Novice Svet24

Slovenija se, kot kaže, pripravlja na uvedbo kavcijskega sistema. Ali je uvedba tega sistema v državah Evropske unije obvezna ali ne? 

Uvedba kavcijskega sistema ni obvezna, je pa obvezno doseganje ciljev, ki nam jih je EU zastavila za leto 2029, in sicer 90 odstotkov na trg dane embalaže pijač mora biti po uporabi zbrane ločeno od ostalih odpadkov. Tistim državam, ki bodo dosegle ta cilj brez kavcijskega sistema, pač ne bo treba uvesti tega sistema. Tiste države, ki tega cilja ne bodo dosegle, pa bodo morale uvesti kavcijski sistem oziroma pripraviti akcijski načrt, kako bodo cilj dosegle. Ob tem je treba povedati, da je kavcijski sistem zgolj orodje za spodbujanje prebivalstva k pravilnemu ravnanju z odpadki. Na ta način se poskuša prebivalce spodbuditi, da bodo pravilno ravnali z embalažo, jo ločeno zbirali, prenašali v trgovska središča in tam oddajali. A zavedati se moramo, da uvedba kavcijskega sistema ni zagotovilo, da bo država dosegla predpisani cilj. Na Hrvaškem že 18 let uporabljajo kavcijski sistem, pa so dosegli »le« 83 odstotkov ločeno zbrane embalaže pijač.

Kaj bi uvedba takega sistema pomenila za Janeza in Micko? Kako ravnata z embalažo danes, kaj se jima obeta ob morebitni uvedbi sistema? 

V tem trenutku gospodinjstva odlagajo vso embalažo, tudi embalažo pijač, v rumen zabojnik. V Sloveniji uporabljamo sistem zbiranja embalaže »od vrat do vrat«, torej  ima vsako gospodinjstvo pred hišnim pragom rumen zabojnik, embalaže mu ni treba voziti nikamor, ampak jo preprosto odloži v ta zabojnik. V primeru uvedbe kavcijskega sistema bi moralo to isto gospodinjstvo zbirati vso embalažo pijač nestisnjeno v velikih vrečah. Ko bi se nabralo dovolj embalaže, bi jo odpeljali v trgovsko središče in tam prek avtomata oddali v sistem ločenega zbiranja, za kar bi dobili povrnjeno kavcijo, ki bi jo pred tem plačali ob nakupu pijače. 

Komunalna podjetja že vsa leta ločenega zbiranja odpadkov spodbujajo gospodinjstva, da embalažo, pločevinke in plastenke stisnejo, da je volumen čim manjši. Ob uvedbi kavcijskega sistema bi morali zbirati plastenke in pločevinke v polnem volumnu, saj jih avtomat v trgovini drugače ne bi prepoznal. Takšna sprememba standarda bo povprečno slovensko gospodinjstvo kar nekaj stala. Čeprav bi namreč vso kupljeno embalažo pijač nesli v trgovsko središče in tam oddali ter dobili nazaj kavcijo, bi nastal strošek delovanja kavcijskega sistema, približno 19,26 evra letno za štiričlansko gospodinjstvo. Strošek zbiranja embalaže pijač za štiričlansko gospodinjstvo trenutno znaša 4,14 evra letno in bo seveda ostal tudi v primeru uvedbe kavcijskega sistema. Če bi želeli ohraniti obstoječi standard, torej da bi še naprej oddajali vso embalažo v rumen zabojnik na hišnem pragu in si prihranili zbiranje ter pot do trgovskega središča, bi to povprečno štiričlansko gospodinjstvo na letni ravni ob kavciji 25 centov stalo 229 evrov, ob kavciji 15 centov pa 150 evrov. Ob tem da bodo komunalna podjetja še naprej zbirala vso embalažo v rumenih zabojnikih. S tega vidika ocenjujemo, da je sistem kavcij predrag v primerjavi z zdajšnjim sistemom in uporabniku manj prijazen. 

Sašo Švigelj/M24

Lahko razloživa, kaj pravzaprav pomeni teh 15 ali 25 centov? Sama plastenka namreč stane le 1,2 centa.  

Ves ostali znesek sta kavcija in strošek delovanja sistema. Torej ob nakupu bomo plačali določen znesek in ga dobili povrnjenega takrat, ko bomo plastenko oziroma pločevinko vrnili. Nekaj je stroškov za delovanje sistema. Po podatkih iz Litve za leto 2022 je strošek delovanja kavcijskega sistema približno 976 evrov na tono za zbiranje plastenk PET, kar pomeni 3,4 centa na posamezno plastenko. Torej gre za strošek delovanja sistema in kavcijo. 

Kaj bo z denarjem, ki bo v kavcijskem sistemu ostal zaradi nevrnjene embalaže, če bo presegel stroške delovanja sistema? 

Ta denar bi moral ostati znotraj sistema. Kam natančno naj bi šel, ne vem. Dejstvo je, da nikoli ne bodo vrnjene vse plastenke ter pločevinke in ta denar bo ostal upravljavcu sistema. Praviloma bi ti sistemi morali delovati neprofitno, ampak vemo, kako je pri delovanju neprofitnih sistemov, kjer se da skozi različne stroške marsikaj upravičiti.

Koliko Sloveniji manjka do zastavljenih ciljev? 

Slovenci smo pri ravnanju s komunalnimi odpadki med najboljšimi državami v EU. Če pogledamo delež reciklirane plastike, je Slovenija leta 2021 reciklirala 50 odstotkov plastike, leta 2022 pa smo odstotek povišali že na 52 odstotkov. Med državami, ki so poročale podatke po novi metodologiji, smo bili celo prvi v Evropi. Ločeno smo leta 2022 zbrali 73,4 odstotka komunalnih odpadkov, kar nas tudi uvršča zelo visoko v Evropi. Po naših izračunih smo že leta 2022 dosegli skoraj 79 odstotkov izločenih plastenk PET glede na količine, dane na trg, in zato vemo, da bi z nadgradnjo obstoječega sistema lahko dosegli tudi cilje, ki jih Evropa predvideva za leto 2029. Torej 90 odstotkov ločeno zbranih plastenk in pločevink pijač, ki so bile dane na trg. Sistem je treba gledati kot celoto, in ne biti osredotočen zgolj na zbiranje pločevink in plastenk. Treba je upoštevati, da je ločeno zbiranje embalaže pijač pravzaprav samo nadgradnja okoljskih ciljev, s katerimi smo si zadali, da moramo čim več materialov zbrati ločeno in jih ponovno uporabiti. Če Slovenija že v tem trenutku reciklira 52 odstotkov plastike in smo na prvem mestu v Evropi, potem nam to kaže, da smo na pravi poti, tudi v primerjavi z državami, ki so že uvedle kavcijski sistem. Zanimiv je tudi podatek, da imajo tiste države, ki so uvedle kavcijski sistem, na področju recikliranja plastike praviloma celo slabše rezultate pri doseganju okoljskih ciljev od ostalih. 

Zakaj?  

Zato, ker so se države, ki so že pred leti uvedle kavcijski sistem, osredotočile izključno na te materiale, torej na aluminij, pločevinke in plastiko PET, vsi ostali materiali pa so bili zanemarjeni ter so praviloma romali v sežig. Pri nas sežiga odpadkov skorajda nimamo, imamo zgolj sežigalnico v Celju in sosežig v Anhovem. Ločeno smo začeli zbirati embalažo že leta 2004, v letih 2010, 2011 in 2012 pa smo naredili skokovit napredek in vse to se kaže pri doseganju okoljskih ciljev. Zato mi ves čas poudarjamo, da je embalaža pijač samo manjši sestavni del doseganja okoljskih ciljev in da moramo pri snovanju ukrepov gledati na celotno ravnanje z odpadki. Obstaja namreč bojazen, da bi ob preveliki pozornosti, ki bi jo namenili izključno embalaži pijač, zanemarili ostalo embalažo. Zato v naši zbornici opozarjamo na to, da je treba biti pri teh sistemih zelo previden, Če se izkaže, da resnično potrebujemo kavcijski sistem, ga imejmo, ampak podatki kažejo, da ga v Sloveniji ne potrebujemo.

Sašo Švigelj/M24

Se pravi, če bodo naši bralci plastenke nosili v trgovino, se rumenega zabojnika, ki ga imajo zdaj pred hišo, še vedno ne bodo znebili? 

Nikakor ne, še vedno bomo svojo embalažo zbirali v rumenem zabojniku, to je jasno. Imeli bi dvojni sistem. Za to majčkeno skupino embalaže pijač, ki predstavlja zgolj 3,7 odstotka dane embalaže na slovenski trg, bi uvedli nov vzporedni sistem. Ostalih 96 odstotkov bi se še vedno zbiralo tako, kot to delamo danes. 

Kaj se zgodi s plastenko, potem ko jo odvržemo v rumeni zabojnik, in kakšna bo njena pot, če se uvede kavcijski sistem? 

Ko se odda plastenko pijače v rumen zabojnik, komunalno podjetje izprazni zabojnik, embalaža se odpelje v sortirnico, kjer izločijo reciklabilne materiale (plastenke, pločevinke ...) in gredo nato v predelavo. Če bo uveden kavcijski sistem, bo posameznik cele, nepoškodovane plastenke zbiral doma, potem bo šel v trgovino, se postavil v vrsto in jih odložil v avtomat. Iz tega avtomata se bodo potem plastenke zbirale, nato pa se bodo bodisi že tam bodisi pozneje v sortirnici zmlele in material bo poslan v ponovno uporabo. Torej spreminja se zgolj točka prevzema. Ob morebitni uvedbi kavcijskega sistema bo v trgovskih središčih, v tem trenutku pa je na hišnem pragu posameznika. Ob tem pa v primeru kavcijskega sistema dodajamo še novo logistično pot. Če ponazorim s primerom naše družine. Žene gre skoraj vsak dan popoldne, ko se vrača iz službe, v trgovino po hrano in pijačo. Jasno je, da prazne embalaže ne bo vsak dan vozila s seboj v službo, ampak se bodo prazne plastenke in pločevinke nabirale doma. Nato se bom verjetno jaz enkrat na teden ali na 14 dni s tisto veliko vrečo odpeljal v najbližje trgovsko središče, ki je v mojem primeru oddaljeno skoraj 12 kilometrov od našega bivališča, kar pomeni, da bom z vsako tako vožnjo naredil kar znaten ogljični odtis. In ta 12 kilometrov dolga pot je popolnoma nepotrebna, saj se mimo moje hiše vsakih 14 dni pripelje vozilo komunale, ki pobira embalažo.  

Ko smo proizvajalce pijač pred časom spraševali, kaj uvedba kavcijskega sistema pomeni za cene pijač, smo dobili odgovor, da se cene ne spreminjajo, saj bo kavcija tudi na računu izkazana ločeno. Kako naj bi deloval sistem vračanja?  

Kako se bo izvajal finančni del tega projekta, natančno ne vem. Ne morem pa se strinjati s trditvijo, da se pijače ne bodo podražile. Zame, za potrošnika, bo strošek, ko bom odšel v trgovino, višji. Če bom šel v trgovino in kupil plastenko radenske, ki je zdaj 80 centov, bo moj skupni strošek po uvedbi kavcije evro in pet centov oziroma bo še višji, če bomo morali kavciji prišteti še 22-odstotni DDV. Kako to ni podražitev? Seveda bom dobil denar nazaj, če bom vložil dodaten trud in bom to pripeljal nazaj v trgovino, ampak s tem se meni zmanjšuje standard ravnanja z odpadki, saj se mi do zdaj ni bilo treba nikamor voziti. Embalažo odložim v zabojnik in zadeva je rešena. 

Vi ste imeli kar nekaj posvetov na to temo, vsi deležniki, tisti, ki zagovarjajo uvedbo kavcijskega sistema, tisti, ki menite, da se da cilje doseči, drugače pa vlada; kakšen je izplen teh posvetov? 

Dejstvo je, da je uvedba kavcijskega sistema vpisana v koalicijsko pogodbo, zato aktivnosti ministrstva potekajo v smeri uvedbe le tega. Žal nam je, da brez nekih tehtnih argumentov. Da v bistvu stremijo zgolj za tem, da je treba izpolniti neko zavezo iz koalicijske pogodbe. 

Sašo Švigelj/M24

Minister Kumer je sicer rekel, da bo to politična odločitev, ampak da bi se ne glede na vse skupaj rad posvetoval z vsemi deležniki, preden bo sprejel dokončno odločitev. Zato so ti posveti na mestu, saj lahko na njih soočimo argumente. Z naše strani smo naslovili problematiko ustreznosti podatkov, zadržke, ki jih prinaša finančni vidik uvedbe sistema, in možne izboljšave ter nadgradnje obstoječega sistema, ki bi nas pripeljale do uresničitve zadanih ciljev. Ministrstvo je do zdaj organiziralo posvet, na katerem smo se pogovarjali tudi o ustreznosti podatkov. Ugotovili smo, da je treba začeti uporabljati uradne podatke statističnih uradov, tako slovenskih kot evropskih, uradne podatke ministrstva ter uradne podatke Fursa. Izpostavili smo, da ni ustrezno, da se pri odločanju za uvedbo kavcijskega sistema uporabljajo podatki interesno obarvanih organizacij. Ugotovili smo, da so vsi argumenti za uvedbo kavcijskega sistema temeljili na podlagi podatkov interesno obarvanih organizacij. Naslednji posvet bo 21. avgusta, ko bomo imeli dva sestanka. Enega glede finančnega vidika kavcijskega sistema in kakšne dodatne obremenitve prinaša prebivalstvu, v drugem delu pa bo beseda tekla še o spremembah in nadgradnji obstoječega sistema na način, da bi vendarle lahko do leta 2029 dosegli cilj 90 odstotkov. Tu bo imela naša zbornica ključno vlogo, saj imamo že dalj časa pripravljene predloge sprememb. Seveda bo za uspeh sprememb ključno sodelovanje ministrstva, naše zbornice in posredno izvajalcev javnih služb ter seveda družbe oziroma družb za ravnanje z odpadno embalažo. Ne delamo si utvar, da se lahko sistem sam od sebe izboljša in da se bodo okoljski cilji dosegli sami od sebe. Brez sodelovanja in truda celotnega prebivalstva Slovenije uspeha ne bo. 

V čem se razlikujejo ti, kot vi pravite, interesno obarvani podatki od uradnih podatkov, ki jih prezentirajo institucije, ki ste jih prej našteli? 

Po uredbi SUP (Single use plastics) morajo proizvajalci poročati o posameznih materialih, ki jih dajejo na trg. Proizvajalci so trgovci, ki uvažajo iz tujine določeno pijačo, in pa tudi čisti proizvajalci, ki v Sloveniji proizvajajo pijačo. Ti so v preteklosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo poročali le o skupnih količinah materialov, danih na trg, zdaj pa je treba to bolj natančno razčleniti po posameznih materialih. V okviru teh poročanj in v okviru sortiranih analiz, ki se izvajajo v sortirnicah, ki sortirajo mešano odpadno embalažo, se potem da ugotoviti, kakšen je dejanski delež ločeno zbrane embalaže pijač, glede na to, kaj je bilo dano na trg, in to so zdaj uradni podatki. Prva sortirna analiza je bila narejena lani novembra in decembra, letos so se že delale aprila in maja, da bi dobili prave reprezentativne podatke, pa moramo zajeti tudi sezono večje porabe pijač, torej poletno sezono. Torej zdaj vemo, kaj se daje na trg, imamo uradne podatke, medtem ko je dozdajšnje odločanje o tem, ali bi uvedli kavcijski sistem, temeljilo predvsem na nekih mednarodnih ocenah evropskega združenja pijač, koliko pijače porabimo v Sloveniji. Tem združenjem je v interesu uvedba kavcijskega sistema in spodbujajo vse aktivnosti v smeri uvedbe kavcijskega sistema. To je bil tudi naš glavni očitek zakonodajalcu oziroma odločevalcem, da se je treba nasloniti na uradne podatke, na tiste uradne podatke, ki jih imamo, ki izvirajo iz nekih uradnih poročil, ne pa se naslanjamo na podatke, ki so neka pavšalna ocena za posamezno državo. Podatek Fursa je vendarle mnogo bolj verodostojen kot podatek mednarodne organizacije proizvajalcev pijač.  

So vzrok, da se toliko pogovarjamo o uvedbi kavcijskega sistema, surovine? Kavcijski sistem bi nadzor nad temi surovinami dal proizvajalcem pijač, na drugi strani pa družbe za ravnanje z odpadno embalažo izgubijo enega od virov prihodkov?

Niti ne. Embalaža pijač predstavlja le 3,8 odstotka vse embalaže, ki je dana na slovenski trg, 96 odstotkov embalaže bo še vedno v domeni družb za ravnanje z odpadno embalažo. Zelo dvomim, da so ti štirje odstotki embalaže ključen razlog. Seveda gre tukaj za interes po materialih s strani proizvajalcev pijač. Oni ocenjujejo, da bi z uvedbo kavcijskega sistema lažje obvladovali stroške in bi si še naprej dolgoročno zagotovili uporabo plastenk ter embalaže za enkratno uporabo. Ob tem kar pozabljamo, da embalaža za enkratno uporabo praviloma ni trajnostna. Če gledamo hierarhijo ravnanja z odpadki, imamo na prvem mestu preprečevanje, nato ponovno uporabo in šele potem recikliranje. In embalaža za enkratno uporabo, ki se zbira v okviru kavcijskega sistema, spada v to zadnjo stopnjo recikliranja. Če želimo biti okolju bolj prijazni, je seveda bolj zaželena ponovna uporaba. A če hočejo imeti proizvajalci pijač sistem ponovne uporabe, to od njih zahteva investicije v proizvodne zmogljivosti, spremembe poslovnih modelov in še kaj. In vse to se zažira v dobičkonosnost njihovih podjetij. Predvsem tu gre iskati razloge, zakaj jim je tako zelo v interesu uvedba kavcijskega sistema, ki bi omogočila uporabo embalaže za enkratno uporabo še vsaj naslednje desetletje. Tem podjetjem še naslednjih 10 do 15 let ne bo treba spremeniti ničesar. Kavcijski sistem za embalažo za enkratno uporabo je v bistvu zgolj potuha proizvajalcem pijač, da niso primorani sprejemati bolj trajnostnih modelov. Naša zbornica pravzaprav podpira kavcijski sistem, a za embalažo za večkratno uporabo, praviloma stekleno, ki je v Sloveniji skoraj utonila v pozabo. Tu so ključne zgodbe, saj lahko v Evropi govorimo o milijardah sredstev, ki so potrebna za prestrukturiranje v bolj trajnostno embalažo, ki jih proizvajalcem pijač ne bo treba investirati, če bodo še naprej ohranili embalažo za enkratno uporabo.