Vsako zimo poročajo tudi o nesrečah na smučiščih, ki lahko terjajo visok davek. A ne le na smučiščih, poškodbe so lahko zelo hude tudi pri na prvi pogled nedolžnem sankanju. Časi, ko je sankanje pomenilo kratko progo na domačem hribčku, so minili. Zdaj sankači zahtevajo veliko več adrenalina, a ga pogosto izkusijo tudi v neželeni obliki, nesreči.
Po podatkih Sankaške zveze Slovenije naj bi imeli pri nas le tri homologirane sankaške steze, na Soriški planini, v Dolenji vasi in na Jesenicah. Po njihovi evidenci so tu še tri nehomologirane naravne proge (Podljubelj, Idrija in Rakek), na Kisovcu pa imajo umetno progo, ki je dejansko poligon za trening starta.
Ne pozabimo, sankanje je namreč tudi zelo resen in hiter dirkaški šport, v Sloveniji je v zvezo včlanjenih osem sankaških klubov, ki svoje člane učijo in pripravljajo za športna tekmovanja, a del tega znanja lahko uporabijo tudi pri rekreativnem sankanju. Kajti rekreativci so tisti, ki si največkrat nakopljejo največ težav. In za to imajo na voljo okoli 20 različnih prog in ponudnikov.
Tudi smrtna žrtev
Na policiji so postregli z nekaj podatki o takih nesrečah. Policija je namreč med letoma 2018 in 2023 obravnavala 30 nesreč, v katerih se je poškodovalo 36 udeležencev. To so nesreče, ki so jih obravnavali kot dogodek oziroma niso imele elementov kaznivih ravnanj.
Največ nesreč je bilo leta 2022, kar devet, šest pa se jih je zgodilo leta 2021. Večina nesreč se sicer zgodi v naravnem okolju, a tudi smučišča, ki imajo ločene steze za sankače, niso absolutno varna.
Največ nesreč se je zgodilo na območjih Policijske uprave Kranj, pri čemer je »vroča točka« območje Policijske postaje Kranjska Gora. Veliko jih je bilo tudi na območju Maribora in Nove Gorice.
Policija navaja, da se največ nesreč zgodi zaradi nepazljivosti, neprilagojene hitrosti in tudi neprimerne opreme. Večina nesreč je sicer minila z lažjimi poškodbami, žal pa so leta 2022 zabeležili tudi smrtni primer ter kar nekaj hujših poškodb.
Na neurejeni progi na lastno odgovornost
»Področje sankanja v Sloveniji ni posebej urejeno, podobno kot nekatere druge oblike rekreiranja ali športa, na primer turno smučanje. Če kdo sankanje trži kot pridobitno dejavnost, zapade pod nadzor posameznih inšpekcijskih služb, od izdajanja računov dalje,« pravijo na policiji in dodajajo, da sicer sankanje deloma ureja zgolj z zakon o varnosti na smučiščih, ki to rekreacijo umešča pod druge športne dejavnosti. »Te pa so na smučišču, ki je odprto za smučanje, dovoljene le s pisnim soglasjem upravljavca smučišča na površinah, ki so fizično ločene od smučarske proge ter posebej označene in zavarovane. Dejansko kar nekaj smučišč ponuja tudi urejene proge za sankanje in v tem primeru morajo biti nevarna in izpostavljena mesta ustrezno zaščitena. Kar nekaj krajev v Sloveniji omogoča tudi sankanje na različnih zasneženih površinah (neprevozne oziroma za promet zaprte ceste), kjer je sankanje praviloma brezplačno ter na lastno odgovornost,« še pravijo na policiji.
Tudi trk z ogrado je boleč
V Sankaškem klubu Idrija so povedali, da pri njih sicer v zadnjih petih letih niso zabeležili nesreče, saj so imeli zaradi pomanjkanja snega le dva tedna pripravljeno progo. »Če pa je proga odprta dlje časa, zabeležimo v povprečju eno poškodbo na tri leta. Naša proga je zaščitena z lesenimi ogradami, a se sankač ob visoki hitrosti lahko poškoduje tudi ob udarcu v ogrado. Visoko hitrost lahko sankač doseže ob pravih pogojih na stezi, veliko pa je odvisno od prave opreme,« še pravijo v klubu. Sankač naj bi namreč uporabljal jekleno zavoro na petnem delu obutve.
Sodeč po izkušnjah, sankače najbolj »nese« preveč poguma ali pa premalo poznavanja značilnosti vožnje s sankami. Pri nesrečah, ko sankač ostane na stezi in ga ne odnese v bližnje drevje, so najpogostejše poškodbe nog, zlomi niso redkost, značilni so tudi udarci v gleženj ali komolec.
Sankanje na lastno odgovornost
Kdo lahko sploh odpre in vodi sankališče, je seveda drugo vprašanje; v Idriji menijo, da ima to možnost tako rekoč vsak. Pri njih sicer ne nudijo najema sank in proge same ne tržijo. »Menimo celo, da ne obstajajo posebni predpisi za sankališča, ki so na voljo vsakomur, in jih zato tudi nihče ne nadzoruje. Na naši progi je označeno, da je sankanje na lastno odgovornost. Objavljamo, kakšno je stanje proge, če je treba, priporočamo uporabo jeklenih zavor, poudarjamo pa obvezno uporabo zaščitne čelade, označujemo nevarne odseke proge in podobno. Se pa strinjamo, da zadeve niso urejene in bi bilo dobro določiti pravila. A če bo postalo podobno urejanju varnosti na smučiščih, ko so upravljavci velikih smučišč s sprejetjem pravil povzročili zaprtje številnih manjših smučišč, bo to pomenilo smrt rekreativnega sankanja. Morda si bodo tisti, ki sankanje tržijo, lahko privoščili nadzornike, zdravstveno varstvo. Tisti, ki delamo nekomercialno, pa lahko le pospravimo in rečemo 'hvala za rože'. Pa tudi med komercialnimi ponudniki bi najbrž večina obupala,« so kritični v Idriji.
