«.

♦♠♣ Pesem Avioni padajo, ptice se semijo, z novega albuma Poker mizantropov je dobila tudi svojo vizualno podobo, ki jo je ustvaril poljski animator Lukasz Rusinek. ♦♠♣ 

♦♠♣ Pesem z novega albuma Poker mizantropov je dobila tudi svojo vizualno podobo, ki jo je ustvaril poljski animator Lukasz Rusinek. ♦♠♣ 

Ko ste leta 2013 oznanili konec, ste kot razlog zelo neposredno navedli pomanjkanje ustvarjalne energije. Se je ta energija zdaj vrnila?

Zoran: Najbrž, če smo izdali nov album. Vsekakor ne želim početi ničesar na silo.

Boštjan Č.: Da, očitno se je. Takrat smo res bili na točki, ko smo imeli občutek, da smo povedali, kar smo imeli povedati. Nismo želeli vztrajati samo zato, ker smo bili Res Nullius. Če ni prave energije in želje po ustvarjanju, nima smisla.

Ste v teh 13 letih kdaj pomislili, da je bila odločitev o koncu pravzaprav najboljša stvar, ki ste jo lahko naredili za bend? Kako danes gledate na to?

Zoran: Življenje je teklo, kot pač življenje teče. In ja, razhod je bil definitivno najboljša odločitev. Čisto preprosto: bili smo pokvarjena roba.

Boštjan Č.: Mislim, da je bila odločitev takrat pravilna. Bolje je zaključiti kot pa vztrajati na silo.

Res Nullius

Ko se po dolgem premoru vrne star bend, se skoraj vedno pojavi nevarna beseda: nostalgija. Kaj mora imeti Res Nullius leta 2026, da sami sebi ne zvenite kot štirje moški, ki samo obujajo svoja mlada leta?

Zoran: Kot rečeno, mi imamo nov album. In vračamo se zaradi tega, ker želimo nekaj povedati. Ne obujamo starih spominov. Sploh se veliko stvari iz mladosti niti ne spomnim, tako da jih ne morem preveč obujati. (smeh)
Boštjan Č.: Če bi šlo samo za nostalgijo in obujanje starih časov, se verjetno sploh ne bi vrnili. Nismo več isti ljudje kot pred 13 leti in tudi glasba ne more biti povsem enaka. Še vedno pa imamo isto energijo in tisto nekaj, zaradi česar smo sploh začeli.

Album ste naslovili Poker mizantropov, na naslovnici pa med barvami kart manjka srce. Koliko mizantropije je pravzaprav v vas samih?

Zoran: Ne, absolutno ne.

Na albumu pojete: »Prazni metek je moja generacija.« To je precej neusmiljena sodba o lastni generaciji. Kje se vam ta občutek najbolj potrjuje?

Zoran: Imam občutek, da se izgubljamo in da bi lahko stvari postavili drugače. Pa jih nismo. Gremo, kamor gremo. Veliko dobrega je na mizi, ampak spet je tu veliko besa in nezadovoljstva. Eno z drugim ne gre skupaj. Gledam vse te dobre avte in polne trgovine ... Tako kot da bi gledal Potemkinovo vas. Naj bo dovolj, ne želim biti črnogled.

V eni od novih pesmi pravite, da ste »povedal že vse o vsem«. Zakaj potem še šesti album? Kaj lahko danes poveste, česar pred 15 leti še niste znali ali mogli?

Zoran: Petnajst let smo starejši in kar je še bolj pomembno – tale svet je 15 let starejši. Mislim, da sta to dobra razloga.

Boštjan Č.: Danes na nekatere stvari gledamo drugače, o drugih pa še vedno razmišljamo enako.

Na albumu Prekletih bazar je bila pesem Đoni, prvi singel nove plošče pa se imenuje Đoni se vrača. Kdo je pravzaprav Đoni – konkreten človek, lik, alter ego?

Zoran: Na to vprašanje vsakič odgovorim drugače. Danes bom takole: vsak ima svojega Đonija. Vse je odvisno od pogleda.

Ksenija Mikor

Rock'n'roll je obseden z mladostjo, vi pa se vračate kot precej bolj izkušeni ljudje. Kaj je pri Res Nullius danes boljše prav zato, ker niste več stari 20 ali 30 let – in kaj je objektivno težje?

Zoran: Čas naredi svoje, jasno. Fizično, mislim. Seveda bi rad rekel, da sem pametnejši kot takrat, a nisem ravno prepričan.

Boštjan Č.: Manj se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi in predvsem bolje vemo, kaj hočemo. Objektivno težje? Telo včasih spomni, da nismo več dvajsetletniki. (smeh)

Ste morali ob vrnitvi karkoli prilagoditi – tonalitete, tempo, dolžino koncertov, način igranja – ali pri vas še vedno velja: če ne gre več na polno, potem nima smisla?

Zoran: Glavno je, da smo še vedno brezkompromisni rock'n'roll bend. To je tisto, kar šteje.

Boštjan Č.: Še vedno igramo na polno, tako kot smo vedno. Dokler nam gre in dokler uživamo, ne vidim razloga, da bi bilo drugače.

Tudi Poker mizantropov ste posneli v mostarskem Studiu Pavarotti z Žaretom Pakom, s katerim ste sodelovali že pri Prekletih bazar. Zakaj ste se po 15 letih vrnili prav tja in zakaj znova k njemu?

Zoran: Tip je preverjen material. Žare nam preprosto ustreza. Plus to, da je veliki mojster. Enako velja za studio. V Mostarju se dobro počutimo.

Boštjan Č.: Z Žaretom smo že prej odlično sodelovali. Pozna nas, razume našo glasbo in ve, kakšen zvok želimo. V Mostarju se dobro počutimo, pa še hrana je odlična, kar je pri nas zelo pomemben dejavnik.

Že leta 2011 ste rekli, da vam založba težko ponudi nekaj, česar ne morete narediti sami, tudi Poker mizantropov je izšel v samozaložbi. Je glasbena industrija v 15 letih dokazala, da ste imeli prav?

Boštjan Č.: Ne vem, ali smo imeli prav, ampak danes lahko veliko stvari narediš sam. Res pa je, da je s tem tudi ogromno dela, ki nima kaj dosti zveze z glasbo. Nam za zdaj tako ustreza, ker imamo stvari v svojih rokah in jih lahko delamo po svoje.

Prvi dve plošči sta bili v angleščini, nato ste prešli na slovenščino. Danes lahko slovenski bend prek pretočnih platform v sekundi pride kamorkoli. Vas je kdaj zamikalo, da bi znova pisali v angleščini?

Zoran: Ne.

V Pokru mizantropov sporočate: »Tu sem, da ti povem, da ne grem nikamor.« Zdaj, ko ste enkrat že zelo dokončno odšli in se kljub temu vrnili – si Res Nullius sploh še upajo izreči besedo »nikoli«?

Zoran: Ja, tole je dobro. Mislim, da bom besedo »nikoli« črtal iz svojega besednjaka. Z jutrišnjim dnem. Hvala.

Res Nullius so velenjska rock'n'roll skupina, ustanovljena leta 1991. Ime v latinščini pomeni »nikogaršnja lastnina«. Že v devetdesetih so si z izrazito surovim rockovskim zvokom ustvarili kultni status doma in na območju nekdanje Jugoslavije, ameriški Flipside pa jih je nekoč uvrstil med najboljše punk rock zasedbe z območja nekdanje »železne zavese«. Prvi dve plošči so posneli v angleščini, s tretjo Zdravo je biti divji pa so leta 1997 dokončno presedlali na slovenščino. Sledila sta Revolver ljubezni in leta 2011 Prekletih bazar. Po več kot dveh desetletjih delovanja so leta 2013 oznanili konec, nato pa se po dolgem premoru vrnili z novimi pesmimi. Leta 2026 so izdali šesti studijski album Poker mizantropov, prvi po 15 letih.

Ksenija Mikor

♦♠♣Današnjo zasedbo sestavljajo ♦♠♣
Zoran Benčič – vokal, besedila
Boštjan Senegačnik – kitara, glasba
Boštjan Časl – bas kitara
Janez Marin – bobni

Ta postava skupaj deluje že od leta 2002 in je posnela tudi albume Revolver ljubezni, Prekletih bazar ter Poker mizantropov.