»Pri plači plačujem za javno zdravstvo, zdaj pa moram na samoplačniške preglede, če hočem priti na vrsto v razumnem času,« svojo izkušnjo z dostopnostjo javnih zdravstvenih storitev opisuje Almir Kadirić iz Tominj v Brkinih. »Kljub temu da ne morem premikati leve roke, imam hude bolečine in si želim čim prej nazaj na delo, moram na vsak pregled ali preiskavo čakati po več tednov, mesecev,« je ogorčen nad delovanjem javnega zdravstva.
»Razočaran sem nad javnim zdravstvom«
Kadiriću se je življenje obrnilo na glavo 23. junija, ko si je na delovnem mestu izpahnil ramo. Po dveh tednih počitka se je pokazalo, da je poškodba resnejša, in dobil je napotnico za fizioterapijo. Temu je sledila prva hladna prha: »Žal so bili vsi fizioterapevti zasedeni vse do novembra, kar je bilo zame nesprejemljivo, ker sem želel čim prej okrevati in se vrniti na delo.«
Prost termin je dobil v Ajdovščini, kjer pa so kmalu ugotovili, da gre za obširnejšo poškodbo. Da mu na ultrazvok ramena ne bi bilo treba čakati mesec dni, je storitev opravil samoplačniško. Potrdilo se je, da ima v ramenu več poškodb, zato mu je osebni zdravnik takoj izdal napotnici za pregled pri ortopedu in CT slikanje s stopnjo nujnosti »zelo hitro«.
Pri ortopedu v javni zdravstveni mreži bi z napotnico »zelo hitro« prišel na vrsto šele decembra. »Ali je to normalno?« je ogorčen Almir Kadirić. Ni mu ostalo drugega, kot da si tudi ta pregled plača sam. Opravil ga je te dni in izvedel, da bi morala njegovi poškodbi slediti takojšnja operacija. »Če ne bi šel na samoplačniške preglede, bi na izvid, da moram takoj na operacijo, čakal še nekaj let. Jaz sem nesposoben za delo. Koliko časa bom zdaj še čakal na operacijo?« se sprašuje. Čaka ga še CT, prihodnji teden pa spet samoplačniški pregled pri ortopedu. »Razočaran sem nad javnim zdravstvom. Dva meseca že sedim doma in čakam, samo podajajo si me med sabo.«
Živel in delal je tudi v Angliji. Tudi tam se je poškodoval pri delu. »Poškodoval sem si desno ramo in v enem mesecu je bilo rešeno vse, specialistični pregledi in operacija, takoj je bila opravljena še rehabilitacija in nato sem šel nazaj delat. Pri nas je popolnoma drugače.«
Težava je splošna
Kadirićeva osebna zgodba opisuje splošno težavo in kalvarijo, ki jo doživljajo številni delavci pri nas, pritrjuje Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. Srečujejo se z delavci, ki po poškodbi pri delu obtičijo v čakalnih vrstah za preglede. V času covida, ko je obstalo vse, so spremljali primer delavca, ki je po opravljenih posegih še leto dni čakal na fizioterapijo, vmes pa se mu je zdravstveno stanje slabšalo. Ukvarjajo se z delavcem iz Bolgarije, ki je zaradi hitrejših postopkov posege opravil v svoji državi, zdaj pa ima težave z izmenjavo dokumentacije za uveljavljanje bolniške.
V Kadirićevem primeru je vsaj odnos z delodajalcem korektno urejen. Lukić opozarja, da ni vedno tako in da se soočajo s številnimi primeri, ko delodajalec ne prijavi poškodbe pri delu, zato delavec, ki na bolniški čaka, da se bo kolesje javnega zdravstva obrnilo, ne prejema stoodstotnega nadomestila plače.
Vpliv čakalnih dob je manjši, kot se zdi
Kaj priporočajo ljudem, ki so se znašli v podobnih zgodbah kot Almir Kadirić, smo vprašali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer razpolagajo z denarjem v javni zdravstveni blagajni, pa tudi s številnimi podatki, kaj se dogaja z bolniškimi staleži in čakalnimi vrstami. So za ljudi, ki bi se radi čim prej pozdravili in vrnili na delo, edina alternativa samoplačniške storitve? »Zavarovanim osebam priporočamo, da preverjajo čakalne dobe pri različnih izvajalcih zdravstvenih storitev v Sloveniji ter se naročajo pri izvajalcih z najkrajšimi čakalnimi dobami v Sloveniji, saj se lahko čakalne dobe za isto zdravstveno storitev med izvajalci precej razlikujejo,« se bere njihovo priporočilo.
Tega, da dolge čakalne vrste za preglede, posege in rehabilitacijo predstavljajo dodatno tveganje za daljše trajanje bolniškega staleža, ne zanikajo, ugotavljajo pa, da to ni glavni razlog za dolgotrajne bolniške. Razlogov zanje je več: od visoke zaposlenosti in staranja delovne sile, čemur ne sledijo ukrepi za krepitev zdravja in prilagoditev delovnih mest, do sistema, ki trajanja bolniške sploh ne omejuje, tako da najdaljši bolniški stalež pri nas traja že več kot 13 let.
To so glavni sistemski izzivi, vpliv čakalnih dob na dolgotrajne bolniške staleže pa je manjši, kot se morda zdi na prvi pogled, pojasnjujejo na ZZZS. To jim je potrdila tudi raziskava, ki jo je NIJZ opravil prejšnji mesec. V analizo so vključili 2826 oseb z dolgotrajno bolniško odsotnostjo zaradi bolezni in poškodb hrbta, sklepov, kolena, gležnja, kolka in rame. Ugotovili so, da se 88 odstotkom pacientov bolniška odsotnost zaradi čakalnih dob ne bi skrajšala oziroma ne bi občutno skrajšala. »Na podlagi naših analiz lahko trdimo, da bi le manjši delež pacientov imel krajše bolniške odsotnosti, če bi bile čakalne dobe dopustno dolge,« so ugotovili raziskovalci.
