Koronsko leto 2020 vas je spodbudilo k pisanju o teorijah zarot, izdali ste svojo prvo knjigo o tem. Vas je tema pritegnila kot znanstvenika ali kot člana družbe, ki se je nenadoma soočila z vzponom tega fenomena?
Kot oboje. Zdelo se mi je, da lahko na ta način po eni strani pokažem vrednost filozofije širši javnosti, namreč njene sposobnosti, da analizira čisto konkretne probleme, s katerimi se slehernik ukvarja v vsakdanu, na drugi strani pa se mi je zdelo, da je problem, s katerim se spoprijemamo, kot nalašč primeren za filozofsko analizo, ker se v njem skriva spoznavno teoretska problematika. Namreč to, kako spoznavamo svet, kako vemo, kaj je resnica in kaj ni resnica. Tako se mi zdi, da je šlo za preplet obojega, odziv na družbeno življenje je privedel do akademske analize.
Ste tedaj pričakovali, da boste imeli v prihodnjih letih še veliko več materiala? Ste morda računali, da bo konec izrednih razmer koronskega časa na trdnejša tla postavil ljudi, ki so te zarote sprejeli?
Ne, nisem. Zaradi tega, ker imajo teorije zarote širše ozadje in ker, kot sem skušal pokazati s temi analizami, pravzaprav nastanejo zaradi psiholoških, družbenih, tudi spoznavnih razlogov, ki jih zelo težko naslovimo kratkoročno. Lahko jih naslovimo recimo s tem, kar imenujem vzgoja spoznavnega značaja, lahko jih naslovimo s spremenjenimi družbenimi okoliščinami, ki ne ponujajo pogojev za njihov vznik, in lahko jih mogoče naslovimo z ozaveščanjem glede uporabe medijev, ampak tega kratkoročno ne moremo narediti, ker to so daljši procesi. Zato sem bil prepričan, da ko bo ena teorija zarote mimo, bo prišla druga. Skozi zgodovino teorij zarot skušam analizirati ta proces in pokazati, da s koncem ene teorije ne uničimo prvega pogoja za razvoj nove.
Svojčas so bile aktualne koronske, nato rusko-ukrajinske, zdaj so maso ljudi, ki jih privlačijo teorije zarote, pritegnile antisemitske teme.
Potem imava še vremenske teorije zarote.
Ki so ves čas prisotne, da.
Imamo tako tiste splošne o »chemtrails« (kemičnih sledeh reaktivnih letal na nebu, op. p.) in globalnem segrevanju ali pa take, ki so specifično vezane na kakšen bolj ekstremen dogodek. Kaj bo v prihodnosti, je nemogoče napovedati, ker ne vemo, kakšen konkreten dogodek jih bo sprožil, lahko pa gotovo rečeva, da bo takoj, ko bo prišlo do bolj prelomnega dogodka, ki spremeni način funkcioniranja družbe ali zahteva večji družbeni odziv in ki opozarja na to, da nimamo vseh niti v rokah, gotovo prišlo do novih teorij zarot. Ena taka stvar je morda umetna inteligenca, ki vedno bolj prodira v družbo, prepričan sem, da so tu že kakšne teorije zarote. Ampak bolj ko se bo to področje razvijalo, bolj bomo tudi tukaj priča novim teorijah. Enako je v znanosti, v kateri se lahko nadejamo kakšnih prebojev, okoli njih bodo vzniknile nove teorije zarote.
Izdali ste nekaj knjig na o tej temi – ste bili deležni kakšnega odziva od svojih subjektov ali ste pred njimi varni – če sem prav videl, niste prisotni na družbenih omrežjih.
Zdaj moram komentatorje razočarati, ker po navadi ne berem raznih komentarjev na spletnih objavah. Imel sem pred časom bizarne telefonske klice, zato sem poskrbel, da moja telefonska številka ni več javna. Bilo je nekaj poskusov, da bi ljudje vstopili v stik z mano, kakšen je bil tudi žaljiv, ampak moram reči, da presenetljivo ni bilo nobenega, ki bi ga lahko označil kot ekstremen odziv.
Ste razmišljali, da bi kot raziskovalec morda morali odpreti svoj profil na facebooku, saj se prav to omrežje zdi največje gojišče teorij zarote?
Tega profila nimam zaradi tega, ker se mi zdi, da bi bila to še ena distrakcija od dela. Imam pa tudi dovolj javnih nastopanj, da je komunikacije dovolj, zdi se mi fino, da je ta komunikacija malo premišljena, da ljudje malo pomislijo, preden odgovarjajo, ker je potem povratna informacija bolj tehtna in zame tudi veliko bolj uporabna.
Teorije zarote so za nekatere ljudi postale že kar način življenja, na slovenskem spletu je več izpostavljenih posameznikov, ki so pravzaprav definirani s svojim razpravljanjem o vsem mogočih zarotah.
Mogoče je res zanimivo, da imamo nekaj, kako naj rečem, teh šampionov, medijsko izpostavljenih ljudi, ki verjamejo nekaj, kar lahko prepoznamo kot teorije zarot. Po drugi strani pa gre pri tem zgolj za vrh ledene gore. Mene pravzaprav zanima slehernik, zanimam se tudi sam, ko na primer pri sebi včasih zaznam take motive, da bi skoraj že začel verjeti kakšnim zgodbam. Ti šampioni niso tako zelo drugačni od tistih, ki doma raziskujejo teorije zarote, so samo medijsko bolj izpostavljeni.
Vi se teme teorij zarote lotevate kot filozof. Hkrati so tema, ki je kot nalašč za psihoanalizo. Je možno ljudi ozdraviti te obsedenosti s teorijami zarote?
Da, to je odlično vprašanje. Treba je najprej poiskati, poskušati identificirati vzroke, da ljudje padejo v to zgodbo.
Je sploh pošteno, da jih opisujemo kot »norce«?
Ne mislim, da tak opis ni pošten, tudi ni dobro, če bi medikalizirali to stanje, da bi ga patologizirali in ga označili kot ekscesno stanje. Ogromno ljudi ima predispozicije za to, da verjamejo takšnim ali drugačnim slabo utemeljenim zgodbam, a obstaja upanje, da je te vzroke moč nasloviti, da jih je moč sistematično identificirati in tudi postopoma odstranjevati. Tako da pristanemo v bolj informirani družbi s posameznicami in posamezniki, ki so odporni proti dezinformacijam, pa naj gre za zavestne manipulacije ali za nenamerno širjenje neresnic.
Je morda prevelika dostopnost oziroma prevelika količina informacij, ki smo jim danes izpostavljeni, tudi razlog, da se ljudje ujamejo v to past?
Mislim, da ni problem samo v veliki količini informacij. Teh je bilo veliko tudi že prej, na primer že v obdobju časnikarstva. Bolj vidim problem v naravi teh novih spletnih medijev, ki omogočajo ciljanje publike s sporočili in so seveda bistveno bolj uspešni pri prepričevanju posameznikov. Zaradi tega, ker se lahko na podlagi spremljanja njihove zgodovine brskanja izriše njihov psihološki profil ali profil odjemnika novic, posledično se informacije prilagodijo temu profilu. Nato je verjetnost, da bo posameznik verjel, nasedel nekemu sporočilu, bistveno večja, kot je bila nekoč, ko smo vsi gledali isti televizijski program, poslušali isto radijsko oddajo ali brali isti časopis.
Zdi se, da smo priča razvrednotenju resnice in dejstev v dobi družbenih omrežij. So nekaj najslabšega, kar se je zgodilo človeštvu v zadnjih nekaj desetletjih?
Mislim, da je najslabše, kar se nam je zgodilo, holokavst.
A če ne gremo tako daleč nazaj, le za kakih 30 let v obdobje vzpona novih tehnologij?
Težava je bolj to, kar lahko sledi iz tega, se pravi izguba kredibilnosti lahko začne sprožati različne krize. Ob neupoštevanju navodil epidemiologov lahko začne sprožati huda razširjenja bolezni, ob neupoštevanju informacij vremenoslovcev lahko pospešuje globalno segrevanje in tako naprej. Skratka, zdi se mi, da je to nadtežava, meta težava, ki lahko rezultira v ogromno posamičnih težav. Ta kriza zaupanja je hkrati tudi paradoksna glede na to, da se imamo za informacijsko družbo, za družbo znanja, in marsikdo misli, da danes vemo bistveno več, kot sta vedela Aristotel ali Newton. A kaj nam pomaga vsa ta vednost, če pa iz nje ne pride do ravnanja. V teoriji imenujemo to razliko med prepričanji in ravnanjem, informacije nam ne pomagajo nič, če njihov rezultat ni določeno ravnanje.
S tem mislite na primer, da se ljudje zavedamo nevarnosti globalnega segrevanja, pa se vseeno vozimo z avti, ali kaj podobnega? Ali da vemo, kako trpijo živali v prehrambni industriji, a uživamo meso?
Tako je, natančno to so ti problemi. Ena linija razmisleka, pod katero se tudi sam podpisujem, je ta, da v resnici ne gre za to, da ne vemo, ampak da ne želimo vedeti. To imenujem hotena nevednost, skratka, izogibamo se informacijam. Zakaj? Ker zelo hitro vidimo, kakšne posledice bi sprejemanje teh informacij imelo za naš življenjski slog, za naše navade. Raje, kot da bi sami nekaj spremenili, začnemo dvomiti o verodostojnost informacij oziroma se jim preprosto izognemo.
Začnemo dvomiti o njih ali jih ignorirati?
Oboje. Lahko začnemo dvomiti in rečemo, ah, pa kaj ti vremenoslovci zares vedo ali pa ah, saj to z živalmi se ne dogaja pri nas, ampak nekje v tujini. To so te miselne, kognitivne pristranskosti, ko enostavno spregledamo informacije, spregledamo novice, ki se ne skladajo z našim vrednostnim sistemom in sistemom prepričanj.
Na ljudi, ki podležejo tem teorijam, širša družba pogosto gleda zviška, a med njimi najdemo tudi posameznike, ki so včasih uživali zelo velik ugled kot intelektualci. Vrhunska izobrazba in razgledanost te torej ne imunizira pred neumnostmi?
Glejte, spoznavanje ni povezano samo s tem, kako visok IQ imaš, ne, ampak s tem, kakšen odnos imaš do sveta. Ena izmed značilnosti teorij zarote je v tem, da predpostavljajo, da ima nekdo stvari pod nadzorom, to je sploh ključna ideja, ki je v ozadju teorij zarot. Kdo je torej bolj nagnjen k temu, da jim verjame? To je nekdo, ki ne mara občutka negotovosti v svetu, kajti lažje je misliti, da ima vse pod nadzorom neki vsemogočni zlikovec, kot pa da sveta nihče ne nadzoruje. Pri tem zmeraj rad dam prispodobo avtobusa, ki drvi proti prepadu. Lažje je misliti, da ga pelje neki zloben šofer, ki mu lahko iztrgamo volan iz rok in rešimo vse potnike pred gotovo pogubo, kot pa ugotoviti, da šoferja sploh ni, da tudi ni volana in da samo nekam drvimo. Proti sprejemanje teorij zarot je zato bolj imun tisti, ki se je pripravljen soočiti z negotovostjo sveta, to pa ni stvar intelekta, ampak osebnostne ali eksistencialne usmerjenosti do sveta, do tega, kako svet sprejemamo ter kako lahko ali kako težko z njim shajamo.
Elon Musk je eden takih, ki, vsaj če sodimo po njegovih objavah na tviterju, ni čisto imun za teorije zarote. A on je dejansko človek, ki ima moč in vpliv, je nekdo, ki bi ga privrženci teorij zarot načeloma morali vzeti na piko, namesto tega pa včasih deluje kot eden njih.
Leta 1982 v Mariboru rojen Tomaž Grušovnik je odraščal v mestu ob Dravi. Po končani gimnaziji je študiral filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2006 diplomiral iz filozofije psihologije poznega Ludwiga Wittgensteina ter bil za svoje diplomsko delo nagrajen s fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 2013 je na matični fakulteti doktoriral s temo odnosa do filozofske refleksije znotraj pragmatistične tradicije. Ukvarja se s filozofijo vzgoje, okoljsko etiko ter etiko živali in hoteno nevednostjo, je avtor številnih znanstvenih člankov in tudi več knjig, med drugim s koronsko krizo navdihnjeno Karantenozofijo in esejistično Midva ne bova rešila sveta! Kot raziskovalec ali predavatelj pa je razen v Sloveniji deloval še v ZDA, na Norveškem in Finskem. Trenutno je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, sodeluje pa tudi z Oddelkom za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.
Konkretno o tem posamezniku lahko samo špekuliram, ker nimava neposrednega dostopa do njegovega življenja. Pri takšnih osebnostih vidim drugo težavo, in sicer solipsizem, se pravi, če imaš ti veliko moč, če si lastnik tolikih medijev, potem lahko dobiš občutek, da je resnica preprosto že tvoja misel. Torej tisto, kar je tebi všeč, boš poskušal vsiliti drugim. To je taka mitična vera v govor, češ da lahko govor spremeni realnost. Če nekaj povem, potem pa to zbrišem ali zanikam, se to ni zgodilo. Zdi se mi, da je podobno dispozicijo imel Donald Trump, ki je tudi rekel neke stvari in bil prepričan, da če jih reče, jih nekako s tem ustvari. To je skorajda magična zavest, ki se lahko pojavi pri nekaterih res zelo močnih, zelo vplivnih ljudeh. Po navadi je njihova beseda ukaz za druge, zato lahko dobijo občutek, da če nekaj rečejo, da lahko s tem spreminjajo ali celo ustvarjajo zgodovino.
Nekateri od teh »teoretikov«, ki so se z nastopi precej diskreditirali v koronskem času, so se kasneje nekako le rehabilitirali, tudi zato, ker morda niso prevzeli drugih teorij zarot. Smo jim odpustili, ker so počeli, kar so počeli, v izrednih koronskih razmerah?
Mislim, da se vsakdo lahko zmoti, vsi smo lahko zapeljani, sploh v kriznih časih. Kajti krize prinašajo negotovosti, a kjer je negotovost, tam je gojišče za teorije zarot. Zdaj pa, in to je bistveno, kako razločiti med znanstveno proceduro in proceduro teoretika zarote? Znanstvenik vedno išče svoje lastne napake, jih prizna in jih skuša popraviti. Če si slučajno zagovarjal teorijo, za katero se je izkazalo, da je problematična, in si potem spremenil svoje prepričanje, je to dejansko čisto normalna znanstvena praksa. Včasih so bili ljudje prepričani, da je Newtonova fizika alfa in omega, vse, kar je temu nasprotovalo, se je štelo kot iracionalno. Nasprotno pa imamo danes že več fizikalnih modelov. Tako da je zmota je inherenten del znanosti, teoretik zarote pa ne dopušča, da njegova teorija ne bi veljala. V tem smislu je bolj podoben verniku, bolje rečeno nekomu, ki je zelo vraževeren, kot pa znanstveniku.
Ste preučevali tudi odnos zelo ožje družbe, se pravi družine in prijateljev, do ljudi, ki padejo v brezno tovrstnih teorij?
Tega nisem posebej preučeval, mislim, da bi to lahko bila bolj naloga za kakšnega psihologa, za socialnega psihologa. Je pa res, da mi je kar precej ljudi, ki je prebralo mojo knjigo Midva ne bova rešila sveta!, v kateri se prijatelja spreta, reklo, da je to realna slika tega, kar se dogaja, ko se ljudje doma sprejo, ko gre žena proti možu ali pa starši proti otrokom. Tako da celo v te najtesnejše človeške vezi lahko poseže privrženost teorijam zarot na eni strani ali na drugi besno demoniziranje teoretikov zarot. Čisto s filozofskega vidika se mi zdi zanimivo, koliko posamezniku pomeni resnica, včasih celo več kot zakon ali dober odnos z otroki.
Podnebne spremembe so morda največja grožnja v ne tako oddaljeni človeški prihodnosti, a odločevalcev ta grožnja nikakor ne prepriča. Zakaj ne?
Zato, ker večinoma živimo v demokratičnih družbah in zdi se, da se ljudje preprosto nismo pripravljeni odreči luksuzu in standardu, ki ga imamo. Da lahko ta standard vzdržujemo, potrebujemo takšno gospodarstvo, kot ga imamo, to pa temelji na prispevanju k ne samo podnebnim spremembam, ampak tudi k drugemu uničevanju okolja, če omenim samo mikroplastiko in druge težave z oceani. Da bi začeli to spreminjati, bi potrebovali res veliko bolj odločne ukrepe, ampak seveda politika tega ni pripravljena narediti, ker ni širše družbene pripravljenosti. Mislim, da nam ne kaže najbolje. Ena ideja, sicer ne vem, če je čisto resnična, je, da smo se ljudje evolucijsko prilagodili k izjemnemu sodelovanju med sabo in k izjemni inovativnosti, malo manj pa smo se evolucijsko prilagodili temu, da bi se znali kolektivno ustaviti, kadar gremo v čezmeren eksces. Zdi se, da evolucijsko nismo pripravljeni na obvladovanje moči, ki smo jo sicer z intelektom in s prakso dobili. Uspelo nam je ustvariti tehnologije, ki imajo globalni vpliv, nimamo pa sposobnosti nadzorovati sami sebe.
To je podobno, kot če kot posameznik ne bi imeli nadzora nad prehrano in bi enostavno zatavali v eksces. Človeška družba je kot sestradanec, ki je iznašel način, kako pridelati veliko preveč hrane, hkrati pa nima razvitih sposobnosti zadrževanja. Kot vidimo, padajo podnebni sporazumi eden za drugim kot po tekočem traku, nazadnje prihaja celo že do takih absurdov, da naftni dobičkarji vodijo podnebne konference. To je tako, kot da bi pridelovalec vina vodil skupino anonimnih alkoholikov.
Priča smo vzponu avtoritarnih voditeljev in strank v Evropi in drugod v svetu. Zgodovinsko, ko se demokracije obrnejo k avtokratom, se to zgodi v izrednih razmerah ali porušenem stanju normalnosti. V kakšnem stanju je Evropa danes?
Mislim, da je eden od razlogov ravno kriza resnice, vrednot pa izjemna kompleksnost sodobnega sveta, v katerem živimo in hkrati s tem tudi zelo velika odtujenost oziroma izoliranost posameznikov. Avtoritarni voditelji pa ponujajo iluzijo skupnosti, moči, radikalnih sprememb in v tem smislu nagovarjajo ravno tega odtujenega posameznika, hkrati obljubljajo zelo preproste rešitve ali pa relativno enostavne recepte, in to je v tej dobi kompleksnosti seveda za marsikoga privlačno.
Menite, da lahko tudi slovenska družba zaide v totalitarnost – ko se je to nazadnje zgodilo, je bila potrebna vojna, se lahko to demokraciji pripeti brez pretresa, kot je vojna ali revolucija?
Zlahka. Mislim, da je to velika nevarnost za številne evropske države, ne samo za Slovenijo. Avtoritarni režimi se sicer ne porajajo samo na vzhodu Evrope, tudi niso posledica tega, da demokracija v Vzhodni Evropi še ni zares zrela, ker je ta del sveta dolgo živel pod totalitarnimi režimi in naj bi imeli ljudje to še nekako v krvi. Konec koncev so bili številni današnji prebivalci Vzhodne Evrope rojeni na koncu teh režimov in nimajo ravno spomina na totalitarizem. A vendarle se zdi, da so naklonjeni bolj tem avtoritarnim družbenim sistemom. Kaže, da gre bolj za občutek odrinjenosti, nemoči in vedno, kadar je tako, na drugi strani pa vodja obljublja enostavno rešitev, je blizu takšen ali drugačen avtoritarni sistem. Druga težava je zelo veliko informacij, med katerimi je težko izbirati, ta velika kompleksnost pa človeka enostavno preplavi, zato začne iskati enostavne rešitve, ki jih žal ponujajo ravno totalitarni voditelji.
Totalitarni voditelji ljudi sicer zelo delijo. Se bo sploh kdaj pojavil kdo, o katerem bo vladal širši konsenz?
To je mogoče takrat, kadar družba še ni preveč polarizirana, ko pa je močno polarizirana, je to težko. Navadno radikalne stranke svojo identiteto gradijo ravno na tem, da se ne povezujejo, da so tako malo na okopih. Nadaljnja težava je, da je potem poenotenje možno s silo, kar pa je najslabša možnost – ko pride do poenotenja zato, ker so ljudje na koncu ustrahovani in si ne upajo več ugovarjati. Czesław Miłosz, veliki poljski pisatelj in esejist, je skušal razložiti voditeljem na Zahodu, da ni težava v tem, da so komunisti na Poljskem brezglavi in nerazgledani ljudje, pač pa v tem, da so to intelektualci. Če si pod res velikim pritiskom, da moraš misliti na neki določen način, sicer boš izgubil službo in bodo tvoji otroci ostali brez dobre šole in boš trpel še druge posledice, začneš enostavno verjeti drugi opciji, enostavno ne upaš več zagovarjati svojih mnenj in začneš zagovarjati tuja mnenja. Hkrati začneš tudi racionalizirati, da mogoče ima tudi ta stran dobre ideje; slej ko prej prideš do tega, da racionaliziraš svojo situacijo in postaneš v bistvu ideolog in zagovornik vladajoče večine. Ker je to pač lažje, in ker je lažje, začneš temu zares verjeti.
To je pojav kognitivne disonance, ki ga je raziskoval Leon Festinger, ko je dal sodelujočim v raziskavi govor, ki so se ga morali naučiti na pamet in ki se ni skladal z njihovimi stališči. Potem so dobili navodilo, da morajo s tem govorom prepričevati druge ljudi. In kaj se je zgodilo? Njihova stališča so se začela sčasoma čedalje bolj skladati z vrednotami, izraženimi v tem govoru. Zakaj? Zato, ker imamo ljudje radi koherentne misli, in kadar so misli v konfliktu, želimo ta konflikt razrešiti. V primeru tega govora ali res avtoritarnega vodje ne moreš spremeniti govora, tvoj vodja si tudi ne bo premislil, edina opcija, ki ti ostane, je, da ti spremeniš način svojega razmišljanja. Enako velja za prehranjevanje z mesom, za podnebne spremembe. Veliko lažje je spremeniti prepričanja kot pa način življenja.
Če greva še k malo drugačni temi, kako ocenjujete status filozofije v slovenskem šolskem sistemu, zlasti na srednješolski ravni?
V šoli je filozofija zmeraj pod udarom, ljudje jo imajo za manj pomembno od drugih predmetov, številne vede so se od filozofije že odcepile, recimo psihologija, sociologija, tako da je filozofija žal dobila obrobno mesto v našem šolskem sistemu. Zakaj žal? Zaradi tega, ker filozofija je rojstno mesto kritičnega mišljenja, etike, tudi državljanske vzgoje in demokracije. Ne le da sem sam prepričan, da je filozofija rešitev za številne probleme, ki sva jih omenila, tudi za soočanje z nekritičnimi podatki in podobno. To potrjujejo tudi številne raziskave v tujini, na primer med otroki, ki so bili vključeni v programe filozofije za otroke. Kajti v Sloveniji imamo filozofijo tudi v osnovnih šolah kot obvezni izbirni predmet v 7., 8. in 9. razredu.
Pri srednješolski filozofiji je tako, da imamo kar precej zelo predanih učiteljev in učiteljic, ki res delajo stvari s srcem. Sam sem predsednik državne predmetne komisije na splošni maturi filozofijo in imam stik s številnimi med njimi, je pa res, da so tudi profesorji, ki niso tako angažirani, mogoče jim filozofija tudi ni glavni predmet. V takem primeru je lahko pouk filozofije, če poveva zelo neposredno, muka. Velikokrat je zveden na faktografsko pomnjenje podatkov o filozofih, kar pa je ravno v nasprotju s tem, kar naj bi filozofija bila. Pri njej gre za to, da ni tako pomembno poznati samih filozofov, kot je pomembno poznati njihov način razmišljanja.
Če vzameva za primer Aristotela …
Ne učimo se faktov o tem, kaj je Aristotel mislil v smislu zgodovine, ampak se učimo etike vrlin. Kako določiti, kaj je smoter človekovega življenja, kako poiskati razmerje med pravičnostjo ali moralnostjo na eni in srečo posameznika na drugi strani. Aristotel ni neka zgodovina, Aristotel je pravzaprav nekaj, kar se tiče mene kot posameznika tukaj in zdaj. Ali Platon. Osnovno vprašanje Platonove Države je, ali se splača biti moralen, in to je vprašanje, s katerim se sooča slehernik velikokrat v življenju. Ali naj bom pravičen ali naj raje sledim osebni koristi. Pa Kantov kategorični imperativ – ne gre za to, da bi pomnili neko faktografijo, ampak za to, da bi imeli orodje za orientacijo v življenju. In pouk filozofije je treba zgraditi na tem slednjem, se pravi na osvajanju veščin in načinov razmišljanja, ki nam lahko pomagajo v življenju. Kar precej ljudi na tem področju požrtvovalno dela in se trudi ozaveščati učence, tako da je stanje glede na razmere kar dobro. Na srečo je pri nas filozofija še zmeraj obvezni predmet, vsaj na gimnazijah, a v Italiji imajo tri leta obvezno filozofijo v srednji šoli, ne samo eno leto s skromnimi 70 urami kot v Sloveniji.
Francozi, Italijani in tudi Nemci imajo bistveno bogatejšo zgodovino na filozofskem področju in pri njih je tudi veliko bolj cenjena, pri nas smo pa v šolstvu žal dediči avstro-ogrskega prenormiranega sistema, ki je imel absolutno preveč pravil in kjer je moralo biti vse merljivo in preverljivo, a tudi tehnosocialističnega sistema usmerjenega izobraževanja, ki je temeljil le na rezultatih, spet merjenju in kvantifikaciji. S tem veliko izgubljamo.
Popolnega šolskega sistema verjetno ni.
Šolski sistem mora biti odraz družbe, je torej vpet v širši kontekst, je pa v šolstvu vedno prisotno navzkrižje takšnih in drugačnih političnih interesov. Znotraj tega je potrebno z občutkom previdno navigirati. Mislim, da je bistveno to, da naš sistem ostaja liberalno demokratičen. Mimogrede, iliberalna demokracija je oksimoron kot na primer leseno železo, to ni nič drugega kot diktatura večine. Problem je seveda ta, da se lahko večina začne vtikati v način življenja posameznikov in v tem smislu postane tiranija. Edini možen demokratični sistem, ki se ne sprevrže v totalitarizem, je liberalna demokracija, v kateri so človekove pravice in pravice posameznika nekaj, glede česar večina ne glasuje. Mislim, da mora šolstvo ostati znotraj liberalno demokratičnega sistema, to je temeljna vrednota. Druga temeljna vrednota našega vzgojnoizobraževalnega sistema je vsekakor javna dostopnost, javno šolstvo, ki je usmerjeno k zagotavljanju enakih možnosti, ne pa povečevanju razlik med prebivalstvom.
Se vam zdi, da je javno šolstvo v Sloveniji ogroženo?
Mislim, da še ni. Mislim tudi, da je naše šolstvo kar dobro organizirano. Kot večjo težavo, ki preži na šolstvo, vidim pretirano instrumentalizacijo, težnjo po neposrednih ciljih, ki spregleda širši kontekst ciljev šolstva. Če vzameva za primer osnovno šolo – njen smoter definitivno ni to, da izobražuje za neki poklicni profil, ampak da otroka pripravi, da lahko postane človek, s tem da mu da široko razgledanost. Kalkuliranje s tem, kaj je v tem trenutku koristno in učinkovito, se že srednjeročno lahko izkaže kot izjemno problematično in kot nekaj, kar lahko cele generacije ljudi oropa širine. Ker znanje ni samo faktično znanje, niti ni samo znanje v smislu veščin, da znaš nekaj narediti, ampak je znanje tudi kontekst, družbena infrastruktura. Je to, da mi razumemo iste metafore, da znamo drug drugemu poslati vljuden emajl, da razumemo skupne reference, kot je recimo Soča. Ta ni samo vodotok, ki ga lahko uporabljamo za generiranje električne energije, ni zgolj geografski pojav, ampak je za vsakega Slovenca nekaj bistveno več, in to je kontekst, ki ti ga da šolstvo.
Preda ti tudi sistem vrednot, predstavlja nevidne niti družbene infrastrukture. Instrumentalizacija šolstva, ki je posledica človekove želje po nadziranju sveta, se na koncu izteče tudi v to, da instrumentalizira človeka samega, torej učenca in učitelja: zato pa imamo danes tak problem z birokratsko preobremenjenostjo učiteljev in preobteženostjo šolske torbe. Če gremo v šolstvo na glavo z idejo, da potrebujemo to in ono in tretjo veščino, potem začnemo z neko tako ostro žiletko rezati nevidne niti družbene infrastrukture. In to se potem izkaže kot velika parcializacija, kot izgubljenost ljudi in tudi kot fino gnojišče za vznike takšnih in drugačnih, če se vrneva na začetek pogovora, teorij zarot.
