To so gadi se je skoraj petnajst let ponašal z rekordom, saj si ga je v tistih časih samo v ljubljanskih kinematografih ogledalo okrog 112.000 gledalcev, v celotni Sloveniji pa okrog 280.000.
Projekcije so se udeležili tudi legendarni ustvarjalci tega danes že kultnega filma. Zanimivo je, da so ga vsi znova videli prvič po premieri, se pravi po več kot 40 letih, igralec Sandi Pavlin pa je vmes celo pozabil, da je v njem nastopil.
Film je požel navdušene odzive občinstva, med katerim so – zanimivo – prevladovali mladi obrazi. Ti so se med gledanjem celovečerca zelo zabavali, kar dokazuje, da je dober humor večen.
Presenetljivo pa si je celovečerec tokrat prvič ogledala legendarna tekstopiska Elza Budau. »To je res sramota! Ne vem, zakaj ga takrat nisem šla gledat. Sem se pa ob njem zelo zabavala, pa sem drugače zelo zoprna in natančna. Koliko je bilo enega navdušenja! A zato tudi je takšen rezultat. Ker je bil narejen s srcem. Zadaj ni bilo denarja in razmišljanja o zaslužku. To je razlika. Zelo mi je bila všeč tudi glasba, ki jo je napisal moj dragi prijatelj in kolega, žal že pokojni Janez Gregorc, saj filmu daje eno res fino noto. Glasba namreč zelo vpliva na film,« pravi Elza.
IGRALCI O SNEMANJU FILMA
Soustvarjalcem filma pa so se ob ogledu zbudili številni lepi spomini.
»Komedijo je dostikrat težje odigrati kot tragedijo – in ta je res izvrstna. Jaz sem uživala, ko sem gledala ta film po 40 letih, ker je res narejen iz srca in iz te igrivosti, ki jo pogrešam pri Slovencih in tudi sicer pri naših filmih. Vsi smo res uživali na snemanju in to se pri filmu čuti. Pa ti briljantni igralci! Tudi odmori so bili super, saj smo se med njimi še naprej hecali. Z Milo Kačič sva se spoznali med snemanjem, potem pa sva postali prijateljici. Ona je res stanovala v tej hiši in nam je govorila zgodbe iz svoje mladosti. Svoj lik je črpala iz spominov in tudi to je dalo neko avtentično noto temu filmu. Pa Bevc – on je bil res izjemen režiser. Med ogledom smo se tako zelo smejali, edino malo smo bili žalostni, ker jih je že toliko umrlo, a to je tudi logično, saj je vmes le minilo že 40 let,« nam je dejala Manca Košir.
Digitalizirano in restavrirano verzijo filma To so gadi si bo mogoče v februarju ogledati tudi v izbranih kinih Art kino mreže Slovenije, in sicer v Kulturnem domu Krško 14. februarja, v Art kinu Odeon v Izoli 15. februarja, v Filmskem gledališču v Idriji 18. februarja, v Mestnem kinu Ptuj 21. februarja, v Kinu Šmarje in Kinu Pivka pa 23. februarja.
Da je to res precejšnja doba, lahko z gotovostjo pritrdi Sandi Pavlin, saj se sprva sploh ni spomnil, da je zaigral v filmu. »Ko me je klicala gospa s Slovenskega filmskega centra, sem ji rekel, da jaz nisem nastopal v tem filmu. Mi je morala prav poslati dokazno gradivo. (smeh) Izkazalo se je, da sem imel neko res majhno vlogo. Ko sem se videl, pa sem se spomnil. Fino je bilo delati. Super vzdušje je bilo. Tudi režiser je bil super, že prej sem en film delal z njim,« nam je povedal Pavlin, ogled pa ga je vrnil v čas mladosti. »Kot študent sem stanoval na enem takšnem koncu, kot je prikazan v filmu. Popolnoma takšno vzdušje je bilo. Tudi mi smo imeli Merklinko, ki je vse vedela o vseh. V filmu je zajet duh tistega časa, duh naše mladosti. Sem se prav vrnil nazaj,« nam je še razkril igralec.
V ogledu je uživala tudi Stanislava Boninsegna, ki se sicer sprva projekcije sploh ni nameravala udeležiti, ko ji je kolega rekel, da bo prišel, pa si je premislila. In ni ji bilo žal. »Luštno je bilo gledati film. Vmes ga nikoli nisem. Ker sem vedela, kaj pride, sem se že vnaprej smejala. Bolj pri drugih kot pri sebi. Mene je po vsem tem času še vedno malo stisnilo pri mojih prizorih. Veliko spominov se mi je zbudilo ob gledanju na vse te starejše kolege, ki jih danes žal ni več. Res smo se lepo imeli. Starejši igralci so nas mlajše tudi zelo lepo sprejeli. Res so bili fajn,« se spominja igralka.
