Ko se je podala na pot osebnostne preobrazbe, jo je kot strela z jasnega doletela nova preizkušnja – diagnoza rak. Vzela jo je zelo resno ter s pomočjo prijateljice in strokovnjakinje za (zdravo) prehrano Alexandre Pi Bachel, ki uči živo kuhinjo, povsem spremenila svoje prehranjevalne navade. To je bil dodaten kamenček v mozaiku njenega zdravja in počutja ... Nedavno je s svojo kuho navdušila v oddaji Riba raca rak, prosili smo jo za več podrobnosti.
»Od nekdaj sem imela rada mlečne izdelke, veliko kisle smetane povsod, skuta in nujna jutranja kava z veliko mleka. Siri pa v vseh oblikah, v velikih količinah. Spomnim se svojega zgroženega pogleda, ko sem na začetku najine zveze prišla k Andreju in odprla njegov hladilnik. Ni imel sira! Katastrofa! Potem pa sem začela opažati, da sem napihnjena, če so mlečni izdelki prevečkrat na mojem jedilniku. Začela sem opuščati mleko, najprej v kavi. Oh groza, črna kava brez mleka?! Zdelo se mi je, da v življenju ne bom več mogla uživati v kavici … Pa sem se kar hitro navadila in kmalu opustila vse mlečne izdelke, tudi sir,« pripoveduje Saša in nadaljuje, da je zatem opazila, da ji tudi pšenica ne ustreza, prebava se ji je upočasnila, če je jedla kruh, testenine … In je začela izločati gluten. Seveda ne stoodstotno, načeloma pa ga ne je.
»Tisti dan pa, ko sem dobila diagnozo rak, sem klicala prijateljico in soustanoviteljico najine Akademije doseganja notranje sreče in poslovnega uspeha, Alexandro Pi Bachel. Dogovorili sva se za svetovanje, s seboj pa je prinesla še tri vreče, polne zelenjave, svoj sokovnik, alge … In se je začela moja pot rastlinske prehrane!« razlaga Saša in dodaja, da je spoznala, kako ni tip za meso, čeprav je v preteklosti poskušala tudi s takšnim prehranjevanjem. Pozorno je spremljala svoje počutje in ugotovila, da se odlično počuti s sadjem, stročnicami, semeni, oreščki, žiti brez glutena, predvsem pa z veliko zelenjave.
»Pojma nisem imela, kako začeti, nisem poznala nobenih receptov, nisem niti vedela, da je svet pretežno rastlinske hrane tako raznolik! Hvala Alexandri, da me je naučila in seznanila s svojo živo kuhinjo! V času zdravljenja sem res pazila – nič živalskega, nobene kave, alkohola … Zdaj pa jem bolj po občutku. Mesa, jajc, mlečnih izdelkov in glutena sicer ne, ribe in drugo morsko hrano imam pa rada. Ne prištevam se med vegane niti vegetarijance, ampak sem preprosto pretežno rastlinojedka. Če mi zadiši maslo, si ga z lahkoto namažem na kruh, tudi kakšen ocvirek mi pade v usta, je pa to bolj redko, a ne izključeno,« je iskrena.
Med prehranjevanjem doma se je lahko držati začrtane poti, kaj pa naj storimo, kadar gremo kam na obisk, da ne prekršimo svojih ritualov, obenem pa ne užalimo gostiteljev? »Kadar grem kam na obisk, so nekateri kar v stiski, češ, kaj pripraviti zame. Pa sploh ni težko! Samo malo je treba odpreti oči, najti kakšen dober recept in v resnici je zelo preprosto!« Kljub temu da je s pripravo (zdrave) hrane nekaj dela, ne vzame veliko časa. Saša se je izmojstrila v pripravi zdravih in hranljivih jedi, ki podpirajo njeno telo.
Sašin (prehranjevalni) dan
Dan začne z okusnim in zdravim zajtrkom:»Za zajtrk si spečem lečin, kvinojin ali ajdov kruh. Rada si pripravim tudi krekerje iz semen ali pa zvečer namočim nekaj rumene leče in jo zjutraj zmiksam, dodam sol ter spečem kot palačinko. Na videz ne bi nihče rekel, da ni 'prava'. Nanjo gredo tako slani kot sladki namazi. Lečin kruh je res sila preprost: namočim lečo, zjutraj jo odcedim in še malo operem, potem pa z nekaj vode dam v zmogljiv mešalnik, dodam sol, sodo bikarbono, malo indijskega trpotca, da bolj drži skupaj, in limonin sok. Pa kakšna bučna semena tudi padejo v testo, potem pa spečem in je božansko! Sladkorja tudi ne jem kaj dosti, marmelade naredim sama brez sladkorja in jih shranim v majhnih kozarčkih – ko ga enkrat odprem, pojem vso. Ali pa si naredim namaz iz sadja, ki je pri roki, če je prekislo, osladim z datljem ali dvema. Sicer pa obožujem tudi slane namaze.«
Kaj pa kosilo?
»Poleti imam najraje solate, polne 'plevelov', ki jih naberem okrog hiše in vrta, pa čičeriko si rada dam vanjo, semena, oreščke. Bi človek mislil, da se od takšne solate ne moreš najesti, a to ne drži! Nakupila sem si kar nekaj knjig, kjer so opisane divje rastline, začimbe, veliko je tudi receptov. Sploh se ne zavedamo, kakšno bogastvo nam raste pod nogami! Hvaležna sem za vrt, ni sicer zelo velik in tudi ni ravno zgledno urejen, ker pač nimam toliko časa. Ampak sem hvaležna za vsako solato, ki mi je ni treba kupiti v trgovini. Pa ne zaradi denarja, temveč zato, ker z uživanjem doma pridelane hrane vsaj približno vem, kaj jem.«
»Najbolj sem žalostna, kadar objavijo novico, da so umaknili iz prodaje kakšno živilo. Kako je lahko v bio pirini moki strup? To me res razžalosti, saj se počutim, kot bi me nekdo vlekel za nos. Je sploh kaj res, kar piše na embalaži? Komu sploh še lahko zaupamo, ko gre za hrano? Zato imam najraje izdelke ljudi, ki jih poznam in jim zaupam. Ampak vsega pač ne moreš kupovati tako in tudi precej dražje je kot v supermarketu.«
Proč z mesnimi nadomestki
Saša pozna veliko ljudi, ki so se popolnoma znebili zdravstvenih težav, ko so spremenili prehranjevanje. Nikakor ne pravi, da je samo rastlinska hrana edina prava, nekaterim bolj ustreza veliko mesa in nič ogljikovih hidratov. Vsakdo mora najti tisto, ob čemer se počuti dobro. Zato tudi ne želi pametovati, kaj je dobro in kaj ni.
»Jaz vem le zase, kaj mi ustreza in kaj ne. Ne maram pa mesnih nadomestkov. Če bereš deklaracije, vidiš, da ni nič pretirano zdravega v njih. Moje pravilo je, da kupim tisto, kar bi lahko tudi sama naredila doma – stvari s čim manj sestavinami, brez ojačevalcev okusa in drugih E-jev. Priznam, da najraje jem doma, ker samo takrat približno vem, kaj jem. In želim podpirati svoje telo s hrano, ne ga obteževati in mu dajati toliko dodatnega dela,« pove.
Okusne in zdrave sladice
Človek bi pomislil, da če ne ješ mesa in jajc ter mlečnih izdelkov, si pa čisto suhcen. »Haha, nikakor! Ko enkrat prideš na okus rastlinske hrane in znaš kaj pripraviti, bi lahko jedel in jedel in jedel. Tudi sladice so tako dobre, pa tako zelo kalorične, četudi v njih ni sladkorja,« pove Saša in doda, da se je naučila uporabljati tudi različne stvari, ki jih prej ni poznala, na primer kvasne kosmiče. Imajo veliko beljakovin in lahko nadomestijo parmezan.
Indijski trpotec, čijina ali lanena semena so lahko nadomestilo za jajca. Občasno si kupi svilnati tofu – zadnjič si ga je naredila z lisičkami, namesto jajc. Dober je tudi za sladice. Novost zanjo je bilo sončnično meso, pripraviš ga enako kot mleto meso in z njim napolniš paprike, buče, narediš musako … (gre za nadomestek mesa iz sončničnih semen, naročiti ga je mogoče tudi po spletu).
Ne gre za to, da se odpoveduješ, ampak da iščeš zdrave zamenjave
»Zdaj namesto kisle smetane uporabim denimo kokosovo ali pa naredim smetano iz namočenih indijskih oreščkov. Kupim tudi riževo, sojino, mandljevo smetano … Vse se dobi. Najpomembnejši del odločitve o tem, da bi nekaj v prehrani spremenil, je čas. Sploh na začetku, ko se še malo loviš.«
»Vsem, ki si želijo spremeniti prehranjevanje, predlagam, da ne zamenjajo vsega naenkrat, ampak postopoma. Najprej začneš opuščati meso ali mlečne izdelke trikrat na teden, potem petkrat in nazadnje, kot ti ustreza. Zakaj bi moral kupiti čips v trgovini? Ko prebereš, kaj vse je v njem, te mine, da bi ga pojedel. Zdaj je veliko kodrolistnega ohrovta. Nabereš ga ali kje kupiš, odstraniš trdi del, natrgaš na koščke in začiniš s poljubnimi začimbami ter kvasnimi kosmiči, malo olja in vse zmečkaš med rokami, daš v pečico in posušiš oziroma spečeš. Najboljši čips!« na hitro opiše še en recept.
Sašina jutranja rutina
Zjutraj, pred zajtrkom, najprej žvrklja sezamovo ali sončnično olje. 21 minut. To pomaga očistiti telo bakterij, razstruplja in okrepi tudi ustno higieno. Po obsevanjih grla ima manj sline in mora malo bolj popaziti na zobe … »Bakterije mislijo, da je v ustih hrana, in pridejo pogledat, kaj se dogaja, potem pa se v olju utopijo. Zato je treba po žvrkljanju olje obvezno izpljuniti in si dobro splakniti usta. Potem spijem kozarec tople vode, včasih dodam malo soli, včasih limono. Nato je na vrsti telovadba. Malo joge, malo tapkanja, tibetanske vaje, počepi … Kar se pač spomnim, kakšne pol ure. In šele potem zajtrk,« pove in doda, da si zjutraj rada vzame zase kakšni dve uri.
Zato vstane dovolj zgodaj, saj se ji zdi pomembno, kako začne dan. Zjutraj si tudi pove namero dneva – kaj si želi za ta dan – in prav vsako jutro se zahvali za življenje in si pove nekaj pozitivnih misli. »Tako sem že zjutraj lahko nasmejana, dobre volje in polna pričakovanja, kaj bo prinesel nov dan. Da pa ne bo to zvenelo, kot da nisem nikoli utrujena ali manj dobre volje – seveda so tudi takšni dnevi in čisto normalno je tako. Od sebe ne smemo pričakovati popolnosti. Naj bo življenje lahkotno in radostno!« sklene.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
