»Zvečer smo v postelji ob pol osmih s ciljem, da bi malčica zaspala najpozneje ob osmih. Najprej preberemo pravljico, nato pa se pogovarjamo, crkljamo in žokamo. Če ima po vsem tem še veliko energije, se še malo 'bockamo', nato pa se začnemo pregovarjati, kdo bo ugasnil luč. Ko jo, se še malo pogovarjamo, če še ne zaspi, pa jih povem še kakšno pravljico, ki pa si jo sam izmislim. Običajno je o živalih s kmetije njene babice in dedka. V bistvu so si vse pravljice zelo podobne, vedno se končajo s tem, da gredo vsi spat, da ji dam asociacijo,« razkriva Vid, ki si želi, da bi malčica odrasla v osebo, ki bi rada pomagala drugim pa tudi sama sprejela pomoč, če bi jo potrebovala, zato ni eden tistih novodobnih staršev, ki s ciljem čim večje samostojnosti iz pravljic izloča prince.
»Meni se zdi zelo pomembno, da ve, da ne zmoremo vsega sami. Tudi moški dostikrat ne zmoremo sami s težavami in potrebami. Za moje pojme je teženje k samostojnosti največji nateg tega stoletja. Pa tudi luštno se je družiti, mi ljudje smo navajeni se družiti in si medsebojno pomagati. Že pri plemenih je bilo tako. Nekdo je znal dobro ujeti žival, ni mu pa bilo za odiranje, zato je to prepustil drugemu,« enega od primerov sodelovanja navaja Vid.
