Pogovor, ki ga objavljamo v spomin na legendarnega slovenskega glasbenika Tomaža Tozona, je bil objavljen decembra leta 2015. Skoraj pred desetletjem. Skupni pogovor Tomaža Tozona in njegovega sina, pevca Jerneja Tozona, je verjetno eden izmed redkih objavljenih v slovenskih medijih. Tomaž je spregovoril tako o svojem odraščanju, vzgoji šestih otrok, kot tudi sinu Jerneju.
V hladnem jutru, ko se je leto počasi poslavljalo, smo se iz meglene Ljubljane odpravili na sonce, na Križno goro nad Škofjo Loko. Tja sta nas popeljala prav posebna človeka, oče in sin, ki jima dobre volje in ljubezni do glasbe nikoli ne zmanjka. Jernej Tozon, priljubljeni pevec glasbene zasedbe Čuki, in njegov oče Tomaž, tudi glasbenik, nekdanji glasbeni urednik in zborovodja. Oba sta odraščala v glasbeni družini in ta ljubezen se prenaša iz roda v rod. Pri Jerneju so sicer že skoraj obupali, da bo šel po družinskih stopinjah, glasba ga je premamila šele v poznih dvajsetih.
Tomaž Tozon je prav poseben človek, simpatičen, ljubezniv in topel. Glasba ga je okupirala, o njej govori s takim žarom v očeh, da bi ga človek poslušal ure in ure in se nikoli ne bi naveličal. Zatorej ni čudno, od kod karizma sinu Jerneju, ki skupaj s Čuki osvaja srca Slovencev. Za njim vzdihujejo številna dekleta, ki jih vedno znova očara s svojim nasmehom. »Preprost fant je, ki se ni čisto nič spremenil, odkar je postal malo bolj poznan. Vedno je bil nekaj posebnega, pripravljen pomagati drugemu, pa čeprav bi se moral zato sam čemu odpovedati.«
Kako je Tomaž Tozon vzgojil sina, kakršen je Jernej Tozon?
»Težko vprašanje. Jernej je namreč eden izmed štirih sinov, imam pa tudi dve hčeri. Menim, da sem vse enako vzgajal, seveda pa sta imeli tu veliko vlogo njihovi mami, moja sedanja in bivša žena. Jernej je bil priden otrok, a zelo rad se je igral z ognjem, kar počne še danes, in včasih sem bil že malo zaskrbljen, da bo postal piroman.« Tomaž je še povedal, da je Jernej podedoval po njem veliko lastnosti. »Otroke iz obeh zakonov sem čez vikende jemal s seboj na izlete, ki sem jih organiziral za različne zbore, ki sem jih vodil. Več kot 30 se jih je nabralo v teh letih, sodeloval sem v več manjših zasedbah, vrsto let pel pri Slovenskem oktetu … Najbolj sem ponosen na svojo zborovsko kariero, pod mojo taktirko pa so peli kar trije slovenski škofje, tudi Lojze Peterle je bil med pevci. Otrokom sem privzgojil ljubezen do narave in pohodništva in zatorej ni čudno, da Jernej rad pobegne v hribe.«
Glasba v genih družine Tozon
Tomaževa mama Mirjam je bila vsestranska umetnica, odlična organistka in celo prva ženska v zgodovini, ki so ji v cerkvi v Vatikanu dovolili igrati na velike orgle, pa tudi pesnica in pisateljica. »Imam še pet bratov in vsi se ukvarjamo z glasbo. Eden izmed njih, Gregor, režira žive jaslice v Postojnski jami, ki so izjemno dobro obiskane in privabljajo vsako leto več obiskovalcev. Odraščali smo v ljubljanski meščanski družini, in ker smo stanovali v neposredni bližini radia, sem že kot osnovnošolec nekajkrat na teden šel tja, prosili so me namreč, da zapojem nekaj pesmi v živo, saj takrat niso imeli posnetkov. Starši mi nikoli niso dovolili, da bi za to vzel denar, kvečjemu kakšno knjigo, pa čeprav smo živeli zelo skromno.«
Pri nas doma se je vedno kaj dogajalo
Gospodarstvo
Vas zanima edinstvena priložnost s stabilnimi donosi in nizkim tveganjem?
»Prirejali smo glasbeno-pevske nastope, odigrali kakšno igro, vsako leto pa smo organizirali tudi obisk Miklavža (mama si je sposodila pravo škofovo oblačilo, vključno s kapo in palico). Na srečo je bilo naše stanovanje veliko, sobe pa prehodne, tako da smo z odprtjem velikih vrat prostor povečali, saj se je včasih zbralo tudi po 60 otrok ter njihovih staršev, sosedov in prijateljev. Med njimi sta bila Marjana Lipovšek in Primož Ramovš,« se je Jernejev oče spominjal svoje lepe, a težke mladosti. »Živeli smo skromno, a kljub temu nam je bilo lepo in smo bili srečni, saj nas je povezovala glasba. Kadar smo bili lačni, smo malo zapeli in takoj pozabili na večerjo.«
Jernej Tozon šprical šolo
Spomine smo obujali med hojo po čudoviti pokrajini. Pot na Križno goro je lepa v vseh letnih časih. »Kar nekaj let po tem, ko je Jernej zaključil šolanje, sem izvedel, da jo je kdaj namesto v šolo mahnil prav sem na Križno goro in užival v naravi. Če bi izvedel takrat, bi bil najbrž malo hud, sedaj pa vem, da je tu iskal svoj mir, tako kot ga še vedno išče v naravi. Nikoli ga nismo silili v glasbo, vendar se ji v naši družini ni bilo moč izogniti. Vsi smo prepevali in še vedno prepevamo, tako ali drugače.«
Nalezljiva dobra volja je očitno Jernejeva družinska dota. »Jerneja še nikoli nisem videl slabe volje. Če mu ne gre vse po načrtih, se umakne, zapre vase in sam pri sebi razčisti ter poskrbi, da je vse, kot je treba. Njegova velika ljubezen je Lili, snežno bela psička, ki ga pogosto spremlja na planinskih pohodih in pri športu. Ponosen je nanjo in Lili čuti, kako jo ima rad. Večkrat nas skupaj obiščeta ali jo pusti pri nas v varstvu, da ni osamljena, ko ga ni doma. Svojih deklet pa nič kaj rad ne predstavlja. Jaz sem doslej imel možnost spoznati eno samo. Jernej je tradicionalist, ki mu vrednote veliko pomenijo.«
Tomaž je dvomil, da Jerneja vleče v glasbene vode
»Všeč mi je bilo, ko se je zaposlil v vrtcu. Rad ima ljudi in otroke in vedel sem, da ga takšno delo osrečuje, menim, da je pravi človek za to. Ko mi je povedal, da gre na avdicijo k Čukom, sem bil nemalo začuden, saj nisem imel občutka, da ga vleče v glasbo. Po drugi strani pa me je to izjemno razveselilo. Vedel sem, da ima lep glas in da bo z vajami ter šolanjem postal prav spodoben pevec. Malo sem bil skeptičen glede narodno-zabavnega žanra, zato sem ga kar naravnost vprašal, ali misli, da lahko tako glasbo vzljubi. Resda sem bil jaz glasbeni urednik na Radiu Slovenija in dobro sem poznal različne zvrsti glasbe, za Jerneja pa nisem bil prav prepričan. Sedaj se zavedam, da sem morda napačno razmišljal.«
Ni strahu za Jerneja
»Opozoril sem ga tudi, da delo glasbenika ni prav preprosto. Dolgotrajni nastopi pozno v noč, vikendi, prazniki, trpi tudi družina. Malo sem ga opozoril glede pijančevanja in deklet, ki se rada sučejo okoli glasbenikov. A zaskrbljenost je bila odveč. Jernej se dobro zaveda, da je popularnost minljiva, danes si na vrhu in popularen, že jutri lahko zanimanje upade. Glas je posebna danost in treba ga je čuvati,« je povedal Tomaž, ki je denimo svojega posodil tudi Kekcu in namesto njega zapel tisto znano kaj mi poje ptičica, ptičica sinička …
Glasbeno aktivna je tudi Jernejeva mama Zdenka, ki pravkar zaključuje kariero v zboru v Slovenski filharmoniji in odhaja v zasluženi pokoj. Oče Tomaž pa se še vedno rad spominja, kako je kot šestletni deček začel obiskovati glasbeno šolo in se pridno učil igrati klavir ter kako je pri dvanajstih prvič v življenju dirigiral, ko je nadomestil na hitro umrlega ravnatelja na gimnaziji. Skratka, Tozonovi so zelo ustvarjalna, nadvse nadarjena in trdno povezana družina. Kadar se zberejo skupaj, vedno tudi zapojejo. »Ponosen sem na svoje otroke in z veseljem spremljam njihovo kariero, sem pa tudi kritičen in hkrati vesel, da se vsi ukvarjajo z glasbo, če že ne poklicno, pa vsaj ljubiteljsko,« je še povedal Tomaž Tozon
