To se je zgodilo s člani glasbene družine von Trapp
Zgodba družine von Trapp je zahvaljujoč priljubljenemu filmu Moje pesmi, moje sanje obkrožila svet. Kaj pa se je s člani glasbene družine dogajalo potem?
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Za mnoge sta priimek von Trapp in zgodba družine, ki je navdihnila film Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music), povezana z idiličnimi planinami, družinskimi harmonijami in begom pred nacističnim režimom. A resnica je drugačna, saj je bila zgodba priljubljenega filma precej spremenjena. Kaj se je zgodilo z glasbeno družino?
Prava družina von Trapp, ki jev začetku 20. stoletja živela v Salzburgu, ni bila aristokratskega rodu, kot jo morda predstavljajo v več filmih in muzikalih. Georg Ludwig von Trapp je bil nekdanji kapitan avstrijskega vojaškega ladjevja, rodil pa se je v hrvaškem Zadru. Maria, ki je postala njegova soproga, pa je sprva postala zgolj varuška otrokom, kot je mnogo let pozneje povedala sama, pa je snubitev sprva sprejela le zato, ker se je navezala na otroke; v Georga se je bojda zaljubila šele po poroki. A vendarle je prav ona otrokom pomagala najti ljubezen do glasbe in življenja. Skupaj so postali glasbeni ansambel, ki se je prebil do slave, preden jih je svetovna politika prisilila v spremembo življenjske smeri.
Ko je pred drugo svetovno vojno rasel vpliv nacizma, je Georg von Trapp zavrnil službo v nacistični vojski, zaradi česar je družina videla prihodnost drugje. Spomladi 1938 so zapustili Avstrijo in se odpravili proti Ameriki. Ni šlo za dramatično bežanje prek gora sredi noči, kot kaže film, temveč za premišljeno odločitev in potovanje po železnici in ladji, ki jih je vodilo k novim začetkom.
Ko so prišli v ZDA, so iz svojega znanega priimka odstranili 'von' in začeli nastopati kot Trapp Family Singers. Glasba jim je odprla vrata in ustvarila občinstvo, ki je cenilo njihove harmonične skladbe in pristno medsebojno povezanost. Začeli so z nastopi po cerkvah in pozneje koncertnih dvoranah, pogosto s sporočilom tolažbe in upanja in to v času, ko je svet še zdravil rane po vojnem času.
Družina se je s časom razširila, a kljub temu je glasba ostala osrednji del njihove identitete. Werner, eden izmed sinov, je nadaljeval z organizacijo koncertov in skrbjo za zapuščino družine, medtem ko so drugi člani v različnih obdobjih poskušali ohraniti stik z umetnostjo, izobraževanjem ali novimi domovi, ki so jih izbrali.
Otroci — Agathe, Maria, Werner, Hedwig, Johanna, Martina in Eleonore — so vsak našli svojo pot. Agathe je postala glasbena učiteljica, Maria je podpirala dobrodelne in izobraževalne projekte, nekateri so predavali, drugi so ostali bolj v ozadju družinskega glasbenega sveta. Resnična družina von Trapp je torej preživela več kot en življenjski cikel: najprej kot glasbeni fenomen v Avstriji in ZDA, nato pa kot družina, v kateri je vsak našel svojo smer, a še vedno cenil glasbo in vrednote, ki so jih delili.
Maria in Georg sta imela skupaj še tri otroke; dva sta se rodila že pred družinskim odhodom v Združene države Amerike, Johannes pa se je tam rodil leta 1939. Prav on je še edini živeči otrok slavne družine. Prvo izgubo so sorojenci sicer doživeli že davnega leta 1951, ko je med rojevanjem umrla najmlajša Martina, zadnji od originalne sedmerice pa je bila Maria Franziska, ki je leta 2014 umrla pri 90 letih.
Po poteh družine von Trapp
Če danes obiščete Salzburg ali katero izmed njihovih ameriških lokacij, boste našli spominske točke in muzejske razstave, ki ne idealizirajo zgodbe, temveč jo postavijo v kontekst resničnega življenja. Tam ni samo glasu in harmonij, ki navdušijo, temveč tudi zgodbe o prilagajanju svetu, ki se močno spreminja, in o družini, ki se je odločila ostati povezana kljub izzivom.
Resnična družina von Trapp je torej zgodba o ljudeh, ki so iskali pot naprej: skozi glasbo, spremembe in čas. Ni filmska pravljica, a je veliko bolj človeška, globoka in življenjska. In prav v tej resničnosti se skriva razlog, zakaj njihova zgodba še vedno odmeva: ne zaradi idile, temveč zaradi pristnosti njihove povezanosti, njihove odločnosti in njihove sposobnosti najti novi dom, kjerkoli so že bili.
