Pred kratkim so na RTV SLO zavrteli nagrajeni dokumentarni film Temni pokrov sveta, ki predstavlja Matevža Lenarčiča in njegov dolgoletni projekt – merjenje onesnaženosti s črnim ogljikom. Film je še en klic k spremembam. V glavi in v življenju.
Še kakšnih 25 let boste, pravite. Ne pričakujete torej, da vas bodo pokončale podnebne spremembe?
Kje pa!
Kaj pa naše otroke?
To je pa že drug problem.
Tudi glede sreče s poleti ste očitno optimistični.
Mislim, da je treba zmeraj gledati tako, da če te na hitro pobere, je to darilo. Ne bi se želel dolgo matrati.
Gotovo pa ste že bili v smrtni nevarnosti. Kdaj vas je bilo najbolj strah?
Strah me je bilo velikokrat. Strah je pač odvisen od mnogočesa in pogosto zelo pozitiven. Se pa primeri situacija, za katero nisi prepričan, da jo obvladaš, ali pa je sploh ni mogoče obvladati. Takrat je gotovo neprijetno. Ni pa lestvice, po kateri bi ocenil, kdaj je bil strah največji. Smrtna nevarnost je neumno vprašanje brez odgovora. Če se konča dobro, potem ni bilo smrtne nevarnosti. Občutek morda ja, hud strah tudi, objektivno gledano smrtna nevarnost pa ne, zato je o tem govoriti brezpredmetno.
Bi rekla, da ste tudi precej filozofa, ne samo adrenalinca.
Tega pa sploh ne prenesem, da me kdo označi za adrenalinca. Ko počnemo, kar znamo, ne gre za željo po adrenalinu. Seveda je zraven, ampak to ni razlog, zakaj nekaj počnem, in ni nekaj, kar potrebujem ali želim. Lotevam se stvari, ki jih obvladam, in v mejah zmogljivosti. To hlepenje po adrenalinu, pojem adrenalinskega odvisnika, nam prodajajo turistični ponudniki, še en kapitalistični način siljenja ljudi v določene vrste užitkov. Adrenalin čutijo tisti, ki ne obvladajo tega, kar počnejo.
Kaj pa vas je že od nekdaj gnalo v letalo in naokrog sveta?
Ne vem, splet okoliščin. Človek mora početi nekaj, kar ga osmišlja in kar njegova okolica sprejme kot pozitivno. Nikoli se nisem loteval stvari, da bi zgradil kariero. Sem še iz tiste generacije, ko je bila beseda karierist nekaj slabega, nekdo, ki gre za svoj uspeh prek trupel.
Kako dolgo letite na svojih najdaljših poletih?
Najdaljše etape so tudi po več kot 18 ur. V povprečju pa okoli deset ur. Ustavljamo se sem ter tja za dan, dva, ker so postanki dragi, tako da je urnik »našponan«. Vremensko zahteven polet je zelo naporen tako fizično kot psihično.
Pogosto letite v slabih razmerah, da je postankov čim manj?
Seveda. Za pot okoli sveta bi v idealnih razmerah potreboval od tri do štiri mesece. Če bi se šel turista in si še kaj ogledal, pa pol leta. Mi ne čakamo na ugodne razmere za letenje. Pa tudi težko jih je napovedati za tako dolge polete, hitro se kaj spremeni, če letiš 4.000 kilometrov daleč.
O čem takrat razmišljate?
Da bo čim prej konec. Na avionu je zmeraj veliko opravkov. Čute imaš osredotočene na milijon možnih problemov. Če letiš čez ocean, na primer, lahko zelo realno razmišljaš o tem, kaj boš naredil, če motor odpove. Pri mojem letalu je določen odstotek možnosti, da preživiš, če narediš vse prav. Veliko razmišljam, kako porabljati gorivo, da ohranim stabilnost letala, saj je shranjeno na vseh koncih: v krilih, v sedežu, zadaj. Poraba mora sproti uravnotežati letalo, če ne, se lahko slabo konča.
Še nujno vprašanje naših najmlajših bralcev – kako greste lulat v letalu?
Tako kot doma, le z določenimi pripomočki.
Kako družina sprejema vašo odsotnost in tvegano delo? Kako se človek o tem dogovori s partnerjem?
Ne vem, ali se o tem lahko dogovoriš, to je pač način življenja. Verjetno so vzeli v zakup. Ni najbolj prijetno, ampak so tudi pozitivne strani. Med drugim to, da imaš partnerja, ki živi, ne ždi zaprt v luknji, nezadovoljen sam s sabo, kar je ponavadi vir vseh problemov.
Se z višine vidi vpliv podnebnih sprememb?
Vsepovsod. V Sloveniji najbolj po kotlinah. Za Ljubljansko, denimo, je bil župan prepričan, da slab zrak dobi z vetrovi iz vrhniške smeri in iz Padske nižine. Izkazalo pa se je, da sta glavni krivec kurjenje lesa in biomase v mestu ter promet. Ali pa Bovec. Tam se v zimskih mesecih zvečer težko diha, saj vsi kurijo na drva. Kotline so problem povsod, saj se ljudje v njih najraje naseljujejo, slab zrak pa iz njih težje uide. Črni ogljik se iz zraka vidi kot sivina v določenih plasteh. Zjutraj nižje, pozneje v dnevu se koprena dviga. Dandanes, ko je ozračje toplejše, se delci dvignejo bistveno višje. Na tri ali štiri tisoč metrih jih zajame veter in odnese zelo daleč. Na ta način črni ogljik postane globalen problem. Ko sem bil mlad, je umazan zrak redko dosegel vrhove Julijcev, zdaj gre nad najvišje vrhove Alp. Vidi se drugačna barva snega in ledu, rumenkasto rjava. Umazan je od saharskega peska, črnega ogljika in druge umazanije. Vse več je ciklonov, ki so obenem čedalje močnejši, dvigovanje globalne temperature sprošča ogromno energije shranjene v morjih, ki se sprošča v vse močnejših in pogostih naravnih ujmah.
Zakaj je pomemben črni ogljik?
Precejšen del zdravju škodljivih delcev PM10 je črni ogljik. Ta za ogljikovim dioksidom najbolj segreva ozračje. Vidimo ga kot črne oblake nad dimniki ali iz starega dizelskega avtomobila. Zdravju najbolj škodi, saj povzroča huda vnetja v pljučnih mešičkih in dolgoročno lahko vodi v pljučnega raka. Majhni delci lahko preidejo v kri in v vse telesne organe, tudi možgane. Emisije črnega ogljika povzroča zgorevanje fosilnih goriv in biomase, v največji meri lesa. Zaradi svoje barve absorbira toploto in hitro segreva ozračje. Ker potemni oblake, ima velik vpliv na globalno segrevanje. Omejevanje izpustov črnega ogljika je nekaj, kar lahko naredimo takoj. Medtem ko koncentracij ogljikovega dioksida ne moremo takoj znižati, s črnim ogljikom lahko to naredimo, saj se v zraku zadrži le od nekaj dni do nekaj tednov. S tem bi lahko upočasnili segrevanje ozračja in pridobili več časa, da rešimo težave s CO2.
Kaj pa na tleh, pri ljudeh? Gremo v smeri večje ozaveščenosti ali ne?
Naivno je pričakovati, da lahko v relativno kratkem času, ki ga imamo še na voljo, ozavestimo osem milijard ljudi, med katerimi večina živi na robu preživetja. Problem je sistem, v katerem živimo in omogoča lagodno življenje manjšini na račun mizernega življenja večine. Ta sistem nam ponuja orodja in produkte, s katerimi naj bi lovili užitke in navidezno srečo, da jih lahko proda. V bistvu pa gre za akumulacijo kapitala, za brezmejni pohlep torej. Ozavestili se nikoli ne bomo v dovoljšnem številu. Ozavestiva se lahko vi pa jaz, ne pa masa ljudi, ki živi na eksistencialnem robu in niti nima možnosti delati stvari drugače. Ozavestiti se moramo na način, da podremo ta sistem in zgradimo boljšega.
Kako rešiti problem tam, kjer ne le, da se ljudje ne morejo ukvarjati z ekologijo, ampak niti ni na voljo drugih energentov kot les? Še vedno naj bi ga uporabljalo skoraj 2,5 milijarde ljudi.
Politiki in energetskim korporacijam je prioriteta kapital in se jim, po domače povedano, gladko j... za okolje. Globalna razslojenost in revščina sta osnovni ekološki problem, ki preprečuje, da bi večina prebivalcev planeta razmišljala sonaravno in ne le o tem, kako bodo naslednji dan nahranili otroke. Revščino bi lahko odpravili, če bi hoteli. Infrastrukturo bi lahko vzpostavili. Denarja je na svetu ogromno, le porazdeljen je nepravično. Dr. Dušan Plut je v svoji študiji Ekosistemska družbena ureditev izračunal, da je na svetu toliko kapitala, da bi sleherni Zemljan lahko imel na računu milijone.
V intervjujih velikokrat rečete, da nas je treba prisiliti, nam zapovedati, prepovedati. Nimate prav veliko zaupanja, da bi šlo po lastni volji.
Vsaka zdrava družba lahko obstaja, če ima jasna pravila, ki omogočajo dostojno življenje vsem. Za to potrebujemo zakonodajalce, pravni in represivni sistem. Dober primer je cestni promet. Pravila so jasna in vsi se jih kolikor toliko držimo. Če ne, se lahko zaletimo, plačamo kazen ali gremo v zapor. Še vedno pa lahko nekaznovano kurimo les in biomaso v slabih pečeh, kar v urbanih predelih povzroča škodo vsem. Živinoreja je ogromen okoljski in etični problem, ki škoduje vsem razen tistim, ki imajo trenutno v ustih slasten kos mesa. Tudi tu bodo potrebne radikalne omejitve, v katere nas morajo prisiliti z zakonodajo, pravom in represijo. Kot v prometu.
Pravite, da je evropski zeleni dogovor o ničelnem vplivu na okolje do leta 2050 v resnici pesek v oči. Kaj pa jedrska energija?
Absolutno proti! Razlogov je neskončno. Že njena cena – govoriva o 15 do 20 in več milijardah. Kje bo država z nekaj milijardnim proračunom in kjer je javni dolg skoraj 70 odstotka BDP, našla sredstva za izgradnjo tako velikega projekta? Drobiž ponujajo tudi uspešni in bogati podjetniki, ki bi radi zagotovili za svoja podjetja električno energijo po proizvodni ceni. Po tej logiki bi morali imeti slovenski davkoplačevalci, ki smo investitorji v energetske objekte, električno energijo zastonj oziroma po proizvodni ceni. Kar bi bilo seveda prav. Tako pa smo ujetniki ogromnega energetskega, delno sprivatiziranega lobija, ki z našo energijo trguje in kuje neverjetne dobičke. JEK 2 bo zagotavljala zgolj stabilno trgovanje energetskih podjetij in jim omogočala enormne zaslužke, davkoplačevalci pa bomo z dolgimi nosovi zbirali denar za visoke položnice, katerih del bo odtekal k soinvestitorjem, kot so Hrvaška in še kakšna država.
Že tu bi se morala debata o JEK2 končati, a vendar na hitro še nekaj problemov. Kako bo z jedrskimi odpadki različnih radioaktivnosti? Jih bomo izvažali, gradili skladišča pri nas, tudi za soinvestitorje? Kdaj bo to? Kakšna bo cena? Poleg tega predstavlja nuklearka strateško prednost za morebitnega zavojevalca Slovenije. Kaj lažjega kot raketirati objekt iz varne razdalje ter potopiti Slovenijo in okoliške države v jedrski mrk! Zakaj se sploh pogovarjamo o JEK2, ko pa imamo na voljo dovolj sončne energije, ki je zastonj in še najmanj obremenjuje okolje? Na Inštitutu Jožef Stefan so že pred leti naredili študijo, da imamo v Sloveniji dovolj primernih streh za sončne panele, da bi lahko pridelali sedemkrat toliko elektrike, kot je porabimo. Mislim, da prav dela Nemčija, ki zapira termo- in jedrske elektrarne ter prehaja na sonce in veter. Odvečno energijo spreminjajo v vodik in gradijo vodikovode, v katere bodo shranjevali presežke. Jasno je, zakaj to pri nas ne gre. Ker je to razpršen vir energije v rokah ljudi. Energetski lobi ga ne more kontrolirati. Že zdaj jim je promet zaradi sončnih panelov padel za več kot deset odstotkov, in to jim ne diši.
Bi rekli, da ste že malo resignirani glede podnebne prihodnosti?
Glede na naše obnašanje in posledice, ki jih čutimo že sedaj, bi lahko bili vsi. Za nas gre in naše neposredne potomce, mi pa si govorimo, da se rešitev skriva v pozitivi, smehu, užitkih, uspehih in zmagah. To so zgolj orodja kapitalističnega sistema, z družbenimi omrežji na prvem mestu, s katerimi nas držijo v trenutnem ugodju, lagodju, utopični resničnosti, ki nam preprečuje, da se priključimo civilni družbi, ki je vedno bila sila družbenega napredka.
Kakšni so vaši načrti?
Kar počnemo v okviru projekta GreenLight WorldFlight, delamo že 12 let in je naporno ter drago. Sponzorji žal pokrijejo le majhen del stroškov, sistemskega vira financiranja za takšne raziskave ni, dela se po projektih. Naši načrti so zato odvisni od številnih stvari. Ob tem se stvari komplicirajo tudi zaradi letenja skozi bolj birokratiziran svet in banalnih stvari, kot je zavarovanje letala, denimo. Za to plačujemo velike denarje, kako je z drobnim tiskom zapletenih zavarovalniških pogodb, pa vsi vemo. A načrti ostajajo enaki. Leteti in meriti. Vdore saharskega peska in črnega ogljika nad Sredozemljem, v Alpah in centralni Evropi, denimo.
O upokojitvi torej še ne razmišljate?
Sploh ne vem, kaj to je. Če na delo ne gledaš kot na službo, potem tudi o penziji ne razmišljaš.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
