»Skúpnost -i ž (ū) 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto. 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb.«
Tako temeljno celico človeškega organiziranja opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. In skupina šestih sočutnih ljudi iz Velenja, ki s svojim delom, denarjem in dobro voljo brez vsakršnega pričakovanja povračila pomagajo ljudem v stiski, tvori majhno skupnost v najčistejši obliki. Šest ljudi, en cilj: preseči naraščajoči individualizem in egocentrizem aktualnega trenutka. Pretekli mesec in pol so Nejc, Nina, Marko, Dejan, Andrej in Saša skupaj prihajali v napol razpadlo, od časa in gnilobe razjedeno hišo v Arji vasi, odnašali gore smeti, na kolenih ribali tla, polagali nove talne obloge, čistili, kitali, ometali in belili stare plesnive stene – ko so tako pomagali osamljeni, izgubljeni in paranoični ženski v stiski, so blažili materialno in duhovno revščino, ki preži na vse več ljudi. Ko so čistili debele stene njenega doma, so razkuževali plesen, ki razžira našo družbo.
»Če bi bil milijonar, bi mi bil večji gušt vleči ljudi iz blata, revščine, obupa, pekla, kot pa da bi si kupoval ferarrije, lamborghinije, drag nakit in darila, ki ti nikoli ne bodo dali takšnega osebnega zadovoljstva, kot ti ga lahko da le zavest, da gradiš boljši svet,« miselnost celotne skupine povzame Marko Veselinovič, sedemintridesetletnik, ki si služi kruh kot proizvodni delavec v kovinski industriji. Ta miselnost je osvežujoča protiutež egocentrizmu, ki uničuje solidarnost ter nas razdvaja, ideološko in ekonomsko. Ti delavni, življenja polni ljudje, ki jih zmotim ravno med zaključkom njihovega prostovoljnega dobrodelnega projekta, pa imajo preprosto radi sočloveka in v tej ljubezni delujejo brez vsakršne preračunljivosti. Gledam jih, ko se v sončnem sobotnem dopoldnevu spretno sučejo naokoli, povezani s skupnim ciljem nesebične pomoči bolni 63-letni lastnici klavrne bajte; opazujem jih, poslušam njihov smeh, šale in drobna zbadanja ter vidim: skupnost. Brez njih bi spirala bede zagotovo pogoltnila to hišo in revo, ki jo imenuje svoj dom; krama in smeti bi napolnili sobe, plesen bi se iz vlažnih sten razrasla čez slabotna pljuča.
»Révščina -e ž (ẹ́) 1. stanje, za katero je značilno veliko pomanjkanje materialnih dobrin (…) 2. ekspr., s prilastkom, stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek: duhovna, izrazna, miselna revščina; duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; za takratne razmere je bila značilna kulturna revščina.« Sedim na razmajanem pisarniškem stolu in pozorno motrim sogovornico pred seboj. Lastnica hiše mi pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in poslušam njen glas, zrem v njene kratke, bele lase, sključeno postavo in berglo ob postelji, v živahne svetle oči – berem evangelij revščine, ki ga zdaj že dodobra poznam. Kamra, v kateri sediva, njen bivalni prostor, je žalostna deponija, kjer pod kupi vse mogoče šare hirajo še poslednji ostanki upanja. Med poslušanjem s kotičkom očesa ujamem drobno senco, ki hušne čez pod: miš.
»Marca sem zbolela zaradi plesni,« mi pripoveduje sogovornica, »dobila sem vročino štirideset stopinj, dušilo me je, komajda sem še vstala iz postelje.« Poleg težav z dihali ima po lastnih besedah uničen kolk, obrabljena kolena in hrbtenico ter težave s srcem. Živi od invalidnine in denarja iz centra za socialno delo. Pripoveduje mi zgodbo o družinskem nasilju, neodplačanih posojilih, o smoli in zamerah v službi, o počasni, a temeljiti eroziji nekega življenja. Poslušam jo in si po njenih besedah skušam sestaviti celovito sliko, vendar ne gre; posledice, sredi katerih sedim, se ne ujemajo povsem s predstavljenimi vzroki zanje. Zato se odločim, da ne bom pisal o podrobnostih. Konec koncev niso pomembne; vsi smo ljudje, vsi improviziramo po najboljših močeh in vsakdo izmed nas kdaj pa kdaj zamoči. Če dovolj dolgo odlašaš z iskanjem rešitve, nekega dne spoznaš, da je prepozno in da si prešibka – preplavilo te je, kupi krame in smeti so postali preveliki. »Nisem ne psiholog ne sodnik, tukaj sem le zato, da pomagam,« mi z dobrodušnim nasmehom pove Nejc Bezjak. Revščina tukaj je revščina iz druge točke slovarske definicije. In še vedno – vsi smo ljudje.
Zanimivosti
Odgovorno v prihodnost z naložbenim zavarovanjem
»Vodítelj -a m (ȋ) 1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo.« Štiriintridesetletni Nejc Bezjak, marljivi polagalec talnih oblog iz Velenja, s svojim znanjem in časom, pa tudi z lastnim denarjem in materialom vsako leto prostovoljno izvede humanitarni projekt; lani je pomagal otrokom iz družin, ki so nastradale v poplavah, letos ureja človeka vredno prebivališče siromakinji iz Arje vasi. Začelo se je s pozivom na Facebooku. »V dveh dneh so mi prijatelji in znanci sporočili petindvajset primerov ljudi, ki nujno potrebujejo pomoč. Prevladoval je vzorec: upokojenka s prenizko pokojnino, resno bolna, osamljena,« mi razlaga Bezjak. Na podlagi priporočil iz petih različnih strani se je odločil za žensko iz Arje vasi, k projektu pa je privabil še pet ljudi: svoje dekle Sašo, prijatelje Dejana, Marka in Andreja ter njegovo dekle Nino. Brez velikih besed in udarnih sloganov, zgolj: »Smo ali nismo – gremo!«
Zbrali so material, nakupili potrebščine, pa tudi živež za lastnico hiše, posedli v avte in kombi ter se odpeljali. Naslednji mesec so vsak teden oddelali še dva dodatna šihta, mi pove petintridesetletna Nina (priimek zadrži zase): »Vsak je prišel iz službe, na hitro nekaj pojedel in že smo leteli v Arjo vas. Delali smo po kakih osem ur, v Velenje smo se vračali okoli enajstih zvečer.« Sama se je javila, da bo prebelila sobo, ki so se jo namenili preurediti v udobno garsonjero; ometala in kitala je razpokane stene, nanašala barvo in stiskala zobe ob krušenju surovega prastarega ometa, ki je na veliko odpadal s slame, s katero so »izolirani« zidovi bajte. Drugi so pulili prhke deske iz tal, urejali izolacijo, polagali vinil, na novo napeljevali elektriko, ob tem pa še zbirali živež in osnovne higienske potrebščine. Nina je poleg lastnega časa, moči in tudi živcev prispevala pečico, kozarce, jedilni pribor, džezvo, tri pakete kozmetike, živila ... »Povečini smo vse financirali iz lastnih žepov,« pove Bezjak; tudi zapadle položnice so plačali. Samo njegovo delo in material sta vredna vsaj dva tisoč evrov. Ker je slutil, da bo tako, se je poleti že vnaprej odpovedal dopustu na morju.
»Upanje -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja.« Precej so prispevali tudi drugi sočutni ljudje, ko so na Facebooku zasledili njihovo akcijo in so jih ganila prizadevanja velenjske šesterice. Dva izmed takšnih ljudi srečam takoj ob prihodu na prizorišče – mizar in njegova žena s kombijem dostavita krasno posteljo, ki jo je on stesal z lastnimi rokami, ona pa je prispevala novo žimnico. V zadregi mi pokimata, se brez besed odpeljeta – ne potrebujeta nobene zahvale in jaz ju ne nadlegujem. Tudi Nejc, Andrej, Saša, Nina in Marko ne lovijo potrditev; pravzaprav se zdi, da jim je ob mojih vprašanjih malce nerodno in bi, drugače kot mnogi humanitarke in humanitarci, o sebi najraje razkrili čim nanj. Zato za jezik potegnem žensko, ki so ji priskočili na pomoč. Usta se ji razlezejo v iskren nasmešek: »Tako srčnih ljudi še nisem srečala! Da me je nekdo opazil, da mi nekdo pomaga… Neizmerno sem hvaležna za to!«
Koliko časa bo nova garsonjerica čista in vzdrževana, za koliko časa bo opravljeno dobro delo zadržalo razpadanje materiala in duha? Mesec, leto, do konca življenja – kdo bi vedel. Entropija (razpad sistema) na koncu vedno zmaga; človek lahko sprejme kaos in pod to odločitvijo se skriva uteha. Ne le za 63-letno žensko, temveč za vse nas. Kajti iz skupin, kot je humanitarni udarniški odred Nejca Bezjaka, rastejo človekova edina zatočišča pred samoto in žalostjo, pred boleznijo in revščino, pred kaosom obstoja, ki ga ne moremo obvladati drugače kot drug ob drugem. Toliko drugih reči bi lahko počeli: buljili v telefon, se napihovali po družbenih omrežjih, pohajali po gostilnah, se prepirali o politiki, se omamljali z nakupovanjem – se obračali proč. Namesto tega so šli na pomoč tej ženski. Mesec dni je skupinica čistila in obnavljala staro hišo – mesec dni so čistili in obnavljali vsak svojega duha ter utrjevali medsebojne vezi, svoje prijateljstvo. Ali kot bralstvu Jane za konec položi na srce Marko Veselinovič: »In ko bo vsega konec, se boste zavedeli, da ste v takšni akciji spoznali ljudi, za katere preprosto veste, da bodo tudi vam stali ob strani, če bi se slučajno znašli v podobni situaciji ali kakšni drugi osebni krizi. V takšnih situacijah spoznaš dobre ljudi, ta prave ljudi!«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
