Semenski odvisniki
V Sloveniji pridelamo manj kot 20 odstotkov semen za svoje potrebe, ekoloških pa nimamo niti za odstotek povpraševanja. Dejansko je celotno naše ekološko kmetijstvo odvisno od uvoza semenskega materiala. Dolga leta ni bilo videti, da bi to koga skrbelo. Še lani so strokovnjaki na predsedničinem forumu o prehranski varnosti na vprašanje direktorice inštituta Ekosemena, kako bomo zagotovili domača semena, zatrjevali, da ni razloga za skrb, ker so semena blago kot vse drugo, Slovenija pa je del skupnega trga, zato bo tudi za nas poskrbljeno.
Mar res? Ekoci, samooskrbni.net, inštitut Ekosemena in številne druge nevladne organizacije že leta opozarjajo, da »skupni trg« stoji na majavih nogah. Že covid je dodobra zamajal trgovske oskrbovalne poti. Sledile so Ukrajina in bližnjevzhodne težave s transportom. Da so s semeni že sedaj vse večje težave, svarijo tudi uporabniki. V anketi, ki jo je izvedlo društvo samooskrbni.net, skoraj 60 odstotkov vprašanih navaja, da so lani imeli težave z več kot 30 odstotki kupljenih semen. Ta niso kalila, iz semena je zraslo nekaj povsem drugega kot to, kar bi moralo, pridelek je bil degeneriran ... Tudi ponudba sort se je v tem letu precej skrčila.
Slovenija ni prehransko varna!
Pred letom dni bi bila to domala heretična izjava. Zdaj pa smo le dočakali, da je prišla tudi iz ust ministrice za kmetijstvo. Z novo ekipo poskuša premakniti marsikaj, kar je bilo dolga leta odrinjeno na stranski tir, in kot je videti, tudi vprašanje prehranske (ne)varnosti končno prihaja v ospredje. Za Tarčo je povedala, da imamo težave ne le s semeni, temveč tudi z gnojili, s škropivi (fitofarmacevtskimi sredstvi), z repromaterialom, rezervnimi deli in opremo za kmetijstvo ... Skoraj nič od tega namreč ne proizvajamo v Sloveniji.
V isti oddaji smo slišali tudi, da imajo naši trgovci zalog hrane za sedem dni.
In ker se oddaje, ki nas svarijo pred negotovo prihodnostjo, kar vrstijo, smo v radijski oddaji Studio ob 17. od dr. Jelušičeve slišali še, da je bolje, da se v primeru izrednih dogodkov ne zanašamo preveč na pomoč države, ker če bo zares prišlo do kakšnih večjih nesreč, bodo naša civilna zaščita, gasilci in druge strukture polno zaposleni že s tem, da zagotovijo delovanje kritične infrastrukture.
Dejansko nam niti ni treba čakati na vojno, katastrofo kakšne nuklearke ali druge izredne dogodke. En nevarni dogodek se nam že približuje, in to so tri nove uredbe o semenarstvu, med katerimi bo ena liberalizirala uporabo novih genskih tehnik.
Po besedah Gebharda Rossmanitha je kontaminacija, do katere pripelje prosta vzgoja semen, ki so v osnovi gensko spremenjena, niso pa prestala nobenih varnostnih testov, nevarnejša od radiacije. »Pri radiaciji vemo, da bo težava z vsakim letom manjša, pri nekontroliranem križanju rastlin, ki imajo spremenjene genome, pa se lahko težave hitro množijo in ni ukrepa, s katerim bi to lahko ustavili.«
In kdo je g. Rossmanith?
Kot agronom, Demetrov pridelovalec in dolgoletni strokovni vodja največje nemške semenarske hiše Bingenheimer Saatgut z ekološkim certifikatom in certifikatom Demeter je eden redkih, ki zares ve, o čem govori, ko svari pred dogajanjem na semenskem trgu. Ker je tudi član odbora IFOAM (največjega združenja za ekološko pridelavo) ter član odbora Evropskega in Nemškega združenja za ekološko semenarstvo in žlahtnjenje rastlin, so njegove izkušnje v semenarstvu dragocene tudi za nas.
G. Rossmanith je decembra na povabilo inštituta Ekosemena gostoval v Sloveniji in nam poskušal razložiti, kje smo in kaj še lahko storimo, da se izognemo potencialni nevarnosti, da bi v zelo kratkem času ostali brez tradicionalnih in ekoloških semen. Dogodek je združil predstavnike stroke, ministrstva za kmetijstvo, kmetijskega inštituta, oddelka za ekološko kmetijstvo mariborske fakultete, združenja ekoloških pridelovalcev in nevladnih organizacij, aktivnih na tem področju.
Kaj so NGT?
Ker v Evropi vlada močan odpor proti gensko spremenjenim posevkom, so korporacije iskale vse mogoče načine, da bi »gensko urejanje rastlin« zapakirale v sprejemljivejšo embalažo. Tako je nastala kratica NGT za nove genske tehnologije, ki bi se od starih razlikovale po tem, da bi v rastlinah naredili le do 20 genskih sprememb (!), vendar znotraj rastline, in ne da bi jo križali s kakšnim organizmom, s katerim se v naravi ne bi mogla križati sama.
Za te spremembe trdijo, da bi se lahko zgodile tudi po naravni poti, sicer v veliko daljšem času in včasih pod zelo posebnimi pogoji. Tako je lobistom uspelo prepričati predlagatelje uredb, da je to nekaj drugega in »skoraj naravnega« ter nenevarnega za naravo in uporabnike. Kot pravi g. Rossmanith, »v resnici tudi NGT ne moremo izvesti le znotraj rastline. Da izvedemo izrezovanje gena in detekcijo, mora to storiti agrobakterija – kar pomeni zunanji organizem. Hkrati pa lahko 20 sprememb v genskem zapisu rastline močno spremeni številne njene karakteristike in ne le tistih, ki bi jih želeli razvijalci spremeniti. Evropsko sodišče je leta 2018 jasno povedalo, da je tudi NGT genska manipulacija, vendar se uredba EU, ki jih želi liberalizirati, ne ozira na to.«
Velike korporacije pa tudi stroka so navdušene nad zmožnostmi tehnologije CRISPR/Cas, ki naj bi zelo pospešila in pocenila proces žlahtnjenja. Kako ne bi bile, saj v njej vidijo obete za velike zaslužke in popolno dominacijo na semenskem trgu. Že sedaj šest največjih ponudnikov obvladuje več kot 60 odstotkov semen na trgu. Z liberalizacijo NGT-semen pa bo njihova prednost skokovito narasla, ker bodo majhni žlahtnitelji, ki bodo vztrajali na naravnih metodah, postali še bolj nekonkurenčni.
Rossmanith opozarja: »Predlagana uredba bo dovolila, da gredo semena na trg brez sledljivosti in zahtevanega označevanja ... Če kupite sadiko ali pridelek iz te rastline, dejansko ne boste vedeli, iz kakšnega semena je zrasla. Zavedati se moramo, da je to relativno nova tehnologija in da bomo stvarne koristi ter tveganja ugotavljali šele skozi več generacij vzgoje. V rastlinah se lahko zgodi marsikaj nepričakovanega. Ob tem pa lahko geni iz teh rastlin 'ubežijo' in kontaminirajo tudi druge rastline. Ko je nekaj že v naravi, ni načina, da to odpokličemo. Naše spremenjene kulturne rastline lahko vplivajo tudi na divjerasle rastline.«
Kaj bodo sejali ekološki kmetje?
Njena.si
Xiaomi Redmi Note 14: Nova serija z izjemno vzdržljivostjo
Že sedaj pogosto ni na voljo kakšnega semena v eko kakovosti in je takrat ekološkemu pridelovalcu dovoljeno posejati konvencionalno seme, ki ga potem vzgaja ekološko. Ko bo trg preplavljen z NGT-semeni, bodo kontaminacije ekoloških posevkov neizogibne. Lahko se zgodi, da bo tudi eko semenski material čedalje težje ohranjati čist.
Da se temu izognemo, je nujna mobilizacija čim širšega kroga žlahtniteljev, gojiteljev, kmetov in tudi vrtičkarjev, da ohranimo čim več tradicionalnih sort ter jih znamo tudi pravilno semeniti. Eden izmed realnih scenarijev je namreč tudi ta, da bodo korporacije dale na trg nova NGT-semena, hkrati pa ne bodo več ponujale konvencionalnih starih sort, ki jim ne bodo prinašale ekstra dobičkov. To pomeni, da mogoče že čez nekaj let, tudi če znamo semeniti, na trgu ne bomo več dobili ljubljanske ledenke, kranjske repe, korenčka flaker, zelja emona ..., ker jih bodo zamenjale »gensko izboljšane« rastline.
Semenska vrečka ne pove, kdo je seme pridelal
Če menite, da je v vrečki z napisom Semenarna Ljubljana slovensko seme, se praviloma motite. Vrečke so postale le blagovna znamka, v katero trgovci zapakirajo seme, ki so ga pridelali ali (kar je najpogosteje) kupili na svetovnem trgu, praviloma od največjih ponudnikov. Tako pod različnimi blagovnimi znamkami najdemo isto seme. Celo na vrečkah, kjer piše »selekcija Semenarne Ljubljana«, gre le za osnovno seme, ki je pri nas pridelano za pridelovalce na Nizozemskem, ki potem tam ali kje drugje v svetu pridelajo semena, ki jih mi kupujemo pod to oznako.
Za poreklo semena je treba znati brati kode in oznake na vrečkah. Pa tudi te so pogosto zelo pomanjkljive.
Ali lahko pridelamo dovolj slovenskih eko semen?
Trenutno se s tem ukvarjata le dve organizaciji, kooperativa Amarant in inštitut Ekosemena, pod blagovno znamko Semenjalnica. Ker je naš semenarski center Ptuj, ki smo ga komaj rešili, da ni bil prodan skupaj s Semenarno Ljubljana, še vedno naša največja pridelovalna površina za semenarstvo, se tam pripravljajo na pridelavo eko semen v večjem obsegu.
Svoje kapacitete in obseg širijo tudi v Semenjalnici (inštitut Ekosemena), ki je bila doslej osredotočena predvsem na testiranje in pridelavo certificiranega ekološkega semenskega fižola in graha, zdaj pa širijo nabor semenske pridelave tudi na bob, paradižnike, proso, ajdo ter hkrati testirajo pridelavo še drugih tradicionalnih in ekoloških sort kulturnih rastlin na testnih površinah, ki so vse ekološko certificirane.
Vsi ti napori ne bodo dovolj, če tudi med vrtičkarji ne bo več znanja in organiziranega dela za ohranjanje predvsem starih sort, ki niso na sortnih seznamih in jih zato tudi ni mogoče kupiti na trgu. Na tem področju je najdejavnejša civilna iniciativa Ekoci, ki že 12. leto vodi vseslovenski projekt Štafeta semen, namenjen ozaveščanju, poudarjanju pomena in izmenjavi semen starih sort.
Društvo samooskrbni.net pa je trenutno naša največja zakladnica znanja za vrtičkarje, kjer v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami prenašajo znanje, na terenu pa organizirajo mrežo za ohranitveno vzgojo sort, ki jim grozi izginotje z naših polic.
Fanči Perdih, naša največja avtoriteta na področju ekološkega semenarstva, tudi neutrudno izobražuje, povezuje, motivira za čim večjo slovensko pridelavo eko semen. Za semena je zelo pomembno, da rastejo na območju, kje bodo tudi gojena naprej. Seme, ki pozna le nizozemsko klimo in prileti na vaš vrt, se počuti kot tujec, zato ni čudno, da raste slabše in je dovzetnejše za bolezni.
Ali bo to dovolj, da ne bomo lačni, če ...
Odgovor je NE. Tudi če bodo vsi omenjeni delali za tristo odstotkov več, kot zmorejo, bo to zadovoljilo le delček potreb. Res pa je, da če ste del teh prizadevanj in če boste v naslednjem letu lastno semensko samooskrbo uvrstili med svoje prioritete, bo tudi vaša prehranska varnost veliko boljša, kot je v tem trenutku.
Sklenila bom z izjavo ene izmed udeleženk posveta: »Vsakič, ko čistim in urejam semena, se zavedam, da je v njih modrost vseh naših babic in prababic, ki so iz generacijo v generacijo izbirale, negovale in ohranile to, kar je danes osnova našega preživetja. Bo pohlep korporacij, za katere sta modrost in vsa zgodovina, nabrana v zapisu semena, le igrača, ki jo je mogoče sestavljati po lastnih željah, povzročil, da nekaterih sort, ki jih danes poznamo, ne bo več?«
Mogoče bo nekega dne vrečka čistega ekološkega semena, ki ga izročite mladoporočencem, predstavljala razliko med lakoto in preživetjem, med zdravjem in boleznijo.
