Na Goljeku, hribu, kakšnih petnajst minut oddaljenem od Trebnjega, je namreč v eni od starih hiš nastal prvi gozdni budistični samostan v Sloveniji – Samaṇadīpa. Ustanovil ga je častiti adžan Hiriko, Dolenjec, za katerega je bila vzpostavitev budističnega centra eden največjih izzivov. Trenutno v njem prebivajo trije menihi, ki so s svojimi nasveti na voljo tudi obiskovalcem.
Iz Trebnjega se prek vasi Račje selo, Blato, Velike in Male Ševnice, Kriške Rebri, mimo številnih zidanic, pripeljemo do Goljeka. Zbegana, kako bova vendarle našla samostan, ki naj bi bil v gozdu, so naju nanj opomnili skromni, a lično napisani leseni smerokazi, blizu hiše pa je v zraku plapola oranžna zastava, zato nama je bilo s fotografom jasno, da sva na cilju. Ko sva se približala stari rumeni hišici, ki so jo nedavno obnovili, se je eden od menihov ravno poslavljal od kolesarke. Michelle Clarke iz Irske je že od novembra s kolesom na poti po Evropi. Med drugim je obiskala Anglijo, Španijo, Francijo, Italijo, nazadnje pa jo je pot pripeljala do Slovenije, in tu je, skritega na Goljeku, našla gozdni samostan. V vseh državah se ustavlja v budističnih samostanih, a slovenski je bil njena najboljša izkušnja doslej. »Narava je prekrasna, menihi pa so zelo izkušeni, od njih se lahko veliko naučiš,« mi je zaupala. Ko se je odpeljala proti Ljubljani, me je menih, ki se je medtem že predstavil kot adžan Hiriko, Slovenec, povabil v hišo. V meditacijski sobi sta nas pričakala še dva meniha, Poljak adžan Kondañño in Nemec bhante Thavaro, ki sta v gozdnem samostanu že skoraj eno leto. Še sreča, da sem pred obiskom na njihovi spletni strani prebrala o spoštljivem vedenju do menihov, saj bi jim vsem trem, bili so namreč izredno simpatični in sproščeni, ponudila v pozdrav roko. Menihi tega samostana se namreč strogo držijo pravilnika, ki ga je spisal sam Buda in med drugim pravi, da se menihi ne dotikajo ljudi nasprotnega spola. »Če želite, jih lahko pozdravite z rokami dlan z dlanjo, kot v molitvi,« imajo zapisano na svoji strani. »Ampak razumemo, da mnoge gospe, ki jih v mestu srečujemo, tega ne vedo, zato ne kompliciramo,« se je prijazno nasmehnil adžan Hiriko.
Želja po samostanu je dolgo tlela
Ker so želeli, da se samostan čim bolj zlije z okolico, so neopazni. Zato pa je večji kip Bude v meditacijski sobi, kjer smo se zapletli v zanimiv, sproščen pogovor – malo v slovenskem, malo v angleškem jeziku, da sta tudi preostala dva meniha razumela, o čem se pogovarjamo. »Prihajamo iz gozdne tradicije theravadskega budizma, zato živimo v kočah v gozdu, kjer smo bliže naravi. Gozd ponazarja skromnost, življenje v gozdu ni samo romantična ideja, saj tukaj ni samo lepo, gozd je lahko tudi krut in nevaren. Menih mora marsikaj narediti, da lahko preživi,« je zgodbo slovenskega samostana začel adžan Hiriko. V Ljubljani že skoraj dvajset let obstaja theravarsko društvo, katerega člani so si že dolgo želeli imeti svoj gozdni samostan. Da ga je začel vzpostavljati prav Hiriko, ki je večino časa preživel v budističnem samostanu v Angliji, je bilo pravzaprav naključje. Začelo se je, ko mu je ena njegovih podpornic želela darovati meniško uto, ki jo imenujejo kuti. »Najprej sem razmišljal, da bi jo postavil na posesti svojih staršev, da bi se lahko umaknil v samoto, ko bi prišel v Slovenijo.« Vmes pa je šla njegova babica, ki je živela prav v hiši na Goljeku, v dom starejših občanov, zato so začeli posest, obdano z gozdom, prodajati. »Ker je na zelo mirnem, oddaljenem kraju, kljub vsemu pa ima dostop do ceste, vode, elektrike, se je zdela idealna za samostan.« Zato so se odločili. Kupili in obnovili so jo z mednarodnimi denarnimi sredstvi ljudi, ki spoštujejo in podpirajo budistično tradicijo. Hirika je čakala kar zahtevna naloga. »Iz udobja angleškega samostana, kjer si varen, imaš podporo, hrano, sem se vrgel v precej neznano situacijo, sam, v kulturo, ki ji je budizem tuj. Nismo vedeli, kako bodo Slovenci reagirali na to. Zato nismo uvajali neke budistične tradicije, na zunaj sploh ni videti, da je to samostan. Nimamo azijske arhitekture, kipcev, vse tradicionalne stvari smo dali na stran, imamo pa pravilnik in učenje, ki se ju dosledno držimo.« Zaradi pravilnika so ohranili tudi tipično tridelno meniško opravo v oranžno-rjavi barvi. Spodaj nosijo nekakšno dolgo krilo, zgoraj meniški kimono, čez pa imajo ogrnjeno še večje ogrinjalo v isti barvi. Kaj pa storijo pozimi, sploh ker živijo v gozdu, kjer je lahko mraz kar hud? Nasmehnili so se moji radovednosti in mi zaupali, da tudi oni spodaj oblečejo več slojev oblačil, tudi termo perilo, če je treba.
Tri posesti
»Vedeli smo, da si v Sloveniji želimo imeti malce drugačen samostan, skromnejšega od nekaterih na zahodu. Nismo hoteli velikih zgradb. Naše hiše so drevesa, gozd je naš samostan!« Samaṇadīpo pravzaprav sestavljajo tri posestva. Glavna samostanska hiša (Ārāma) stoji v dolini vasi Goljek, na pol hektarja zemlje, kjer je več kot tri četrtine zemljišča pokritega z gozdom. Hiša ima oltarno sobo, kuhinjo, shrambo in eno sobico. Pod hišo stojita v gozdu dva kutija (Abhaya Kuṭī in Piya Kuṭī). Druga, dvajset minut oddaljena in bolj osamljena posest za menihe, je Klavzura Viveka v Kriški Rebri, kjer je stara hiša z dvema sobama in enim kutijem (Viveka Kuṭī). Tretji del pa je hiša za goste Dom Nirodhārāma v Brezju, oddaljena deset minut. V samostanu je prostora sicer za pet menihov, ampak izkušnje so pokazale, da je vzdušje najprimernejše, kadar so trije. Začetki v okolici Trebnjega so bili kar zanimivi, se smeji Hiriko. Ljudje so si ga radovedno ogledovali. »Članek o nas v trebanjskem časopisu nam je pomagal prebiti led. Zdaj nas ljudje poznajo, vedo, kdo smo, so prijazni, nam pomagajo, zato se počutimo zelo domače.«
Trije gozdni menihi
Hiriko, ki mu je bilo včasih ime Primož, je že od nekdaj vedel, da si želi postati budistični menih. »Kot otroka so me zelo zanimale religije, o katerih sem prebiral v družinski enciklopediji. Navdušilo me je Budovo učenje, še posebej v delu, kjer je dejal, da je treba spoštovati vsa živa bitja. Bral sem, da to ni vera, v katero moraš verjeti, in da je dvom dober, ker te vodi v raziskovanje. Buda je spoznal resnico in dejal, da jo lahko vsak človek. Srečanje z budizmom je bila zame ljubezen na prvi pogled.« Meditirati je začel pri dvanajstih letih. Še isti dan, ko je maturiral, je sedel na vlak in se odpravil v svet. »Zanimali so me dobrota, raziskovanje uma, spoznavanje resnice. Za slednje je zelo pomemben trening zadrževanja, zato je celibat koristen in potreben. S posebnimi tehnikami ugašamo ogenj čutnosti. V budizmu se teh pritiskov osvobodimo z modrostjo. Na ženske gledamo kot na sestre ali mame,« je še dodal. Nemški menih, častiti Thavaro, se je med študijem začel soočati z zelo globokimi vprašanji. »Prebral sem Novo zavezo, in to je bil moj prvi korak v duhovnost. Potem sem bral še o drugih religijah. Budizem me niti ni pretirano privlačil, dokler mi niso v roke prišli budistični spisi. Ko sem jih prebral, se je nekaj v meni spremenilo.« Da se je lahko povsem usmeril vase, v osvoboditev, se je odločil za meniško življenje. Menih je postal pred tremi leti, je srečno povedal. In dodal, da je slovenski gozdni samostan eden najboljših, kar jih je videl. Adžan Kondañño iz Poljske je že kot najstnik bral knjige o budizmu. Vendar je skoraj do tridesetega leta živel kot njegovi vrstniki. Ker je želel več jasnosti v svojem življenju in osvoboditev od nemira, se je odločil za meniško življenje, ki zdaj traja že enajsto leto. Veliko časa je preživel v Angliji, nekaj časa na Novi Zelandiji, tri leta na Tajskem, zdaj pa je že skoraj leto dni v Sloveniji.
Poslanstvo meniha
»Poslanstvo meniha je, da sledi Budovemu učenju, da spozna resnico (dhammo) takšno, kot je – najprej zase, da potem lahko uči druge. Njegov cilj je, da spozna resnico nemira in konec nemira. Zato je pomembno, da živimo v mirnem okolju, primernem za študij. Na voljo smo tistim, ki čutijo nemir v srcu, vendar morajo sami narediti prvi korak. Gotovo lahko odgovorimo na marsikakšno vprašanje,« je razložil Hiriko. V samostanu na Goljeku menihi dneve preživljajo v meditaciji, študiju, učenju, pišejo članke, prevajajo knjige, na voljo so gostom za različna vprašanja, delajo … Od enkrat do dvakrat na teden gredo v mesto na obred pindapata, kjer jim ljudje darujejo hrano. Menihi namreč jedo od enkrat do dvakrat na dan, najpomembnejši in zadnji obrok je kosilo med enajsto in dvanajsto uro, jedo pa tisto, kar jim podarijo ljudje. »Vedno imamo tudi kakšnega gosta, ki v zameno za prenočišče in učenje z nami poskrbi za naše obroke. Če ni nikogar, ki bi pomagal v kuhinji, dobimo hrano iz lokalne gostilne. Naša tradicija uči radodarnosti. Tisti, ki daruje, se dobro počuti, ker je osrečil drugega. Ne prosjačimo in ne pobiramo denarja, hvaležni smo za vso hrano, ki jo dobimo,« je še dejal Hiriko. Potem pa smo se odpravili še v gozd pogledat ljubke kutije, kjer menihi spijo, meditirajo in študirajo. Na poti skozi gozd se nam je veselo pridružil še Harikov kužek Riki, ki s svojo razposajenostjo izdatno prispeva k prijetnemu vzdušju v gozdnem samostanu.
