Največ jih je konec poletja, zato je dobro biti pri obiranju sadja pozoren, saj lahko sršena ali oso nehote primemo in pičita. Obenem opozarja, da evropski sršeni nikakor niso samo nadloga – če imajo mir, namreč niso agresivni, temveč so pomemben del zdravih ekosistemov in kot plenilci pomemben regulator številčnosti žuželk na vrtu, kar so že prepoznali v Nemčiji.
»Število sršenov in drugih os, sršen namreč spada med ose, iz leta v leto precej niha. Na to vplivajo vreme in drugi dejavniki. Populacijska nihanja so v naravi povsem običajna, le da pri večini živali tega niti ne opazimo, ker nismo tako pozorni nanje v primerjavi s tistimi, ki se jih bojimo ali so nam nadležne. Povečanje števila sršenov se pokaže predvsem proti koncu poletja, ko so njihove družine največje. Takrat se tudi začne sezona obiranja sadja, zato jih še hitreje opazimo,« pravi doc. dr. Danilo Bevk, ki se na Nacionalnem inštitutu za biologijo ukvarja predvsem s pestrostjo divjih opraševalcev, njihovim pomenom za kmetijstvo in varstvom. Je tudi predsednik društva Čmrljica – slovenskega društva za varstvo opraševalcev.
Sršeni – nadloga?
Evropski sršen spada v družino os in pri marsikom že zaradi svoje velikosti zbuja strah, ose pa veljajo za nadležne. Nas mora biti pred njim strah? »Ose večinoma niso napadalne, razen če stikamo okrog njihovih gnezd, ampak v tem primeru gre za obrambo. Če srečamo sršena v naravi, ni verjetno, da bi nas kar pičil. Tudi če prileti v stanovanje, ne. Se pa sršeni po vedenju precej razlikujejo od nekaterih drugih os. Nimajo namreč navade, da bi nas obletavali, ko bi jedli, stikali po krožnikih, kozarcih, lezli v pločevinke in podobno. Zaradi tega niso tako nadležni in je precej manjša verjetnost, da bi nas pičili. Pri osah moramo na piknikih prav paziti, da jih s hrano ali pijačo ne zanesemo v usta – pik v ustni votlini je namreč nevaren tudi za ljudi, ki na pik niso alergični. Druga dejavnost, kjer je povečana nevarnost za pik, pa je obiranje sadja. Tu lahko sršena ali oso po nesreči primemo in nas zato piči. Zlasti alergiki morajo biti pri tem opravilu zelo previdni, za druge pa pik ni nevaren, le neprijeten.«
Sršenje gnezdo na domači hiši?
Avgusta letos so poročali o več odstranitvah sršenjih gnezd po Sloveniji, zlasti na stanovanjskih stavbah, kjer so bila preblizu stanovalcem. Pa je to res vedno potrebno? »Mislim, da je veliko sršenjih gnezd uničenih povsem brez potrebe. Sršeni, če imajo mir, niso agresivni, in če je gnezdo nekaj metrov od nas, v večini primerov v resnici niso nevarni sosedje. Mogoče moramo zvečer paziti, da jih luč ne privabi v stanovanje. Če je gnezdo zelo blizu, pa razumem, da se jih ljudje bojijo in jih odstranijo. A tega naj se lotijo izkušeni ljudje z ustrezno zaščitno opremo. Pogosto so to gasilci.«
Koristna žuželka
Naš evropski sršen ni le plenilska žuželka, temveč tudi pomemben del zdravih ekosistemov in koristen v našem okolju. »Sršeni živijo v skupnostih, družinah, ki jih pomladi osnujejo matice. Te namreč preživijo zimo. Gnezdo naredijo iz koščkov lesa, iz nekakšnega papirja, in poskrbijo za prvo generacijo delavk. Število delavk nato do konca poletja naraste na nekaj sto ali tisoč. Takrat se v gnezdu izležejo tudi nove matice in samci. Matice se po parjenju odpravijo prezimovat, vsi preostali člani družine pa propadejo.«
Regulatorji številčnosti žuželk na vrtu
»Odrasli sršeni so 'vegetarijanci', privabljajo jih sladki sokovi, zato se hranijo tudi na sadju, predvsem če je že poškodovano. Ne hranijo pa se z medičino, tako da niso opraševalci, so pa nekatere druge ose. V nasprotju z drugimi pa ličinke potrebujejo meso, ki ga delavke zagotovijo z lovljenjem žuželk. Ker lovijo tudi čebele, pri čebelarjih milo rečeno niso na najboljšem glasu, vendar evropski sršen čebelam ne povzroča omembe vredne škode. Nemški čebelarji, na primer, nanj gledajo povsem drugače. Na lastne oči sem videl, da jim nekateri na svojem vrtu celo postavljajo gnezdilnice. Vedo namreč, da so kot plenilci pomemben regulator številčnosti žuželk, tudi takih, ki v kmetijstvu povzročajo škodo, na primer listnih uši, ali pa komarjev. Sršeni tako v kmetijstvu naredijo več koristi kot škode, a večina ljudi žal opazi le njihovo škodo. V nekaterih državah je sršen zaščiten. V Nemčiji je za uničevanje sršenov zagrožena kazen do 50.000 evrov.«
Piki so nevarni za alergike
Kaj storiti, če nas jeseni, na primer med obiranjem sadja na vrtu, vseeno piči evropski sršen? »Za zdravega človeka sršenji pik ni nevaren in lahko preživi vsaj nekaj deset pikov. So pa piki nevarni za tiste, ki so nanje alergični. V tem primeru je lahko useden že en pik. Nevarno je tudi, če bi nas sršen pičil v ustno votlino, saj to lahko povzroči zatekanja žrela in s tem zaporo dihalnih poti. V primeru hudega odziva ali pika v ustno votlino moramo seveda takoj poiskati zdravniško pomoč. Alergiki se morajo ravnati po navodilih, ki so jih dobili od zdravnika.«
Azijski sršen že v sosednjih državah
Evropski sršen pa je tudi naravni tekmec azijskega sršena. »Azijski sršen (Vespa velutina) je invazivna vrsta, ki je pred dvema desetletjema prišla v Francijo, danes pa je razširjen že v dobršnem delu zahodne Evrope. Že dolgo je v Italiji, lani je bil prvič opažen na Madžarskem, letos tudi v Avstriji. Njegov prihod v Slovenijo je samo vprašanje časa. Prihod azijskega sršena bo odvisen tudi od tega, kako močne bodo populacije evropskega sršena. Manj bo naših sršenov, lažji bo prodor azijskega, saj bo manj konkurence. Po nekaterih pričevanjih evropski sršen azijskega celo fizično preganja.
V primerjavi z evropskim sršenom (Vespa crabro) azijski sršen veliko intenzivneje lovi medonosne čebele, zato lahko v čebelarstvu povzroči precej škode. S strategijo lova, izpopolnjeno posebej za lov na čebele, panj lahko obkoli tudi po več deset sršenov, ki prežijo na čebele in se po uspešnem lovu vračajo. Na agresivno ropanje panjev azijskega sršena medonosne čebele niso prilagojene in se pred napadi ne znajo braniti, zato so izgube lahko zelo velike in lahko vodijo celo v propad družine. Čebele se ga dobesedno bojijo in ob patruljiranju več sršenov pred panjem nehajo letati na pašo. Naš sršen bo torej prva obrambna linija pred prodorom azijskega, zato je čas, da mu priznamo vlogo, ki jo ima, in ga pustimo vsaj pri miru, če mu že ne želimo pomagati. Ob dovolj močnih populacijah domorodnega sršena bo prodor tujerodnega počasnejši in ga bo lažje obvladati. Strah pred azijskim sršenom tudi ne sme sprožiti brezglavega lovljenja sršenov, saj bo učinek ravno nasproten od želenega.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
