Arhiv Štajerskega Tednika

Devetletnik, ki živi s staršema Eriko in Alešem v Dražencih, se je s črno-belimi tipkami seznanil zelo zgodaj. Prva skladbica, ki je zazvenela izpod majhnih prstkov, je bila Kuža pazi, nato se je število pesmi zgolj še množilo. »Ko sem šel na sprejemne izpite za glasbeno šolo, sem želel zaigrati Kekčevo pesem, pa nisem znal, ker sem imel doma le majhen sintesajzer, tukaj pa je bil klavir tako velik.« A to ga ni ustavilo. Patrik je bil sprejet in njegovo napredovanje je bilo eksponentno. Ali so za to krivi glasbeni geni? »Moj oče je igral v ansamblu, jaz glasbene šole nimam, imam pa veselje do nje,« je skromno dejal oče Aleš, ki Patrika spremlja na skorajda vseh učnih urah. »Z ženo sva si razdelila obveznosti, ona ima preko osnovno, jaz glasbeno šolo,« je smeje pojasnil. Kako pa je odgovoril Patrik? »Všeč mi je klavir, tipke in skladbe, ki nastanejo, umirjenost glasbe. Fajn je igrati. Ko začnem, enostavno padem not,« je otroško razložil. Tako mu zahtevne skladbe, ki presegajo njegovo starost, niso v breme, temveč v prijeten izziv, ki ga nagovarja skupaj z mentorjem Marjanom Paćijem.

Skladbe, ki presegajo osnovno znanje

Trije milijoni ogledov na Tik toku v enem tednu

Hitreje, višje, močneje tudi v glasbi

Preberite več v Štajerskem Tedniku