Gorenjka Ivanka Juhant danes, pri skoraj osemdesetih letih, živi veliko lahkotneje kot pred nekaj desetletji, ko je bila ujeta v kilograme, ki so se ji samo kopičili. Ko jih je tehtnica kazala 118, pravi, ni imela nobene mere, ji je pač »pasalo jesti«. »Imela sem kar dve bradi, roke pa kakor buhteljčke,« slikovito ponazori svoj videz. Čeprav ni imela velikih težav z zdravjem, ji je neke noči pred več kot desetletjem kliknilo, da mora nekaj storiti. Radikalno je spremenila prehranjevanje, se postila z luno in odvrgla 40 kilogramov. Danes je drug človek, polna je energije in rada živi!
»Danes dam ostanek hrane v posodico in imam kosilo za naslednji dan. Včasih sem pa pojedla vse, kar je ostalo.«
»Škoda, da se za to nisem odločila prej, ampak za vsako odločitev v življenju mora napočiti pravi čas,« razmišlja. Kot dekle je bila suha, postavna, se spominja. Kilogrami so se ji začeli nabirati med nosečnostmi. Rodila je tri otroke in po vsakem porodu jih je nekaj ostalo.
»Če bi pazila na hrano, bi bilo v redu, a nisem. 'Pasalo' mi je jesti, nobene mere nisem imela.« Poleg tega ji v življenju ni šlo vse, kot bi si želela, pa je uteho iskala v hrani. Danes ve, da je bil to samo obrambni mehanizem pred stvarmi, ki se jih ni lotila. Takrat pa se na to ni ozirala.
»Preveč sem si nalagala na krožnik in si dala še dve zajemalki za povrh. Danes dam ostanek hrane v posodico in imam kosilo za naslednji dan. Včasih sem pa pojedla vse, kar je ostalo. Ker sem pojedla preveč, sem bila utrujena in sem se morala po kosilu uleči, da sem malo počila, šele nato sem lahko pospravila. Tehtnica je na koncu pristala pri 118 kilogramih. Imela sem kar dve bradi,« se smeji in pokaže fotografijo. »Ker sem imela tako močne roke in noge, sem se težko gibala. A sem vseeno naredila vse, kar je bilo treba.«
Kljub temu vedno urejena
Ker pa se je vedno rada lepo oblačila, se tudi v tem obdobju ni zanemarila. Razen morda takrat, ko so zidali hišo. Potem so pa začeli odhajati na Madžarsko, tam je bilo mogoče kupiti poceni oblačila in lepo blago, da ji je prijateljica sešila oblačila. Ali pa si jih je sama, saj je bila zaposlena kot priučena šivilja in je oblačila vedno šivala tudi svojim otrokom, včasih celo bundice, če je dobila primerno blago.
Čeprav ji je osebni zdravnik včasih predlagal, da bi shujšala, takrat tega koraka še ni zmogla. Kakšnih večjih težav z zdravjem zaradi kilogramov pa tudi ni imela. Edino nikamor ni prilezla, še posebej ne v breg. Ampak o kakšnih pohodniških avanturah tudi razmišljala ni niti si jih ni želela.
»Takrat mi je bila v največje veselje hrana. Vseskozi sem bila lačna.« Včasih je spekla pecivo in ga skupaj z drugimi tudi pojedla. Nobeni piškoti niso bili varni pred njo, se muza. »Nič mi ni bilo nerodno zaradi postave. Če mi je kdo rekel, da sem debela, sem mu zabrusila, da je bolje biti debel kot suh. Ali pa da je bolje biti debel kot neumen, kajti neumen si za zmeraj, shujšaš pa še vedno lahko.«
Zanimivosti
Iz embalaže Tetra Pak v reciklirane robčke
Odločitev preko noči
V resnici je večkrat poskusila shujšati, ne nazadnje nihče ni prav srečen s preveč kilogrami, skomigne. »Večkrat sem si pripravljala napitke Enemon za hujšanje. To je bil blažev žegen, prav nič ni nucalo. Potem sem preskušala diete, pri katerih ne bi bila lačna. Vedno sem shujšala za nekaj kilogramov, potem je pa hitro šlo spet vse po starem.« Pred malo več kot desetimi leti pa jo je ponoči prešinilo: »Zdaj pa že naredi nekaj, poglej, kakšna si, sem si dejala. In sem začela.«
»Takoj sem upoštevala nasvete dveh prijateljic, ki se jih še vedno držim. Prva je rekla, naj jem čim manj kruha, druga pa, da naj za žejo pijem vodo.«
Tokrat je bila brez usmiljenja, kajti trmasta pa je, pravi, ko se za nekaj odloči. Samo pravi čas mora priti. »Mora ti 'klikniti' v duši in glavi!« Nobenih diet ni iskala ali jih preučevala, katera bi bila najboljša. Kar takoj je odrezala – hrano in obroke. »Obroke sem zmanjšala za polovico in jem samo dvakrat na dan. Takoj sem upoštevala nasvete dveh prijateljic, ki se jih še vedno držim. Prva je rekla, naj jem čim manj kruha, druga pa, da naj za žejo pijem vodo. Dve tanki rezini kruha pojem za zajtrk, in to je vse, kar se kruha tiče. Po navadi si zraven ocvrem jajce, kdaj pa kdaj si kruh namažem z maslom, redko z domačo marmelado – tukaj je nevarnost, ker mi je tako dobra, da bi jo jedla po žličkah, včasih pa si odrežem tudi kakšno rezino sira. Zraven popijem belo kavo. To so moji zajtrki.«
»Kosilo imam po navadi ob pol dveh, a ga zaradi moža skuham že prej. Kuham predvsem jedi na žlico, s čim manj krompirja, tega največkrat spečem v pečici za vikend in pojem s kakšnim kosom mesa, sicer pa tudi mesa užijem zelo malo. Rada kuham repo in zelje s fižolom ali žganci, ričet, pa si jih potem za več obrokov shranim v skrinjo.«
Sezonsko poje tudi veliko zelenjave, solate, sadja, paradižnika in paprike, ki jih pridelajo doma. »Po kosilu pa do večera pijem samo mlačno vodo. Včasih pojem še kakšno jabolko, ampak samo eno, nikoli več. Sladkarij, ki sem jih imela prej rada, ne jem več, razen ob praznovanjih in praznikih – potici za božič ali veliko noč se ne odrečem. Takrat si s sinom dava duška.« Poleg vode pije veliko limonade, seveda brez sladkorja, in se posti ob luninih menah.
Post z luno
»Ravnam se po koledarju in imam enkrat na teden post. Takrat zajtrk sicer pojem, ker moram vzeti tablete, potem pa do naslednjega dne uživam samo vodo, lahko tudi vodo z limono, in popijem še kakšno kavo.« Kadar jo zgrabi lakota, popije kozarec vode. Nekaj časa se ji je zdelo, da kilogrami kar ostajajo, potem pa je bila za dva kilograma lažja, pa za dodatna dva, in si je rekla: Pa saj bo! In je bilo! Šlo je počasi, a vztrajno! V osmih letih je shujšala 40 kilogramov in težo še vedno vzdržuje.
»Kdaj pa kdaj se malo zredim – ko imamo kakšno praznovanje,« nam zaupa. Potem se z ustaljenim prehranjevanjem, ki se ga je že povsem navadila, povrne k svoji običajni teži. Domači in prijateljice so seveda opazili, da je je precej manj, vsake pohvale in spodbude je bila vesela. Sčasoma je morala spremeniti garderobo, in ker je spretna s šiviljskim strojem, je veliko starih oblačil, ki so bila lepa in bi jih bilo škoda zavreči, popravila in zožila.
Nič ne potrebujem
Počuti se odlično, ima več energije, veliko je hodila – vsak dan vsaj tri kilometre – zadnje čase pa je to navado malo opustila, ampak se bo treba spet odločiti za jutranji »marš«, se smeji. Občasno se ji sicer pojavljajo težave in bolečine, povezane s starostjo, kot recimo s koleni in kolkom, ki so jo začele spet pestiti, ko se je septembra na morju precej prehladila. S kakšno posebno obliko telovadbe se pa ni ukvarjala, saj je bilo doma vedno dovolj dela.
Sicer pa za svojo dušo še vedno rada šiva – kakšno posteljnino zase in za vnuke, pa hlače zase. Veliko veselja ima z domačimi mačkami. Čez dan posluša radio Ognjišče, zvečer pa rada prižge televizijo. Poleti je veliko zunaj, se druži s prijateljicami, v mrzlem delu leta je pa luštno za domačim ognjiščem. V teh dneh praznuje okrogli jubilej, za katerega si želi predvsem zdravja, pa da bi se lahko čim dlje družila s svojimi otroki in vnuki. »Drugega pa čisto nič ne potrebujem,« se nasmehne.
