Je vrhunski igralec, zadnja leta del igralskega ansambla SNG Drama, a dobro znan tudi v drugih gledaliških hišah. Če imate srečo, ste ga tudi že slišali peti in igrati na diatonično harmoniko z njegovo glasbeno skupino Čompe. Govorimo seveda o Janezu Škofu, letošnjem Borštnikovem nagrajencu za življenjsko delo. O njem smo se pogovarjali z njegovimi sodelavci. Prosili smo jih, da nam povedo anekdoto, ki po njihovem mnenju Janeza najbolje opiše.
Darja Dominkuš, dramaturginja, publicistka in prevajalka:
Vem, da bo zanikal, ampak v bistvu je modrec
»Nikoli ne bom pozabila okrogle mize v Novem Sadu na Sterijevem pozorju po predstavi Hodnik Matjaža Zupančiča. Janez Škof je v Hodniku igral Maxa, nekakšnega mefistovskega voditelja televizijskega resničnostnega šova, ki v zakulisju brezobzirno in neusmiljeno manipulira s tekmovalci. Igral ga je izzivalno, z zanj značilno drznostjo. Na okrogli mizi (po teh odličnih pogovorih novosadski festival od nekdaj slovi) pa je namesto običajnih pojasnil, kako je oblikoval vlogo, razgrnil svoje razmišljanje o sodobnem človeku, ki je izgubil stik z naravo in se poskuša z najrazličnejšimi nadomestki izvleči iz praznine, v kateri se je znašel. Janezovo 'predavanje', vredno kakšnega antropologa, filozofa ali sociologa, smo skupaj z novosadskim občinstvom, kritiki in teatrologi poslušali odprtih ust.
Janez Škof je zelo skromen, kadar mora govoriti o svoji igri, a zelo poglobljen in tudi izviren v svojem razumevanju sveta ter človeka v njem. Vem, da bo zanikal, ampak v bistvu je modrec: igralec filozof z dušo, humorjem in talentom ljudskega pesnika.«
Žiga Saksida, igralec in saksofonist v skupini Čompe:
Nešteto anekdot
»Težko je odgovoriti na vaše vprašanje oziroma skoraj nemogoče. Mogoče takole – samo to, da smo (sva, je), je pravzaprav največja anekdota. Anekdot in utrinkov pa je nebroj, tako da jih nima pomena odbirati.«
Maja Blagovič, igralka:
Janez je norec
»Janez je bil moj sošolec, na akademiji sva bila zelo povezana. Najbolj hecno pri njem je to, da je norec. Lahko napišete to, seveda pa mislim v pozitivnem smislu. Kadar smo imeli na AGRFT pri famoznem profesorju Zajcu predavanje sabljanje in akrobatika, nam je profesor vedno dejal: 'No, pa poglejmo, kdo bo pokazal kaj novega.' In Janez je zmeraj počel nemogoče stvari, že takrat. Prvi je nastopil in je, med drugim, z dveh miz, se pravi z višine treh metrov, naredil preval naprej. Zajc je bil tudi tak sanjač kot Janez in nam je nato rekel: 'Ajde, zdaj pa vsi to naredite.' Eni so ob tem padli v depresijo, drugim so se začele tresti noge ... Eni smo pa to dejansko naredili. Tako da se tudi sama prištevam kar k takim klenim norcem, kot je Janez.«
Bojan Emeršič, igralec:
Človek, ki mi je prodal osla
»Naj vam povem anekdoto, ki veliko pove o človeku in o tem, kakšen je on med nami. Janez se precej rad šali in zafrkava, in to na tak način, da je včasih zelo težko pogruntat, kdaj gre zares in kdaj ne. Tako me je zelo dolgo nazaj, mislim, da smo takrat imeli še jugoslovanske dinarje, v času, ko smo še imeli čeke, prepričal, da sem sprejel osla. Zgodba gre pa takole: največ, kar si lahko takrat napisal na ček, je bilo sedem tisoč din, kar je bilo ekvivalentno tisoč markam. In mi je nekega lepega dne, ko smo sedeli za mizo in se pogovarjali, rekel, da ima osla, ki bi ga prodal. Da je bil v neki gostilni, se tam zabaval in od nekoga kupil osla za sedem tisoč din. Neverjetno se mu je zdelo, da je za en ček lahko dobil tako lepo žival. A je imel težavo, ker potem ni vedel, kam z njim. Jaz sem takrat živel v hiši in sem seveda začel razmišljati, da bi osla vzel k sebi. Doma smo se na njegov prihod več dni pripravljali, naštudirali smo, kje bo osel nastanjen, od vseh v hiši sem dobil privoljenje, da osla pripeljem ... Skratka, to je bil večdnevni proces. Nakar Janezu sporočim dobro novico, da bom kupil njegovega osla, in presenečen izvem, da si je zgodbo o njem čisto gladko izmislil in da ga sploh nima. V trenutku najinega druženja ga je pač nekaj prijelo in si je izmislil to zgodbico. Jaz pa sem se naokrog že hvalil, da sem kupil osla. Žal sem bil, v prenesenem pomenu, edini osel sam, ker sem mu nasedel. Po svoje se sicer šalim, ampak jaz pravim, da je Janez avstralski Aborigin, rojen nekje blizu Medvod. Je en tak pračlovek, ki ima odnos do zemlje, do stvari, do lesa, in iz teh preprostosti oziroma človeške fundamentalnosti dostikrat črpa svojo filozofijo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
