Bila je prva polnopravna angleška kraljica, a za njene kritike je Marija I. Angleška bila le »krvava Marija«.
Zlovešči vzdevek si je prislužila s preganjanjem protestantskih heretikov, ki jih je v stotinah dala zažgati na grmadi. Pa si je vzdevek res zaslužila? Čeprav je med njeno vladavino res ugasnilo na stotine življenj, ne gre prezreti, da je bila katoliška monarhinja, ki jo je v državi, ki je ostala protestantska, nasledila protestantska kraljica. Zgodovino, kot pravijo, pišejo zmagovalci.
Ni bila edina
V svoji petletni vladavini je na torej na smrt obsodila vsaj 300 verskih upornikov – barbarska statistika, zagotovo. A njen oče Henrik VIII. je iz istega razloga pokončal 81 ljudi, podobno tudi njena polsestra Elizabeta I. Zakaj je torej Marijino ime nepovratno povezano s preganjanjem ljudi drugačne veroizpovedi?
Tudi truplo
V času rojevanja sodobne Evrope je krivoverstvo veljalo za »okužbo«, ki mora biti izbrisana, preden zastrupi celotno družbo. Po vsej celini kazen za to ni bila le smrt, temveč tudi popolno uničenje heretikovega trupla, da njegovi deli ne bi postali svetinje. Zato so jih večino zažgali in se znebili njihovega pepela. Marijina metoda je torej bila standardna praksa.
Njena polsestra Elizabeta I., ki jo je nasledila na prestolu, je katoličane pokončala z obešanjem in raztelešanjem, torej kot izdajalce. Če je veroizpoved morda še lahko stvar debate, po tej ideji izdaja na najvišji ravni pač ni.
Ganljivi zapisi in nazorni lesorezi
Če je kdo res zaslužen za Marijin sloves, je to John Foxe, avtor knjige Actes and Monuments, v kateri je podrobno predstavil primer vsakega mučenika in mučenice, ki je pod vladavino Katoliške cerkve umrl za svojo vero. Knjiga je izšla leta 1563 in je bila samo v času avtorjevega življenja ponatisnjena kar štirikrat.
In čeprav so bili v njej tudi zgodnji krščanski mučenci, srednjeveška inkvizicija in podobno, so bile največje pozornosti – in so je še vedno – deležne ravno Marijine usmrtitve. Nemalo zaslug za to imajo lesorezi, ki so podrobno prikazovali mučenje in zažiganje protestantskih mučencev. V prvi ediciji omenjene knjige je 30 od 57 ilustracij prikazovalo ravno usmrtitve v času Marijine vladavine.
Svoje so naredili tudi ganljivi zapisi. Denimo o koncu škofov Hugha Latimerja in Nicholasa Ridleyja. Preden so ju zajeli plameni, naj bi Latymer tolažil svojega tovariša, češ da bosta tisti dan prižgala takšno svečo, ki ne bo nikoli ugasnila. Ko so zaplapolali plameni, naj bi se Latimer zadušil in hitro umrl, Ridley pa te sreče menda ni imel, saj naj bi ga plameni začeli lizati pri živem telesu. Takrat naj bi kričal, naj se ga usmili Bog, da bi le zagorel.
Knjiga, objavljena pet let po Marijini smrti, je bila torej velika uspešnica. Drugo edicijo so hranili v vsaki katedrali, do 17. stoletja pa so jo oklestili »balasta«, tako da je vključevala le najbolj senzacionalne epizode mučenja in smrti. Izredno nazorni prizori pobožnih protestantskih mučencev, ki so zaradi tiranke umirali okrutnih smrti, so tako do angleške reformacije postali stvar folklore.
Hujšega ni
Marija je umrla leta 1558, stara 42 let, verjetno zaradi raka na jajčnikih, je pa takrat tudi razsajala gripa. Njena naslednica je bila protestantka – in čeprav si je takrat nasproti stalo več protestantskih sekt, so se lahko zedinili vsaj glede nečesa: da je katolicizem hujši od vsega drugega.
Bloody Mary
Marsikdo meni, da so pijačo pozneje poimenovali Bloody Mary po kraljici Mariji Tudor in njeni izjemno krvavi vladavini nad Anglijo v 16. stoletju. V oglasu iz leta 1934, ki ga je objavil Esquire, pa je navedeno, da je zabavljač George Jessel pijačo poimenoval po prijateljici Mary Geraghty.
