Profimedia

Ta posnetek pa mu je prinesel tudi nepričakovano prošnjo: Roglič je želel fotografijo uporabiti za svojo dobrodelno fundacijo, piše Le Parisien. 

Rogličev pozdrav, ujet v desetinki sekunde

Le trenutek, desetinka sekunde, bi lahko fotografu Quentinu Jolyju spremenila življenje – ali pa mu vsaj odprla nova vrata. Nekdanji vrhunski smučarski tekač že leta sanja, da bi postal profesionalni športni fotograf. Objektiv usmerja na smučišča in ceste, a 27. julija se je odločil, da se povzpne na Montmartre in posname zadnjo etapo Toura. Seveda ni bil edini; prvič v zgodovini se je Dirka po Franciji po olimpijskih igrah kar trikrat povzpela na montmartrski hrib.

Instagram

Romantična atmosfera

Atmosfera je bila praznična, skoraj romantična – množice navijačev, impresivne kulise Pariza, na desetine tisoč ljudi in stotine fotografov, ki so iskali trenutek, ki bo šel v zgodovino. Da bi ga ujel, moraš imeti strast, hitrost in – kot pri sprinterskem napadu – popoln občutek za položaj.

»Rad bi izpostavil gospoda Fabrica Levannierja, ki mi je dovolil, da splezam na streho kavarne tik ob stopnicah Montmartra,« se spominja Quentin Joly. »Najprej so bili vsi navdušeni nad Woutom van Aertom in Tadejem Pogačarjem. Potem pa se je večina umaknila nazaj v lokal, pred televizijo. Jaz sem ostal. In takrat sem zagledal Rogliča, ki je salutiral množici. Lep prizor – pritisnil sem sprožilec.«

Od anonimne objave do viralnega hita

Sprva je mislil, da je posnel le lepo, morda nekoliko poetično fotografijo. Hitro jo je objavil na družbenih omrežjih, potem ko je popravil kontrast.

»Nisem veliko razmišljal o tem,« pravi. »A naslednji dan sem na X-u videl, da je fotografija eksplodirala – delilo jo je nešteto ljudi. In kar je najneverjetneje, Roglič jo je objavil tudi sam!«

Instagram

Rogličev pozdrav – kot zahvala in slovo

Prizor ima močno simboliko: Rogličev pozdrav pariški množici deluje kot zahvala, morda celo nežno slovo. Gre za kolesarja, ki mu Tour ni vedno prizanesel – najbolj boleče prav leta 2020, ko je na kronometru na Planche des Belles-Filles izgubil rumeno majico. A zgodba se tu ni končala.

Pismo iz Rogličeve fundacije

»Pred dvema tednoma sem prejel pismo njegove fundacije, ki zbira sredstva za otroke iz socialno ogroženih okolij,« razlaga Joly. »Prosili so me za dovoljenje, da fotografijo prodajo na dobrodelnem gala dogodku. Takoj sem privolil.«

Nekaj dni pozneje je na njegov naslov prispelo še osebno pismo Primoža Rogliča.

»Rad bi se ti zahvalil,« mu je zapisal. »Tvoja fotografija ni ujela le trenutka dirke, ampak tudi energijo in strast, ki naredita kolesarstvo nekaj posebnega. Hvala za tvoj talent in podporo.«

Za Jolyja je bil to trenutek evforije, popolne sreče, kot zmaga na kakšnem prelazu. 

Kaj ta trenutek pomeni Rogliču?

Roglič je prejšnji teden za L’Équipe pojasnil, zakaj ga je trenutek tako ganil:

»Čisti užitek. Sreča in veselje. Veliko čustev mi je šlo skozi glavo. Prvi kolesarji, kot sta Van Aert in Pogačar, tega niso mogli narediti, jaz pa sem lahko užival – nekaj, česar pred leti ne bi zmogel.«

Kolesar si je ta čas lahko vzel, ker so bili zaradi dežja časovni izidi zamrznjeni že pred vzponom na ulico Lepic, kar mu je omogočilo sproščen zaključek etape, ki jo je končal na 98. mestu.

Fotografija, ki odpira vrata

Quentin Joly ima zdaj v rokah pravi profesionalni adut. Njegov posnetek je postal vizitka – v barvah, z zgodbo in s pečatom Rogličevega priznanja. Z organizatorjem Toura, podjetjem ASO, že razpravlja o možnosti, da bi nekoč postal uradni fotograf Dirke po Franciji.

Iz desetinke sekunde se je rodila priložnost, ki bi lahko za vedno spremenila njegovo pot.