Štukelj je prvo medaljo najžlahtnejšega leska osvojil v mnogoboju. Telovadec je uspeh nato na istih igrah ponovil še na drogu. V reprezentanci takratne Jugoslavije je sicer 11 slovenskih športnikov osvojilo še devet uvrstitev do šestega mesta.
Štukelj je leta 1924 dosegel svoja največja uspeha na tekmovalni in študijski poti. Opravil je zadnji izpit na pravni fakulteti in začel pripravništvo na okrožnem sodišču v Novem mestu.
Njegov tekmovalni uspeh v Parizu pa je še večji zaradi težav z zdravjem, saj si je na izbirni tekmi v Ljubljani, ko je padel z bradlje, hudo poškodoval zapestje desne roke. V mnogoboju je kljub temu v skupnem seštevku sedmih športnih disciplin (drog, bradlja, krogi, konj z ročaji, skok čez konja - vzdolž, skok čez konja - na širino in plezanje po vrvi) z zbirom 110,340 točke zmagal pred Pražakom iz Češkoslovaške (110,323).
Po besedah Jasne Dokl Osolnik, direktorice Dolenjskega muzeja, kjer so v začetku tega meseca odprli razstavo Zmaga v Parizu, 100 let zlatih olimpijskih medalj Leona Štuklja, natančnih podatkov o tem, kdaj je osvojil katero izmed obeh zlatih medalj, ni. "Znano pa je, da so tekmovanja v Parizu potekala od 17. do 19. julija 1924, podelitev medalj pa je bila 20. julija 1924," je povedala direktorica.
Poleg tega, da še dolgo po tistih igrah ni bilo elektronskih naprav in vsega drugega, kar daje utrip sedanji digitalni dobi, so bila tudi tekmovanja povsem drugačna. Telovadci so se tako merili tudi v atletskih disciplinah, kar je popisal tudi Štukelj v svojih spominih.
Tekmovanja na igrah v Parizu pred stotimi leti so trajala skoraj tri mesece, predvsem zaradi dolgotrajnih poti tekmovalcev. Čeprav je bilo uradno odprtje OI 5. julija, končale pa so se 27. julija, so se prva tekmovanja začela že v prvih dneh maja.
Zaznamoval jih je Štukelj, ki se je rodil 12. novembra 1898 v Novem mestu. Čeprav je velik del življenja preživel v Mariboru, je ostal tesno povezan z dolenjsko prestolnico, kjer se je tudi prvič resno srečal s telovadbo.
Kot najstarejši tedaj živeči dobitnika zlatega olimpijskega odličja na svetu je preminil 8. novembra 1999, le tri dni pozneje bi dopolnil 101. leto starosti. Svojo športno pot je opisal v knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj, ki pomeni velik prispevek k razumevanju in poznavanju športa v njegovem obdobju.
Poleg iger v francoski prestolnici se je izkazal z olimpijskim zlatom in bronoma leta 1928 v Amsterdamu. Na OI v Berlinu leta 1936, ko je osvojil srebrno na krogih, pa je bil star že 38 let.
Zaznamoval je tudi stoletnico OI moderne dobe leta 1996 v Atlanti, ko je bil eden glavnih zvezdnikov odprtja in je na oder prišel z živahnim korakom kot čil mladenič, v pogovorih pa je pokazal tudi velik svetovljanski duh, kot so poudarjali njegovi sogovorniki, odprt in hkrati premišljen, zaznamovan z življenjskimi preizkušnjami.
O dogodkih med drugo svetovno vojno in povojnih letih, v katerih začetkih je bil odrinjen tudi od opravljanja svojega poklica, ni želel veliko govoriti. Po vojni je bil mesec dni zaprt, ker so mu očitali, da je nagovarjal oficirje, da bi stopili v belo gardo.
Bil je oproščen, vendar poslej sodniške službe ni mogel več opravljati. Šele leta 1952 je dobil službo, ki je zahtevala pravno izobrazbo, zaposlil se je v mariborski gospodarski zbornici. Po njeni ukinitvi leta 1965 je odšel v pokoj, vendar pa je pravnemu delu ostal zvest do 80. leta starosti.
V športu pa je bil na tak ali drugačen način ves čas prisoten, najbolj v svojih tekmovalnih dnevih in nato v svojem zadnjem življenjskem obdobju. V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil 15. oktobra 1991 med podpisniki slovenske olimpijske listine in je s tem sodeloval tudi pri rojstvu olimpijskega gibanja samostojne države Slovenije.
Poleg njega je bil med 34 športnimi zvezami in drugimi organizacijami posamični podpisnik le še Miroslav Cerar, drugi izjemni telovadec poznejše dobe.
Leta 1997 je bil Štukelj sprejet v Mednarodni gimnastični hram slavnih, štiri leta kasneje je bil skupaj z Cerarjem kot prvi sprejet v Hram slavnih slovenskih športnikov.
Z njegovim imenom je povezan tudi prvi obisk predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja v samostojni Sloveniji. Takratni prvi mož svetovnega olimpijskega gibanja Juan Antonio Samaranch se je leta 1998 udeležil slovesnosti ob praznovanju njegove stoletnice.
