Podobnik je podrobneje spregovoril tudi o grožnjah, ki jih je bil deležen zaradi spopadanja z udbomafijo in prizadevanja za resnično demokratično, pravno ter pravično Slovenijo. O vseh navedbah se je pripravljen kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli soočiti.
V SLS nimate več posebnih nalog?
Sem le član. Ko sem novemu vodstvu SLS pred dobrima dvema letoma predal predsedniško funkcijo, sem jim povedal, da mojo telefonsko številko poznajo in sem na voljo, če me želi kdo kaj vprašati, sam pa ne mislim klicariti naokoli.
Zagotovili ste, da ne boste stric iz ozadja?
Da. Nisem želel, da izvolitev novega vodstva deluje, kot da sem kot dolgoletni in izkušen politik postavil mlado ekipo, sam pa bom SLS vodil iz ozadja. Do zdaj sem se udeležil dveh sej glavnega odbora, ko sem nadomeščal predsednika občinskega odbora stranke iz Velikih Lašč, na njegovo prošnjo. Tu in tam me kdo vpraša za mnenje, sicer pa sem, kot rečeno, le član SLS brez drugih funkcij.
V pogovoru s takrat še razmeroma novim predsednikom Markom Balažicem, mi je dejal, da namerava oblikovati telo, v katerem bi zbral vse nekdanje predsednike; občasno bi se dobili in pretresli politične razmere v Sloveniji in širše.
Ne, teh srečevanj nekdanjih predsednikov, kolikor vem, ni. S predsednikom SLS Markom Balažicem se tudi sicer razmeroma poredko slišiva, imava pa korektne odnose.
Ali je v politični areni, ki jo obvladujeta močna stranka na levi sredini in močna stranka na desni sredini (ob stabilni NSi), še dovolj prostora za SLS?
Napol retorično vprašanje ste mi zastavili. V dokaj nekonsolidiranem političnem prostoru, kakršen je v pomembnem delu slovenski politični prostor, je odgovor nanj odvisen od vsakokratnih okoliščin. Z zelo dobrim in izpostavljenim nosilcem liste je SLS kljub samostojnemu nastopu na evropskih volitvah postala resen igralec, mnogo resnejši, kot se je zdelo še nekaj mesecev pred volitvami. V primeru postavitve močne ekipe in odličnega sodelovanja med ljudmi vsekakor obstajajo možnosti tudi za prodor na državnozborskih volitvah. Vprašanje ob tem pa je tudi drugo: koliko je, gledano dolgoročno, sploh smiselno ter za državo in slovenski narod koristno – glede na izkušnje zadnjih dobrih trideset let slovenske samostojnosti in strankarske demokracije – graditi (pre)več strank v sorodnem vrednostnem in političnem prostoru. Od tod zamisli, tudi zdaj po evropskih volitvah, o tesnejšem sodelovanju oziroma povezovanju SLS s kakšno drugo stranko.
Ste na volitvah uporabili svoj preferenčni glas?
Da, dal sem ga Francu Bogoviču. V dobrih odnosih sem sicer tudi z dr. Petrom Gregorčičem, ki sem ga k sodelovanju nagovarjal že pred prejšnjimi parlamentarnimi volitvami. Bil bi kandidat za mandatarja liste gibanja Povežimo Slovenijo, vendar se za to takrat ni odločil. Da bo na teh volitvah prejel daleč največ preferenčnih glasov, mi je bilo sicer povsem jasno. Tudi jaz sem številne, tudi zunaj krogov SLS, ki so razmišljali o podpori dr. Gregorčiču in so me vprašali za mnenje o njem, spodbujal za podporo njemu ter s tem tudi za listo SLS. Bogoviču pa sem svoj preferenčni glas dal zaradi drugih, to je vsebinskih razlogov. Bil je edini iz Slovenije, ki se je v Evropskem parlamentu skupaj s svojo ekipo sistematično in močno zavzemal za kmete, kmetijstvo in podeželje. Tudi v širšem prostoru je bilo presenetljivo malo tistih, ki bi jim bilo kaj dosti mar za kmetijstvo in strateško pomembno prehransko samooskrbo. Glede na politiko, ki se trenutno vodi, posebno za slovenske, pa tudi druge evropske kmete ni dobrih perspektiv, zato se mi je zdelo prav pokazati, da je imelo njegovo prizadevanje v Evropskem parlamentu smisel in je bilo pomembno.
Zmagala je desna sredina, SLS je bila sicer, kot ste dejali, resen igralec, a od zdaj je zunajparlamentarna stranka. Kakšna je vaša ocena dosežka stranke?
Res je, SLS je zdaj zunajparlamentarna stranka, a bi izid evropskih volitev, ki je krepko presegel slovenski parlamentarni prag, lahko bil dobro izhodišče za naprej, vsekakor mnogo boljše kot pred evropskimi volitvami. Dvakrat do zdaj smo sicer dobili svojega evropskega poslanca, a predvsem zaradi sodelovanja najprej z NSi in nato z SDS, tokrat pa je bil v odstotkih dober izid dosežen s samostojnim nastopom. Tudi po absolutnem številu glasov je eden boljših v zadnjih desetletjih, če odštejemo lokalne volitve. Zasluga gre, ob prizadevnem delu večine stranke na terenu, predvsem odličnim javnim nastopom dr. Gregorčiča, zato toliko bolj obžalujem, da je prišlo do konflikta med njim in vodstvom ljudske stranke na čelu s predsednikom.
Nekateri so hvalili predsednika Marka Balažica, ker je zgodaj lansiral prepoznaven, všečen »nov obraz« na desni sredini, z bolj urbanim pristopom, ko pa »lansiranje« ni uspelo z mandatom, je odgovornost padla na pleča Balažica in nič »raketi«, ki ni nesla dovolj daleč.
Če bi prišlo do skupne analize in ocene izida evropskih volitev ter enotnega dogovora za naprej, potem bi doseženih 7,23 odstotka, več kot 48 tisoč glasov ne glede na izgubo evropskega poslanca, kot rečeno, lahko pomenilo odlično odskočno desko za naprej in za vrnitev v državni zbor.
Na kakšen enoten dogovor merite?
Denimo, da Marko Balažic ostane predsednik SLS, Peter Gregorčič pa na primer postane kandidat za mandatarja, ali pa, da bi slednji prevzel tudi vodenje stranke in bi mu Balažic kot dosedanji predsednik pomagal. Kot sem dejal, ob dogovoru in morda še okrepljeni ekipi bi imela SLS na naslednjih parlamentarnih volitvah dobre možnosti ne le za vstop v parlament, ampak tudi za prepričljiv rezultat. Žal je prišlo do omenjenih konfliktov. Zanje prej nisem vedel. Predstavljal sem si, da je šlo ves čas za sporazumno in usklajeno (so)delovanje. Tako je bilo videti tudi iz medijskih nastopov, ni se dalo slutiti takšnih povolilnih sporov. Pomemben del volilnega kapitala SLS je žal zato že potrošen, postavlja se vprašanje, kako naprej. Verjamem, da si ga zastavlja tudi zdajšnji predsednik SLS, pa tudi nosilec liste in mnogi drugi.
Kje je srž tega konflikta?
Ne poznam podrobnosti, ni me bilo na zadnjem srečanju glavnega odbora stranke, kjer je »počilo«. A kdor pozna politična razmerja in je bil dejaven v strankarskem življenju, bil v vodstvu kake stranke ali jo celo vodil, ve, da ni realnih možnosti priti in uspešno prevzeti vodenje stranke, če to ni sporazumno oziroma če novi kandidat, nekdo »od zunaj«, ni deležen povabila ali vsaj tihega soglasja prejšnjega vodstva. Ne nazadnje, tudi Marko Balažic je od mene praktično soglasno prevzel vodenje stranke, ker smo ga na ta položaj na koncu skupaj povabili, čeprav so bili tudi nekateri drugi potencialni kandidati.
Ni bil član SLS, kajne?
Ne, Marko Balažic je pred tem sodeloval z Lojzetom Peterletom, ko je bil v Evropskem parlamentu. Po neuspehu Povežimo Slovenijo na volitvah sem sam prevzel odgovornost in odstopil. Pri mojih zrelih letih sem se čutil tudi odgovornega vztrajati pri tem, da vodenje SLS prevzame nekdo mlajši in si oblikuje svojo ekipo. Ko se je pojavil Marko Balažic kot neobremenjen s tradicionalnimi znotrajstrankarskimi razlikami, kot nekdo, ki je bil kandidat na listi Povežimo Slovenijo, bil je tudi njen govorec, članstvo in terenska vodstva pa so zelo pozitivno ocenjevala njegove nastope, je bil na kongresu izvoljen skoraj soglasno. Če bi na podoben način prevzel vodenje stranke dr. Peter Gregorčič, bi bila to lahko zelo uspešna zgodba. Nisem bil, kot rečeno, prisoten v glavnem odboru stranke, najvišjem organu med dvema kongresoma, ko je Gregorčič zelo odkrito in tudi ostro – za kar ima seveda vso pravico – predstavil svoj menda zelo kritičen pogled do nekaterih delov stranke, do vodenja kampanje v nekaterih okoljih in na državni ravni. Mnogi so se zato čutili prizadete in razočarane. Kazalo je, kot da stranka za uspeh ni nič kaj dosti naredila v času kampanje.
Denimo na Štajerskem.
Denimo. Poglejva samo na primer Maribor z okolico. V volilnem okraju, kjer je tudi občina Duplek, je kandidiral tudi nekdanji poslanec SLS, pozneje Nove ljudske stranke in zdaj SDS Franc Kangler. Zelo zavzeto in energično se je lotil kampanje, uporabil tudi marsikateri star posnetek, vezan na njegove aktivnosti v prejšnjih časih. Če se ne motim, je v okraju, ki vključuje tudi Duplek, SDS prejela več kot 40 odstotkov glasov, SLS, ki ima tam tudi zelo predano ekipo, naj omenim le gospoda Janeza in gospo Marijo Ribič, pa le okoli pet odstotkov. To je podobno kot v nekaterih obljubljanskih, primorskih in gorenjskih okrajih, čeprav je v tem mariborskem okraju na državnozborskih volitvah SLS praviloma dobivala vsaj enkrat več glasov kot v okrajih osrednje in zahodne Slovenije. Dobro poznam Ribičeve, ker smo prijatelji, in vem, kako so se angažirali za vsak glas SLS, a na volilnem lističu je bil tam tudi Franc Kangler kot nekdaj zelo vplivni predstavnik ljudske stranke. Skupni rezultat SDS in SLS je bil podoben kot v prejšnjih obdobjih, le da se je razmerje spremenilo, ker so volivci pač množično podprli Kanglerja kot prepoznavnega in domačina. SLS v Dupleku in okolici seveda kljub slabšemu rezultatu naše liste ni delovala pasivno ali celo proti Gregorčiču. Nasprotno, o njem so menili in govorili vse dobro ter so ga aktivno podpirali. Podobno je bilo še marsikje. Za posamezna okolja pa so bile Gregorčičeve kritike gotovo tudi upravičene.
Mnogi strankarski ljudje s politično izkušnjo, ki so SLS že dali veliko svojega časa, energije, svoje dobro ime, tudi finančna sredstva, so bili upravičeno prizadeti, ko so poslušal tako kritične besede vodilnega kandidata stranke na evropskih volitvah. Kakršenkoli že je volilni izid, od predsednika in nosilnih kandidatov se pričakuje, da se po volitvah najprej zahvalijo vsem volivcem, ki so stranko podprli, in potem tudi vsem tistim, ki so ne glede na doseženi rezultat delali na terenu. Obžalujem, da dr. Gregorčič ni izkoristil te izvrstne priložnosti. V glavnem odboru bi bil po mojem mnenju deležen skoraj aklamacijskega aplavza, če bi prisotne nagovoril na primer z besedami: »Intenzivno smo delali vsi skupaj, hvala vam. Žal nam kljub temu ni uspelo dobiti poslanca. A če verjamete, da bi lahko še pomagal stranki, sem pripravljen razmišljati tudi o prevzemu odgovornosti za vodenje SLS v prihodnje.«
Pravzaprav nenavadno, takšne besede so osnova politične obrti.
Res škoda, ker ni nastopil drugače. Toliko bolj, ker se je res izjemno angažiral. Več kot 35 let političnih izkušenj imam in upam si trditi, da razen naše kampanje leta 1996, ko smo dobili skoraj 20 odstotkov glasov, tako dobre, kot jo je imel on, ni bilo. Res je intenzivno od jutra do večera delal s svojim štabom. Tudi ko je doživel fizični napad Romov v Beli krajini, je s svojo energijo vse še dodatno potegnil naprej. Prepričal je veliko ljudi v ljudski stranki in širše, ki že dolgo niso več verjeli, da se lahko nekoč ponovi rezultat iz »starih časov«. To vem osebno, saj so me nekateri med kampanjo klicali s terena in govorili o tem vzdušju. Razumem Gregorčičevo veliko razočaranje po takšnem naporu za kandidaturo, pa mu je zelo malo zmanjkalo do izvolitve. A njegova reakcija takoj po volitvah v nekaterih medijih in nato na seji glavnega odbora SLS žal ni bila ustrezna.
Za zaprtimi vrati glavnega odbora je Gregorčič z vrha stranke napovedal umik prav tistega, ki ga je postavil za vodilnega kandidata na evropskih volitvah in mu z logistiko stranke omogočil, da bi skoraj postal evropski poslanec. Šlo je, tako je delovalo, za neki temeljni človeški nesporazum.
Da, res zelo ponesrečeno. Ko me v teh dneh kdo pobara za komentar, povem najprej, da sem žalosten, saj imam rad SLS, ki sem ji namenil tudi velik del svojega življenja. Ko pride do takšnih konfliktov, jih ni lahko rešiti. Ko pa ta huda nesoglasja postanejo tudi javna, je to skoraj nemogoče, sploh ne, če se neki poskusi medsebojnih diskreditacij (brez znanih naročnikov) spustijo na osebno raven. Takšne so moje politične izkušnje. Če konflikti niso javni, jih je z modrostjo, ko se zadeve malce ohladijo, možno pomiriti in popraviti. Če pa postanejo javni, je po navadi največ, kar se lahko naredi, sporazumen, čim bolj medsebojno korekten razhod.
Gregorčič je bil sicer kar naklonjeno promoviran. Že sredi januarja je kot kandidat SLS na evropskih volitvah v nadškofijskem dvorcu predaval zbranim katoliškim novinarjem.
Mnogi so razumljivo in upravičeno postali pozorni nanj, saj je bil eden redkih novih obrazov, ki ne prihaja z leve strani.
Bilo pa je tudi nekaj ocen, da je eksponent SDS v SLS, sama stranka pa da nima z njim nič skupnega. Tako je zapisal član vodstva NSi Janez Pogorelec.
Teh besed ne bi želel komentirati. Vem, kaj vse se lahko govori o nekom … To namreč ni le kritika tistih, ki naj bi nekoga nekam pošiljali kot izpostavo, ampak s tem tega človeka tudi razvrednotiš, mu vzameš vsakršno suverenost.
Kaj zdaj preostane SLS? Naj gre na državnozborske volitve sama ali naj se kako poveže? Povezovala in združevala se je že, pa se ni obneslo.
Prvi poskusi združevanja so bili že leta 1991 oziroma 1992. Leta 2000 je bila združitev izpeljana, a le formalno. Žal je de facto kmalu prišlo do razdružitve. A če se verjame, da je neka stvar pomembna, je pač treba večkrat poskusiti, morda tokrat malce drugače. Rad navedem primer nekdanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca. Več mandatov je bil župan Pariza, nato pa je dvakrat zapored neuspešno kandidiral za predsednika Francije. V tretje je uspel in nato s te najpomembnejše funkcije za daljše obdobje zaznamoval politično življenje ene ključnih držav Evrope.
Vse bolj je pomembno, tako zaradi slovenskih kot tudi mednarodnih razmer, ki se drastično slabšajo in postajajo vse bolj nevarne ter nepredvidljive, da stranke in skupine strank v Sloveniji, ki si delijo vrednostne poglede, najdejo poti sodelovanja – predvsem zato, da se volilni glasovi po nepotrebnem ne izgubljajo. Če pogledamo izide preteklih parlamentarnih in evropskih volitev, vidimo, da je izgubljenih vse preveč glasov. Praviloma so to glasovi, ki določajo oziroma bi lahko odločali o tem, katera stran bo zmagala.
Velja še enkrat poskusiti, pravite. Ste se o tem pogovarjali s predsednikoma NSi in SLS?
Da, že pred časom. Mateju Toninu in Marku Balažicu sem povedal, kar mi govorijo moje izkušnje: ko se lotiš reševanja zahtevnih enačb s takimi neznankami, kot je ponovni poskus vzpostavitve uspešne povezave po več bolj ali manj (ne)uspešnih poskusih, je pomembno iti postopno, pa ne globoko, in prositi za dar pravega spoznanja, kaj je najboljše za Slovenijo in Slovence, tudi Svetega Duha. Že pri pobudi za ponovni skupen nastop SLS in NSi na evropskih volitvah sem predlagal, ne edini, da bi se stranki dogovorili tudi za oblikovanje skupne liste na naslednjih parlamentarnih volitvah. Veljavni volilni sistem marsikaj omejuje, nekatere rešitve pa vendarle omogoča ali celo spodbuja, zato sem predlagal, da bi glede na nekatere slabe izkušnje, zamere in razočaranje dali združevanje strank na stranski tir kot nekaj, kar nekoč bo, ko bo, če bo. Stranki CDU in CSU sta dolgo leta uspešno vodili največjo evropsko državo, Nemčijo, pa se nista nikoli združili.
Pri skupni listi dveh strank je zadrega, katerega kandidata katere stranke postaviti v določen volilni okraj oziroma enoto. Ste to kaj razčlenili?
Smo. Slovenija ima osem volilnih enot in predlog je bil, da bi v treh enotah kandidate v okrajih prednostno postavljala SLS, v petih pa NSi.
Kdo bi se zgražal ob takšnem razmeščanju kandidatov po enotah in okrajih?
Morda bi se, a neupravičeno, če bi bil cilj res sledenje interesom države in naroda. Ko se je ukinilo tako imenovane nacionalne liste in se je postavilo vprašaj k izvolitvi predsednikov ter drugih nosilcev strank, so tudi nekateri ploskali tej odločitvi. A odločitev, ki je bila takrat izsiljena, je bil dobesedni spopad z zdravo pametjo, ki je tekmo izgubila. V dokazljivem interesu države je namreč, da so politično najmočnejši strankarski ljudje, odločevalci, prisotni v parlamentu in vladi. In v najuspešnejših državah tudi so.
Naj povzamem, NSi bi ob tako postavljeni skupni listi zaradi dodatnih sinergijskih učinkov (v zmerni krščanskodemokratski-ljudski krog med drugim trenutno spada vsaj sto strankarskih in neodvisnih županov, veliko občinskih in državnih svetnikov ...) gotovo postala močnejša parlamentarna stranka, SLS pa bi dobila najmanj dva ali tri poslance. Obe stranki bi ob tem (lahko) ostali povsem samostojni, lahko pa bi se povezali in pozneje, če bi se vzpostavilo potrebno zaupanje, tudi združili. Predvsem pa bi se desnosredinski glasovi, ki gravitirajo v krščansko-ljudski krog, ne izgubljali več oziroma mnogo manj, le še v minimalnem deležu. To je še posebno pomembno, ker imamo, in to kljub številnim dobrim in korektnim posameznikom v vladi in parlamentarni večini, žalibog nekakšno komunistično vlado, ki pogosto niti ne skriva včasih že kar sovražnega odnosa do kmetov, obrtnikov in podjetnikov, pa tudi do slovenskega jezika, tradicionalne slovenske kulture ... Ne smemo si privoščiti ponovitve še ene takšne vlade. Državotvorni politiki morajo biti v takih razmerah pripravljeni potisniti vstran stare zamere in poiskati takšne poti, da bi zmanjšali nevarnost ponavljanja mandatov, ki neposredno ali posredno ogrožajo slovenstvo.
Tudi predsednik SDS Janez Janša na družbenem omrežju X podpira povezavo in/ali združitev SLS z NSi – vsaj v smislu skupne liste.
Če je njegova podpora iskrena, sem je vesel.
Kot zanalašč ste – pred atentatom na ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa – zadnjič na omrežju X objavili, da ste leta 1999 na taboru stranke v Vižmarjah nastopili pred mikrofonom v neprebojnem jopiču. Kaj se je takrat pravzaprav dogajalo?
Prav zanimivo, da je po petindvajsetih letih za veliko ljudi to prva tovrstna informacija, četudi je bila že večkrat sporočena. Glavni razlog je verjetno v tem, da sem bil po medijsko-političnem linča takrat in pozneje tako diskreditiran, da je bilo, karkoli sem rekel, omalovaževano zgolj kot bizarnost in čudaštvo. Naj danes, ko s 25-letne distance mnogi to lahko manj obremenjeno spremljajo in sprejemajo, navedem nekaj dejstev.
Zaradi groženj z likvidacijo sem pred letom 2000 imel skoraj štiri leta najvišjo stopnjo policijskega varovanja. Med drugim šest varnostnikov, dva stalno ob meni, dva v pripravljenosti in dva na čakanju. Prvič sem dobil varovanje še prej, ko sem dal v javnost zaupne dokumente o načrtovani divji privatizaciji Hita, kjer bi prišlo do velikega okoriščanja posameznikov v škodo družbenega oziroma državnega premoženja. Na temelju teh zaupnih informacij so divjo privatizacijo preprečili, pozneje tudi zaprli odgovorne ljudi v Hitu na čelu s takratnim direktorjem Danilom Kovačičem. Po razkritju teh dokumentov so mi neznanci grozili z likvidacijo z ustrelitvijo …
Po telefonu?
Da. Ko me ni bilo doma, je moja mama dvignila telefonsko slušalko in nekdo ji je dejal: »Skozi okno njegove spalnice bomo ustrelili vašega sina!« Domača stoletna hiša, v kateri sem takrat bival, stoji v ozki dolini, s sosednjega hriba je oddaljena slabih sto metrov in bi me bilo zlahka zadeti v moji spalnici ... Ko sem malo pozneje nekoč šel na Čopovi ulici v Ljubljani v neki lokal, pa je nekdo pristopil k meni in dejal: »Gospod Podobnik, vredni ste 20 tisoč mark. Da si ne boste kaj domišljali.« In je odšel. Stekel sem za njim, natakarica je celo mislila, da ne nameravam plačati zapitka, a je izginil kot kafra. Sem pa preveril, 20 tisoč mark je bila res takrat tarifa, da nekdo pride iz Hrvaške, izvede likvidacijo in se vrne tjakaj. Takrat so mi prvič na osnovi policijske ocene ogroženosti dali varovanje.
Ko sem bil podpredsednik vlade, je prišlo do poskusa divje privatizacije Zavarovalnice Triglav – za približno deset odstotkov realno ocenjene vrednosti jo je hotelo »odkupiti« tedanje vodstvo. V zborniku intervjujev Slovenija in pika je pokojni prof. Franc Zagožen dejal, da sva enkrat govorila po telefonu, in ker sem pozabil prekiniti povezavo, je slišal, kako sem na seji vlade tolkel s pestjo po mizi in vpil, da tega nikakor ne bomo dovolili. In res smo to »privatizacijo« oziroma krajo preprečili. Onemogočili smo tudi škodljiv poskus prodaje dela Ljubljanske banke daleč pod realno tržno ceno, pa denimo poskus »prodaje« Litostroja mednarodni korporaciji ABB, ki bi ob tej »prodaji« dobila od slovenske države brez razpisa še za okoli 200 milijonov mark poslov pri gradnji verige HE na Spodnji Savi. Šlo je za tako »svinjarijo«, ki pa zaradi prilagojene zakonodaje ni bila nujno tudi nezakonito kriminalno dejanje, da je celo glavni boter takih zadev, takratni generalni sekretar LDS Gregor Golobič, pozneje pisal, da je »svinjarijo« preprečila LDS, saj da bi pod takimi pogoji kupil Litostroj vsak, tudi on. O tem v knjigi Paradigme obširno piše inženir Igor Beguš. Ena od zadev, ki smo je preprečili, je bila vezana tudi na divjo privatizacijo SCT, pri čemer sem kot podpredsednik vlade osebno zastopal vlado na vrhovnem sodišču.
Inženir arhitekt Edo Ravnikar je leta 1994 napisal neverjetno vizionarsko knjigo Udbomafija, v kateri je podrobno opisal, kako se stvari streže v nekdanjih komunističnih državah v času tranzicije in pozneje ... To je po mojem mnenju obvezni in nenadomestljivi učbenik za vsakega, ki bi o sebi želel reči, da nekaj ve o tem, za kaj je dejansko šlo pred letom 1990, za kaj je šlo pozneje in za kaj gre danes.
Se lahko ustaviva še na taboru v Vižmarjah?
Dan pred taborom SLS septembra 1999 v Vižmarjah pri Ljubljani (v bližini največjega tabora na Slovenskem leta 1869) so mi varnostniki in policija sporočili, da moram zaradi resne nevarnosti nastopiti pred množico z neprebojnim jopičem. Precej neprijetno mi je bilo v njem, na nekaterih fotografijah se celo opazi moj razširjen prsni del glede na sicer poletno obleko ...
Tabora pa niste odpovedali?
Niti pomislil nisem na to. Pri sebi sem sicer vedno imel tudi »varnostno policijsko kartico« (ne poznam strokovnega naziva) najvišje stopnje; če bi bil morda v tujini na letališču in bi prišlo do informacij, da sem v nevarnosti, bi policija morala izprazniti letalo, ga pregledati in šele nato bi lahko poletelo. Enkrat se je to zgodilo na poletu iz Anglije v Slovenijo.
Je bil o vseh grožnjah za vašo varnost obveščen vaš šef Janez Drnovšek?
Bil. Tudi vprašal me je, ali glede moje varnosti še kaj potrebujem. Kot podpredsedniku vlade so mi sicer najprej dali ekipo varnostnikov, ki bi me ne le varovali, ampak tudi nadzirali. »Veš, Janez,« sem dejal dr. Drnovšku, zahteval je, da se tikava, »ti imaš svojo ekipo varnostnikov, in tudi jaz bi rad imel varnostnike, ki me bodo varovali in ne nadzirali, kod hodim.« V pol leta mi je uspelo sestaviti ekipo zanesljivih varnostnikov. Del te ekipe so pozneje delno poklicno razvrednotili, in sicer po kraji »mojega« policijskega avtomobila, kar je bil začetek mojega medijsko-političnega linča ...
A ničesar v zvezi s tem glede na meni dostopne informacije nikoli nisem očital dr. Drnovšku. Drugo vprašanje pa je vloga g. Kučana in njegovih. Čeprav sem kot podpredsednik vlade dal podpisano prijavo glede suma vpletenosti ljudi iz njegovega kabineta v mojo diskreditacijo, si policija ni upala niti potrkati na njegova vrata in ga povprašati o tej prijavi ob kraji službenega avtomobila.
Znamke Audi, kot se spominjam?
Da, toda kriminalci nikoli na ukradejo državnega, policijskega avtomobila, ker je to »vroča roba«. Četudi sem naslednji dan kot podpredsednik vlade dal uradno izjavo, kaj se je zgodilo (napisal sem jo v pristnosti dveh policistov), to v javnost skoraj ni prišlo. Spoznal sem, da je to dogovorjen scenarij diskreditacije: nekdo, ki se javno predstavlja za vzornega moža in družinskega očeta ter zagovarja krščanske vrednote, je prespal pri svoji ljubici v Ljubljani in tam so mu ukradli avto. Dejstvo je, da nikdar nisem sedel za volan tega avtomobila, a v javnosti je obveljalo, da se je Podobnik s službenim avtomobilom peljal v Ljubljano in tam prespal v napačni postelji. Zgodba je delovala prepričljivo, ker je v stanovanjskem bloku, kjer je živel varnostnik, stanovala tudi moja sekretarka. »Ukraden« avtomobil je bil ponoči parkiran pod blokom moje sekretarke in od tu naprej se je zgodba delala kar sama – sploh ob dejstvu, da so jo skoraj vsi mediji intenzivno napihnili – in hitro postala nevprašljiva resnica.
Z LDS je SLS sestavila zadnjo veliko koalicijo. A to je bilo očitno za marsikoga preveč?
LDS je na volitvah dosegla 27 odstotkov, mi nekaj manj kot 20. Potem ko je za pomladno koalicijo zmanjkal en glas in potem ko so se za možnost koalicije z LDS začeli pogovarjati tudi predstavniki drugih dveh pomladnih strank, je bil naš cilj, da poskušamo v vladi s skupnim programom SLS in Civilne iniciative za Slovenijo prelomiti z udbomafijskimi metodami vzporednega vodenja države in preprečiti njeno uničevanje s korupcijo in gospodarskim kriminalom. Vedeli smo, da nas bo poskušala LDS bojkotirati, saj so bili v pomembnem delu nosilci teh praks. Res pravo presenečenje in razočaranje pa je bilo zame, da ničesar od našega programa, ki je izhajal iz knjige Eda Ravnikarja in priročnika CIS – Civilne iniciative za Slovenijo (g. Ravnikar, dr. Vodopivec, dr. Tomšič, g. Burger …), ne v parlamentu in ne v javnosti niso podprli v SDS in SKD.
Trdim, da je bil naš program ne le edini take vrste, ampak predvsem edini poskus od leta 1990 pa do danes konkretne uveljavitve cilja vzpostavitve resnično demokratične, pravne in pravične Slovenije. Skupaj s CIS smo bili edina stranka, ki je šla na vse ali nič v hotenju, da postane Slovenija država, za kakršno smo se zavzemali ob osamosvojitvi. Vse to je bilo zapisano tudi v koalicijski pogodbi.
Spominjam se debat o aneksu h koalicijski pogodbi, s katero bi k takšnemu programu še bolj konkretno zavezali LDS.
Da. Če bi se program izvedel, ne bi bila mogoča tajkunizacija, ne bi moglo priti do večmilijardne bančne luknje ... Na meni so zato ob grožnjah z likvidacijo izpeljali tudi totalni medijsko-politični linč. Več kot pol leta sem bil na tretjem mestu priljubljenosti politikov, za Kučanom in Drnovškom, nato pa sem v dveh mesecih zgrmel na dno lestvice dvajsetih. Prepričljivo zadnji bi bil tudi, če bi jih bilo na lestvici dvesto. Zaradi preprečitve divjih privatizacij in vodenja drugih projektov za razkroj globoke države me je ta v medijih dvakrat zapored izbrala za najškodljivejšega slovenskega politika.
Marsikaj, kar ste povedali, je za marsikoga morda komaj verjetno …
Morda res, a naj naj poudarim: o vseh svojih navedbah sem se pripravljen kjerkoli, kadarkoli s komerkoli soočiti. V dobro Slovenije, Slovencev in resnice.
...................
Biografija
Marjan Podobnik je bil rojen leta 1960 v Cerknem. Po maturi na idrijski gimnaziji je leta 1986 diplomiral na ljubljanski biotehniški fakulteti. Z bratom Janezom je sodeloval v študentski skupini katoliškega mladinskega duhovnega gibanja Pot, ki ga je vodil Vinko Kobal. Že kot absolvent živinoreje se je zaposlil v idrijski kmetijski zadrugi kot kmetijski pospeševalec. Na problemski konferenci o kmetijstvu v Žalcu (1987) je postal član iniciativnega odbora Zveze slovenske kmečke mladine. Sodeloval je na javni kmečki tribuni 12. maja 1988 v hotelu Union, ko so uradno ustanovili Slovensko kmečko zvezo in Zvezo slovenske kmečke mladine, ki jo je pozneje tudi vodil. Postal je član predsedstva Demosa, bil na volitvah 1990 izvoljen za poslanca v idrijskem in republiškem družbenopolitičnem zboru ter se kmalu profesionaliziral kot vodja poslanskega kluba SKZ. Leta 1992 je bil izvoljen za predsednika SLS in nato za poslanca državnega zbora. Po volitvah leta 1996, na katerih je SLS dosegla zgodovinski izid skoraj 20 odstotkov, je SLS popeljal v Drnovškovo vlado in bil njen podpredsednik. Pred združitvijo z SKD je SLS iz vlade izstopila, Bajukova vlada pa je Podobnika postavila za predsednika uprave Telekoma. Po letu dni je stopil na samostojno podjetniško pot. Leta 2018 je bil vnovič izvoljen na mesto predsednika SLS, po volitvah leta 2022 in neuspehu gibanja Povežimo Slovenijo ga je na tem položaju zamenjal Marko Balažic.
