Erika D. Hayes, Arhiv Obrazov

Več kot dvajset let ste pomočnik šerifa. Ste bili v mlajših letih kdaj aretirani tudi sami?

Ne, nikoli.

Kdaj ste se nazadnje znašli v pravem pretepu?

Pred štirimi dnevi, zaradi ugrabitve in drugega zaradi nasilja nad otroki. Kot policist se včasih znajdem v kočljivih razmerah. Na ulicah poskušamo zagotoviti varnost in včasih je napeto.

Ste bili kdaj na robu smrti?

Velikokrat. (smeh) Ko v rokah držiš mitraljez in po puščavi preganjaš narkomanski kartel, brcaš v vrata z nalogom v rokah, ki pravi, da so osumljenci zelo nevarni, si vsakič misliš: Uf, tole bo pa zanimivo. Nikoli ne veš, kako se bo končalo. Včasih počneš nevarne stvari že, če greš mimo okna, skozi katero lahko stakneš naboj. Vendar to moraš početi, ves čas, takšna je ta služba.

Vam je všeč, kadar stvari postanejo napete in vas prevzame adrenalin?

Ni mi ravno všeč, vendar imam rad občutek, da pomagam svetu, da postane boljši. Rad spravljam nevarne ljudi z ulic in pomagam skupnosti.

Erika D. Hayes, Arhiv Obrazov

S katerim orožjem ste nazadnje ustrelili?

Z 0,35-milimetrsko pištolo. Z njo sem streljal ravno včeraj, ko smo dobili novo pošiljko in smo jo preizkušali na strelišču. V nekem trenutku sem v tarčo izstrelil dve krogli, ko pa sem pogledal od blizu, sem videl, da je luknja samo ena – torej sem ustrelil dve krogli v isto točko. (ponosno) Imam novo, očitno zelo natančno pištolo.

Ste kdaj naleteli na statistiko, koliko nepridipravov ste pokončali v svojih filmih?

Ne, nikoli mi ni bilo mar za to, ker je to filmska fikcija. Ste jo kje odkrili vi?

Ne. Ste vnet zbiratelj kitar in samurajskih mečev. Kateri je najvrednejši v vaši zbirki?

Imam nekaj mečev iz heianskega obdobja (del japonske zgodovine med letoma 794 in 1185, op. p.), ki so stari več kot tisoč let. Ti so mi najljubši, imam pa tudi nekaj res vrednih kitar.

Erika D. Hayes, Arhiv Obrazov

Verjetno teh stvari ne boste nikoli prodali?

Upam, da res ne. (smeh)

Kdo je najboljši kitarist v Hollywoodu, za katerega javnost ne ve?

Če sem iskren, v Hollywoodu ne poznam nobenega dobrega kitarista. No, vsaj jaz ga še nisem srečal.

Česa ljudje po navadi ne razumejo, kadar govorimo o bluesu?

Ena najpogostejših zmot o bluesu je, da mora pripovedovati o težkih časih in trpljenju. Gatemouth Brown mi je dejal, da je bistvo bluesa v izlivanju srca in izražanju vseh čustev – sreče, evforije, žalosti. Ni nujno, da mora govoriti o trpljenju. Prvotni blues je natanko takšen.

Kdaj ste nazadnje govorili z živaljo?

Z živalmi govorim vsak dan. Doma imamo pse in želve, na ranču konje, krave, koze in tako naprej. Rad imam živali.

Na kateri del telesa ste se nazadnje komu podpisali?

Ženske pogosto želijo, da se jim podpišem na prsi. Verjetno se je to zgodilo na zadnji turneji.

Mitologija »seagalizma« pravi, da so vaši dolgi lasje in čop vir vaše moči, ki bi jo kot Samson izgubili, če bi se postrigli.

Upam, da to ni res. Večkrat sem si odrezal čop in ga znova pustil rasti. Iskreno upam, da nimate prav. (smeh)

Verjamete v usodo? Ste kdaj vplačali loterijo?

Ne, tega nisem naredil nikoli. Mogoče bi moral.

Prihajate v Ljubljano oboroženi s pištolo?

Neee ... (smeh) Bom pa imel več različnih kitar.