Moja leto in pol stara vnukinja ima že dlje težave s požiranjem hrane. Kar naprej se ji zaletava, odkašljuje se že pri majhnem koščku smokija, ki ga previdno odgrizne. Pravijo, da je postala »izbirčna« pri hrani. Nočem bezati v mlado družino, vem pa, da so bili že na pregledu v URI Soča (Zakaj? Ali ni ta le za rehabilitacijo po poškodbah?). Če za težave pri požiranju ni organskega vzroka, bi lahko bile psihičnega izvora? Snaha je bila namreč v mladosti hospitalizirana zaradi anoreksije. Najlepša hvala za vsa pojasnila in vse lepo želim.
Neža
Spoštovana gospa Neža,
začela bom z odgovorom na vaše vprašanje o URI Soča. Ta odlična slovenska in po delovanju tudi mednarodna institucija v resnici zagotavlja mnogo več kot zgolj rehabilitacijo po poškodbah. Glede vaše punčke vam lahko zagotovim, da imajo na URI Soča – v dobrem sodelovanju z Univerzitetno pediatrično kliniko v Ljubljani – multidisciplinarni tim strokovnjakov, ki se ukvarjajo s težavami, kakršne opisujete. Z njimi se srečujejo tudi nekateri otroci s posebnimi potrebami, najpogosteje iz vrst otrok s cerebralno paralizo.
Že vse od zgodnjega otroštva se uveljavljamo in razvijamo kot bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo varnost in ljubečo svobodo.
Večina težav – morda kar vse, če pogledamo malo širše – izvira iz kombinacije vseh razsežnosti človeškega bitja. Ustvarja jih unikatni preplet posameznikove genetike in z njo povezanih morebitnih okvar, v nadaljevanju pa ta preplet dopolnjujejo še človekove izkušnje iz zgodnjega, celo že predrojstvenega obdobja, pozneje pa še bremena sprotnih težavnih izzivov.
Pri tem sodelujejo tudi vse uničujoče naplavine, ki jih prinaša življenje. Nanje se človek prilagaja z njemu lastnim iskanjem rešitev, ki mu omogočajo preživetje. Pa ne le preživetje v ozkem pomenu besede, gre tudi za iskanje uresničitve v življenju. Že vse od zgodnjega otroštva se uveljavljamo in razvijamo kot bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo varnost in ljubečo svobodo, v kateri smo v resnici lahko to, kar globoko v sebi smo.
Zaradi te izjemne prepletenosti našega telesnega, čustvenega, duševnega in duhovnega sveta je včasih zapleteno poiskati ločnico med tem, koliko ima neka otrokova težava telesni, koliko pa neki drug izvor.
Izbirčnost lahko postane problem
Do težav, ki jih opisujete, lahko prihaja pri majhnih otrocih že v času, ko se šele privajajo na samostojno hranjenje. Prav zaradi še ne dovolj velike otrokove spretnosti pri ravnanju s hrano v ustih mu moramo to ponujati previdno in se izogibati grižljajem, ki bi ga lahko ogrozili – npr. prevelikim, pretrdim, drobljivim ali drugače neprimernim grižljajem hrane ali celo tujkom. Prav zato je priporočljivo, da nekje do petega leta otrokom raje ne ponujamo lešnikov ali drugih oreščkov, še posebej pa ne arašidov. Te je – zaradi drobljenja ob prijemu s kleščicami skozi bronhoskop – iz pljuč najtežje odstraniti.
Kot primer težave ste navedli ugriz smokija. Majhnim otrokom se včasih zaletavajo tudi zgolj požirki vode. Pri takih je smoki lahko še bolj moteča hrana. Težave s požiranjem sproži dejstvo, da se ob ugrizu krhkega predmeta sprostijo drobni (skoraj prašnati) delci, ki lahko vzdražijo morebiti preobčutljive obrambne reflekse v žrelu.
Njena.si
Xiaomi Redmi Note 14: Nova serija z izjemno vzdržljivostjo
Rada pa bi vas opozorila na to, da lahko prav »izbirčnost« postane kar resen problem. Zato je treba težave obravnavati z vso skrbnostjo in zgodaj, vendar brez prevelike in neprimerne skrbi. V primerih res hude »izbirčnosti« se lahko pri otroku pojavi tako ozek izbor živil, da mu to povzroči celo do 30-odstotni upad intelektualnih in učnih sposobnosti.
Psihično ozadje
V uvodu sem govorila o pestri širini problemov s področja požiranja in hranjenja. Vaš uvid navaja k razmišljanju tudi v smeri iskanja psihičnega ozadja dekličinih motenj in v tem imate prav. Na psihični svet otroka v zelo veliki meri vpliva psihični svet njegovih bližnjih, najmočneje njegovih staršev ali neposrednih skrbnikov. Tistih, ki naj bi otroku zagotavljali svet varnosti in sprejemanja.
Kadar je svet teh ljudi prepreden s stiskami, se bodo take ali drugačne stiske pokazale tudi pri otroku. Pri njem morda še izraziteje, saj jih ni sposoben prepoznavati, sploh pa ne bo mogel sam najti ustreznih rešitev. Potreba po reševanju teh problemov se bo lahko pokazala pozno – lahko šele v najstniški ali celo odrasli dobi.
To je npr. vzvod, s katerim si iščejo pomoč odrasli otroci alkoholikov, ki se zato vključujejo v različne terapevtske skupine, lahko pa tudi v anonimne samopomočne skupine svojcev in prijateljev alkoholikov (Al-Anon). Zame je bilo pred dvema desetletjema zelo zanimivo prebrati knjigo Alenke Rebula Globine, ki so nas rodile, še bolj pa sem navdušena nad knjigo, ki jo je izdala v soavtorstvu s prijateljico Josipo Prebeg Otroci ljubezni s podnaslovom Družina kot gnezdo.
Naj odgovor strnem s predstavitvijo najverjetnejše razlage težav vaše vnučke: opisane motnje požiranja pri tako majhnem otroku utegnejo miniti v naslednjih mesecih – tam nekje do drugega ali tretjega leta. Zavračanje hrane in spremljajoča »izbirčnost« imata v tem obdobju lahko zelo preprosto razlago. Zdrav in ob roku rojen otrok bo svojo porodno težo do konca polovice prvega leta podvojil, do svojega prvega leta pa potrojil.
Otroci v prvih 12 mesecih praviloma pridobijo od sedem do deset kilogramov, od prvega do drugega rojstnega dne pa le še od en do dva kilograma.
Seveda se z rastjo pokažejo tudi genetske danosti otroka in te so predmet pozornosti pediatrov na sistematičnih pregledih. Otroci tako v prvih 12 mesecih praviloma pridobijo od sedem do deset kilogramov, od prvega do drugega rojstnega dne pa le še od en do dva kilograma. Ta vzorec rasti spremlja močan upad otrokovega apetita v drugem letu, včasih pa že kar kmalu po devetem mesecu. Ta sprememba v apetitu pa zelo veliko staršev in starih staršev privede v zelo hudo stisko zaradi bojazni, da otrok premalo – včasih rečejo »čisto nič« – ne je.
Ta strah je lahko povod za siljenje s hrano, kar pa ni več ustrezna skrb za otroka, ampak nasilje nad njim. Otrokova potreba po hrani je njegova elementarna potreba. Morali bi mu pomagati, da jo uresničuje na način, ki mu zagotavlja zdravje. Ta način ne sme vsebovati ne kaznovanja ne nagrajevanja s hrano. Pa tudi drugih čustvenih ali vedenjskih manipulacij ne. Dobro oporo za ustrezno hranjenje lahko dobijo otroci le v zrelem in odgovornem odnosu do hrane in pijače, kakor ga živijo starši. Otroci se učijo z zgledom.
Lepo vas pozdravljam!
Prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja
