Nismo vsi enaki, pravijo Romi, s katerimi smo se dobili v skupnostnem centru v novomeškem romskem naselju Brezje. Tam se z njimi ukvarja koordinatorka za romske skupine pri DRPD Elzana Adnan Odjoski. Vodi program, namenjen mladostnikom in mladim mamicam, v katerega so vključeni mladi od 15. leta naprej.
Najstarejši med njimi je Aleksander Hudorovac, ki se je v Novo mesto priženil iz črnomaljskega romskega naselja Lokve. Obiskoval je OŠ Mirana Jarca Črnomelj in prišel do osmega razreda, zdaj namerava na novomeškem Razvojno-izobraževalnem centru (RIC) dokončati šolo. »Potem pa morda še kaj naprej, srednja šola, ob pomoči drugih. Katerih? Zane, Matica in drugih iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela,« pravi Aleksander. »Že od nekdaj si želim nastopati v kakšni glasbeni skupini. Zanima me narodnozabavna glasba, hrvaška in dalmatinska glasba, predvsem balkanska, seveda tudi romska glasba. Z glasbo se ukvarjam že več let, igral sem s še enim klaviaturistom na različnih zasebnih zabavah, tudi ob krstih, na primer. Ko rečem romska glasba, mislim bolj na priredbe hrvaških skladb v romskem jeziku. Do tega, da bi igral izvorno romsko glasbo, pa še nisem prišel,« dodaja. Težava je tudi, da se romska ljudska glasba med Romi v naših krajih ni ohranila, ni bilo ljudi, ki bi skrbeli za to in jo prenašali iz roda v rod. V Prekmurju je drugače, k čemur prispeva tudi dejstvo, da imajo tam Romi svojo radijsko postajo.
Sprejeti take, kot so
»Odkar smo v romskem naselju začeli izvajati program za mladostnike in mlade mamice, se trudimo doseči, da bi jih družba sprejemala take, kot so. Vsi smo enaki in vsi imamo enake pravice. Na Tednu kultur smo se predstavili s svojo stojnico in bili smo zelo zadovoljni. Ampak to je šele začetek,« pravi Elzana Adnan Odjoski.
Romi imajo v družbi, zunaj šole in okolja, v katerem se med sabo poznajo, različne izkušnje. »Z nekaterimi se dobro razumemo, z drugimi slabše. Ljudje, ki nas ne poznajo, se do nas včasih obnašajo grdo. Dokler človeka ne poznaš, ne moreš vedeti, kakšen je, in se ga bojiš. Tudi zdravnik se do nas obnaša drugače kot do drugih. Nekateri ljudje se pogovarjajo z nami, nekateri nas niti ne pogledajo, nekateri pa takoj zbežijo, ko nas vidijo,« pojasnjuje Milojka.
Aleksander meni, da je pomembno tudi to, kakšen odnos imaš sam do ljudi: »Pomemben je pristop. A običajno imamo pri tem večkrat težave.«
Življenje v romskem naselju
Ko beseda nanese na življenje v romskem naselju, je Gračanka neposredna. »Kdor ima možnost, naj se izseli. Čim prej. Naselji Brezje in Žabjak sta na slabem glasu, ne le v Novem mestu in okolici, temveč po vsej Sloveniji. So družine v naselju, ki hočejo imeti vpliv na vse. Nekateri delajo težave in zaradi njih nastradamo vsi. Naj se še tako trudimo, smo vsi v istem košu. Ker smo iz Brezja. Če bi živeli kje drugje, bi bilo drugače,« pravi.
»Velika težava je vzgoja v družini. Tale gospa (pokaže na eno izmed sogovornic) se trudi, njeni otroci se izobražujejo. Ampak takih, ki se trudimo, je morda deset odstotkov, preostali pa nas blatijo,« doda Aleksander.
»Če iščeš delo in poveš naslov, kje stanuješ, se že obrnejo stran od tebe. Imam štiri otroke, stare 20, 18, 13 in 8 let. Starejša hči je končala srednjo trgovsko šolo, zdaj dela v Mercatorju prek študentskega servisa, a išče redno zaposlitev. Sin se pa na Grmu uči za mesarja in v Sparu dela prav tako prek 'študenta',« se upravičeno pohvali Gračanka in doda, da je njena hči marsikateri vrstnici za zgled. »Prej ni bilo nobene, ki bi pokazala, da se da. Zdaj, ko vidijo mojo hčer, pa si tudi nekatera druga dekleta želijo iti naprej. Se je pa zaradi hčerke v trgovini spremenil tudi odnos do mene. Tudi varnostniki, ki vedo, čigava sem, so prijazni do mene.«
Kot pove Elzana, imajo zdaj v naselju kar nekaj srednješolcev, nekateri so že v drugem ali tretjem letniku. »Počasi se nekaj le premika. V primerjavi s tem, kako je bilo pred petimi, desetimi leti, je to napredek.«
Kaj bi morala narediti država
»Kar se tiče Žabjaka, ne verjamem, da obstaja kak način. Ni dobro, da je toliko Romov na kupu, da vsi živijo v enem naselju. Preveč nas je, tudi zato, ker dovoljujejo, da se Romi iz drugih krajev tu prijavijo in naselijo. To občina dovoljuje. Morali bi vse nagnati nazaj, od koder so prišli. Potem bi nas bilo v Žabjaku pol manj,« ugotavlja Darja.
Mnenje, da je pri vsem tem najpomembnejša izobrazba, je enotno, vse pa se začne v vrtcu. »Vrtec je dobra stvar, a mislim, da bi bilo boljše, če bi bili romski otroci v vrtcu skupaj z drugimi otroki. Potem bi videli, kako se oni obnašajo, in bi jih posnemali. Če pa so skupaj sami romski otroci, se zgledujejo drug po drugem,« meni Darja. Kot ob tem doda Matejka, je njena hčerka, dokler ni šla v vrtec, lepo govorila in se obnašala, po dveh tednih v vrtcu pa je govorila besede, ki jih prej sploh ni poznala. Grde besede.
»Romski vrtec je po eni strani dobra stvar, po drugi strani pa ne. Če bi radi Romi svojega otroka vpisali v drug vrtec, v Bršljinu, ga ne sprejmejo. Nočejo sprejeti romskih otrok. Tako kot drugi župniki nočejo krstiti romskih otrok zaradi Matica,« se pritožuje Matejka. Matic Vidic je diakon, zaposlen v Slovenski vojski, ki v romskem naselju poučuje verouk in vsestransko pomaga Romom.
Kateri župnik je pravi?
»Prej je župnik krstil naše otroke in hodil na pogrebe, zdaj pa vse to počne Matic. Nekateri nočemo tega, da naše otroke krsti Matic, hočemo, da to počne pravi župnik, tak, ki nima žene in družine. Nekateri Matica imajo za župnika, nekateri pa ne. Jaz mu svojega otroka ne bi dala krstiti. Težava je, ker je prejšnji župnik, ko je prišel Matic, odstopil od Romov. Zdaj nam manjka le še to, da tukaj zgradijo romsko cerkev,« se priduša Gračanka.
O tem, kdaj naj Romom pomaga občina in komu, se sogovornice strinjajo, da naj bo to takrat, ko si Romi, ki nimajo svojega premoženja, želijo urediti življenje zunaj romskega naselja, ko želijo stopiti iz začaranega kroga življenja v romskem naselju. »Naj jim pomagajo priti do ustreznega zemljišča, na katerem bi si uredili bivališče in se umaknili od tod. Naj pomagajo tistim, ki želijo živeti drugače. Drugi naj pa ostanejo, kjer so,« pravi Matejka.
»Ko smo že ravno pri vrtcu, moja hči hodi v vrtec. Sem zadovoljen, saj ji bo tako lažje v prvem razredu. Sem pa proti temu, da se vzgojitelji v romskem vrtcu pogovarjajo z otroki v romskem jeziku. Potem imajo otroci zaradi neznanja slovenskega jezika v šoli že na začetku težave. Moja hči dobro obvlada romski jezik, ki se ga je naučila doma, in tega ne potrebuje še v vrtcu,« meni Aleksander, Darja pa misli, da ne bi bilo dobro, če bi vzgojiteljice z romskimi otroki govorile le slovensko, saj jih potem večina ne bi nič razumela. »Morajo malo govoriti tudi po romsko in dobro je, da znajo tudi kaj po romsko,« doda. »Eno in drugo je treba, ampak več po slovensko,« na koncu popusti Aleksander.
Predstaviti se navzven
Novomeški Romi so se letos na prireditvi Teden kultur predstavili s svojo stojnico na Glavnem trgu, kjer so pokazali, kaj znajo narediti, kaj znajo romske ženske skuhati in speči. »Veliko Rominj je sposobnih marsičesa, a nimajo priložnosti, da bi to pokazale,« pravi Darja. Elzana doda, da so nekateri Romi izjemno nadarjeni: »Skupina, s katero delam že več mesecev, je super. Gre za ljudi, ki so zelo nadarjeni, želijo se družiti, hočejo živeti in biti sprejeti v družbo. So zelo družabni, prijazni. Niso nadarjeni le za glasbo, so tudi zelo ustvarjalni, dekleta zelo dobro kuhajo. Imamo tudi šiviljske, ustvarjalne in družbeno-socialne delavnice. Na Tednu kultur smo na stojnici poskusili kar najbolje predstaviti tudi romsko kulturo. Kar je bilo razstavljeno, je njihovo delo, vse so same sešile. In skuhale. Zelo dobro kuhajo, najraje domačo hrano, od romskega golaža do potice in krofov.« Kot pravi Elzana, je napredek opazen. »V primerjavi s časom pred desetimi leti je zdaj kar nekaj Romov tudi že zaposlenih. Ne toliko, kot si želimo, vendar jih želimo čim več vključiti v družbo, jih ozaveščati, da končajo šole, da se zaposlijo, naredijo nekaj s svojim življenjem. Naš cilj je, da se Romi čim bolj vključijo v družbo in se družijo z drugimi, da razbijemo stereotipe.«
Pravijo, da bi radi pokazali, kaj znajo, a ob tem ugotavljajo, da večine ljudi to ne zanima. »Ah, briga jih. Če je kaj objavljeno, so pa spodaj taki komentarji, da je boljše, da jih ne bereš. V očeh Slovencev smo vsi enaki. Ne vidijo, da je nekdo pošten, nekdo drug pa krade in dela težave. Zanje smo vsi kradljivci, lopovi,« žalostno ugotavlja Gračanka.
Stereotipi
Rome in njihove težave s stereotipi dobro razume tudi Elzana, muslimanka, ki je v Slovenijo pred leti prišla iz Makedonije. »Imela sem velike težave, predvsem zaradi rute. S kakšnimi stereotipi sem se srečevala ... Bilo je, da bi jokala 24 ur na dan. Leta in leta sem se borila, najprej za stalno bivališče, da bi lahko delala. Rekla sem si, da bom vztrajala in uspela. Do konca sveta, če bo treba. Nisem imela niti za hrano. A iz vsega slabega, kar sem doživela, sem se veliko naučila,« o sebi spregovori Elzana in se obrne k Romom: »Nič se ne zgodi čez noč. Treba je vztrajati. Pomembno je, da drug drugega spoznamo, da se trudimo normalno živeti in drug drugega spoštovati. To je dobro za vas in zanje.«
»Vendar oni v nas ne vidijo tega. Le učiteljice iz šole, ki vedo, da svoje otroke redno pošiljamo v šolo, da se trudimo zanje, le te vedo, kakšne smo. Z drugimi ljudmi pa niti nimamo stikov,« pojasnjuje Gračanka.
Elzana opozori na še en vidik romske zgodbe. Mnogi med njimi nimajo osnovnih pogojev za človeka vredno življenje, nimajo tekoče vode, nimajo se kje umiti. »Ne dajo jim. Naj pridejo k njim in pogledajo, kje ti ljudje živijo. Kdo si danes ne želi biti čist in lep, lepo oblečen in urejen? Tu pa nekatere družine živijo v strašni bedi. Ko sem bila pred časom pri eni od družin in videla, kako živijo, sem doma ves dan jokala. To je tako kot z migranti, ljudmi, ki bežijo pred vojno in revščino. Če jih hočejo razumeti, naj gredo za en dan mednje, pa bodo videli. Oni pa zgolj sedijo v pisarnah in nič ne vedo. Kažejo nam, kako je v Pušči, kjer je vse lepo urejeno. A to ni z denarjem iz skladov, sami so to naredili, večino vsega. Sami so se organizirali, da so šli študirat, tudi na Madžarsko. To, da so v družbi sprejeti, so si sami izborili,« pove Elzana, sogovornice pa kimajo in se ob tem glasno sprašujejo, kam vse gre denar iz skladov, namenjen njim.
Nimajo pa Romi navade, da bi se hvalili, kaj vse znajo, pravi Elzana. Kadar se pripravljajo na nastope, sicer pokažejo svoje talente in znanje. A sogovornice hitro pristavijo, da ni dobro sprejeto, če v čem izstopaš, zato na to ni dobro opozarjati.
Ko je govor o predsodkih, Gračanka pove primer: »Če pridete na tržnico in tam na stojnici Rominja prodaja potico, piškote in pecivo, zraven nje pa ima stojnico z enakimi stvarmi Slovenka, pri kom bi kupili? Tudi me znamo kuhati, pridite kdaj na obisk, pa boste videli. Zdaj je pa dovolj tega. Gremo domov kuhat.« »Ti pojdi, me bomo pa samo jest prišle,« z nasmehom pristavi Darja.
