Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani teolog in filozof, zaposlen kot pastoralni asistent v Slovenski vojski, odgovoren za oskrbo dveh dolenjskih vojašnic. Življenje ga je že v otroštvu trdo preizkušalo in le veri se lahko zahvali, da ni zabredel, temveč našel dom in družino.
Ste takoj po zaključenem študiju teologije in filozofije začeli s službo v vojski?
Ne, po študiju sem se ukvarjal z vsem drugim. Kot otrok oziroma mladostnik sem si želel postati duhovnik. Življenje me je pripeljalo do tega. Oče je imel zelo velike težave z alkoholom (pred petimi leti je umrl, op. a.), mama je pri mojih 13 letih naredila samomor. Svojo družino sem našel v cerkvi, mamo v Mariji, očeta v Bogu, v župniji sem se počutil sprejetega, začel sem ministrirati. Prej sem sicer hodil v cerkev, se pripravljal na birmo, ampak nisem čutil tako močnega osebnega nagovora.
Po taki bridki izkušnji pa iščeš odgovore in ta svet mi jih ni dal. Zakaj se mi to dogaja, zakaj je moja mama naredila samomor, zakaj je oče tako oddaljen in mi ne more priti naproti ... Odgovorov na te zakaje ne moreš najti v tem svetu. Ko zdaj gledam nazaj, se zavedam, da sem moral res biti odprt, da sem jih našel v cerkvi, da sem našel smisel na križu; da je trpljenje vedno tisto, ki te spremlja v življenju, te utrdi in vedno pripelje do praznega groba, do konca.
Lahko bi zabredel, padel v droge, ampak nisem imel razloga, kot mladostniku mi je dal smisel Jezus. Vera ima vedno dve stopnji: kaj mi Jezus da, druga stopnja je pa to, da sem postal podoben njemu, da v meni drugi vidijo Gospoda. To je naša pot. Saj sem božji otrok, tudi jaz sem dete v jaslih.
Četudi morda marsikdo ne razume, kako ste lahko našli v cerkvi ali v bogu vse odgovore, je to vsekakor lepo slišati. Ker vas je to rešilo.
Trpljenje je treba osmisliti. Mi imamo na tem svetu težave s tem – nihče noče trpeti, nihče ne želi, da ga kaj boli, vsi hočejo vedno udobje, vsi se hočemo imeti fajn. Ampak to ne gre. Treba je zavzeti stališče do trpljenja. Kakšen odnos imam do trpljena? To trpljenje ima smisel! Če ne bi dal vsega tega skozi, danes ne bi bil takšen, kot sem. Ne bi bil diakon, delal v vojski, imel takšne žene ... Moja pot me je pripeljala do sem in sestavni del poti je trpljenje. Kot mladostnik sem edino v cerkvi našel odgovore, zakaj je ta pot taka, da pelje proti cilju, ki so nebesa, in da na tem svetu ne more biti vse lepo.
Ko sem povedala, da grem na pogovor z diakonom, skoraj nihče ni vedel, kdo je to.
Kljub teološki izobrazbi tudi meni še pred nekaj leti ni bilo povsem jasno. Diakonstvo so mi predlagali in je lep odgovor v tem svetu, kjer pravijo, da bi morali biti duhovniki poročeni. Ampak celibat se ne more ukiniti in mislim, da je prav, da je.
Če si pravi duhovnik, je skoraj nemogoče, da si še dober mož in dober oče. To tudi sam izkušam: bolj ko se bližajo družinski prazniki, manj sem doma. Ko pride božični večer, grem najprej k prvi maši, nato k maši za Rome, sledi še polnočnica in mene ni doma; na najbolj svet, družinski večer mene ni doma! To je za mojo ženo težko in žena duhovnika bi se soočala s še več odsotnostmi (pogrebi, obiski, pogovori, skupine ..., vse se odvija popoldne). Sam se zelo trudim, da ne bi zanemarjal otroka in žene.
Diakon je dopolnitev duhovništva in na diakonskem posvečenju je škof lepo povedal: duhovniki pridigajo v cerkvi, diakon pa je tisti, ki je na pragu cerkve, razume ljudi in jih povabi notri. Ker poznam duhovnike, lahko z gotovostjo rečem, da nihče med njimi ne more razumeti tega, kako je, kadar je moja žena slabe volje, kaj pomeni, kadar je otrok bolan, kaj če se zgodi oboje skupaj in sem še jaz tečen? Te družinske dinamike ne moreš razumeti s pomočjo knjig. To lahko doživiš in diakon lahko o tem pričuje.
Diakonstvo je torej popolnoma prostočasna dejavnost?
Tako je. Najprej ti povedo: plačan ne boš nič. To je čisto poslanstvo – ali se čutiš nagovorjenega ali pa ne. In svoje razdajanje ljudem še kako dobiš poplačano! Med laikom in mano je edino ta razlika, da lahko podeljujem krst, vodim pogreb (brez maše zadušnice) in poroko. Pa pri oltarju imam več pristojnosti, tam je moje mesto. Zelo lepa priložnost za diakona pa je branje evangelija in pridiganje. Ravno to se mi zdi krasno, da lahko ljudi nagovorim kot oče in mož.
Za nedeljsko pridigo se začne duhovnik ali diakon pripravljati v ponedeljek: bereš, premišljuješ in iščeš, kje bi lahko v to dal sebe, svoje življenje, le tako si lahko pristen, da ljudje začutijo, da jih zadene, da jim postavim ogledalo. Pridiganje je čas, ko pogledamo sami vase.
Vam je težko, ker od tam ne morete rešiti zlorabljenih otrok, na primer?
Poskušam reševati po korakih. Vedno sem očital drugim, zakaj nič ne naredijo, danes se vprašam, kaj lahko storim sam. Nekaj Romom sem že uredil službo, poiskal sem možnosti in sedaj so na vidiku nove zaposlitve. Pet let je, kar sem med njimi, in vidim, kako se spreminjajo, da gre na boljše. Vsak od nas ima izbiro biti drugačen, tudi Romi jo imajo. Sem precej kritičen do njih, nikoli jih ne ujčkam; priznavam jim grozno preteklost, ampak danes lahko ravnajo drugače. Nekateri med njimi so se odločili za to. Ko gledam vse te otroke, nimam srca, da ne bi verjel vanje. Verjamem, da bodo spremenili svoje življenje.
Mi takole na daljavo težko sodimo, kako je živeti z Romi.
Težko razumete. Imel sem težave z njimi, tako kot vsi moji sokrajani. Kraja drv je še najmanjši problem! Pri nas je povsem normalno, da ob večerih slišimo streljanje. Policija ni učinkovita. Moja služba namreč zahteva, da grem na polletno misijo, in doma ne morem pustiti samih žene z majhnim otrokom in stare mame v sosednji hiši. Razumete? Gre za obstoj, za varnost ...
Tega si nisem mogel dovoliti, moral sem nekaj narediti, tudi zaradi svojega gneva. Na tak način nisem mogel več živeti. To sovraštvo me je ubijalo. Med Rome sem šel zato, da zaščitim svojo družino in da jih poskušam spremeniti do te mere, da ne bo več ogrožena nobena družina. S tem ko poskušam spremeniti njih, spreminjam tudi nas, poskušam tudi Neromom dopovedati, da lahko veliko naredimo – z lepo besedo, s pozdravom, da se jim približamo. Zelo so pristni, v sebi imajo neko lepoto.
Za razliko od mnogih vas ne skrbi prihodnost Cerkve, vere, medtem ko vedno pogosteje slišimo, kako zanimanje za duhovne poklice drastično upada.
Ne, ne skrbi me. Prvi duhovnik je Jezus, mi pa smo bili razvajeni v tem, da smo v župnikih videli Jezusa. V preteklosti smo se navadili na udobje, da imamo svojega župnika, ki skrbi za nas, ima maše, kadar se spomnimo. Spremenil se bo način udejstvovanja laikov, tudi mi bomo poklicani, da kaj storimo; zdaj smo prišli kot v gledališče, si ogledali šov in rekli hvala lepa ter odšli. Zdaj se bo gledališki oder povečal in nanj bodo stopili še gledalci.
Vsi iščemo svoj smisel, tolažbo, prihodnost, jutri. Mislim, da se bo način verovanja v prihodnosti spremenil. Cerkev se bo spremenila, še bolj pa se bomo spremenili ljudje.
Mar niste vi tipičen primer duhovnika, ki ga je Cerkev izgubila prav zaradi celibata? Verjetno je precej moških, ki bi bili radi duhovniki, pa je ljubezen do ženske močnejša?
Meni je bilo že v osnovni šoli kristalno jasno, da bom duhovnik. Ko sem spoznal svojo ženo, pa mi je bilo tudi jasno, da se bom z njo poročil. Zdaj sem na neki način oboje. Verjamem, da bo vedno več diakonov, saj se bo moralo nekaj zgoditi. Bomo pa namesto maše (diakon ne more maševati, op. a.) imeli molitev rožnega venca, kaj bomo zapeli, se pogovorili ... Velike spremembe se bodo zgodile, ampak nič ni narobe s tem, čeprav se jih vedno bojimo. Mogoče bo še lepše!
Kakšen je bil odziv vaše žene, ko ste se odločili za diakonstvo? Soglasje žene je eden od temeljnih pogojev za to poslanstvo.
Nismo klasična diakonska družina, kjer sta oba zakonca praviloma zelo verna in predana Cerkvi. Moja žena ni takšna, gre sicer z mano k maši, zmoliva, se pa raje bolj daruje družini. Na začetku je imela težave z mojo odločitvijo, a je v letih priprave spoznala, da sem diakonstvo v resnici že živel, morda se je spremenilo še najbolj to, da se ne udeležujem toliko zabav, kot sem se.
Ne morem več biti glavni na feštah in vztrajati do konca, recimo. Ne zdi se mi prav. Zagotovo jo je skrbelo, ampak sem jo prosil, naj me spremlja na tej poti, premisli, in če me v moji odločitvi ne bo podprla, ji ne bom očital. Premogel sem toliko modrosti, da nanjo nisem pritiskal, in na koncu je privolila, da greva v to. Oba. Neizmerno me ljubi, da se je podala v to.
