Novice Svet24

Ana se tudi ne razlikuje od slovenskih mater. Obožuje svoje otroke, kuha, pospravlja, skrbi ... A njene oči skrivajo bolečino. Kruta usoda jo je iztrgala iz objema ljubljenega soproga Denisa, od doma, ki sta ga s soprogom leta dolgo opremljala, da bi se njuna fanta Makcim in Oleg dobro počutila, ter ne nazadnje tudi iz domačega mesta, za katero pravi, da je najlepše na tem svetu. Štirimilijonskega Kijeva.

Bil je 24. februar, ko so Galajkove v zgodnjih jutranjih urah prebudile sirene in so se v njihovi stanovanjski soseski zaslišale eksplozije. »Življenje se ti v trenutku obrne na glavo,« v polomljeni angleščini komaj slišno pove Ana. Zgodilo se je nenadoma, nepričakovano, saj nihče od njenih znancev in prijateljev, kot nadaljuje, ni verjel v vojno, čeravno so bile govorice o napadu Rusije zadnje dni med ljudmi vedno glasnejše. »Najprej te je strah, neskončno strah, a treba je ohraniti trezno glavo in sprejeti določene odločitve, tudi neprijetne,« poudari v Lvovu rojena Kijevčanka. S soprogom sta sklenila, da z otrokoma in psom Plutom čim prej zapustijo mesto in poiščejo zavetje v tujini. Še sama ne ve, kako je zmogla napolniti štiri kovčke z najnujnejšimi stvarmi. Pravi, da je v kovčke zapakirala njihovo življenje. Sledila je vožnja z avtomobilom, dolga nekaj ur, v dolgi koloni vozil, ki so se po polžje pomikala proti ukrajinsko-slovaški meji. Tam pa je družino čakalo najhujše – slovo od soproga in očeta, ki se je moral vrniti v Kijev, saj moški države ne smejo zapustiti.

Osebni arhiv družine

Iskali varno oazo v Evropi in prišli v Slovenijo

Ko jih vprašam, zakaj Slovenija in čemu niso ostali bližje Ukrajini, na Slovaškem ali Poljskem, kjer je zavetje od začetka vojne poiskalo približno štiri milijone Ukrajincev, Ana skomigne z rameni, nato pa prizna, da o Sloveniji pred vojno ni vedela veliko. V brezhibni angleščini Makcim razloži, da sta z očetom, medtem ko je mama pakirala, na spletu poiskala najbolj varno »oazo« v Evropi in našla Slovenijo. V Radovljici so najeli manjše stanovanje, ki je že tretji mesec njihov začasni dom. Do kdaj bodo v njem ostali, ne vedo, čeprav bi že jutri najraje spakirali kovčke in se vrnili v Kijev. A vsi trije se dobro zavedajo, da je do konca vojne zanje bolj varno ostati na Gorenjskem. Predvsem 17-letni Makcim bi namreč lahko imel ob vrnitvi v Ukrajino težave, po najbolj črnem scenariju bi ga poslali naravnost na bojišče. Da bi sin moral v vojno, si Ana še pomisliti ne upa, dovolj boleče je zanjo že to, da je daleč stran od moža. Z upanjem v srcu vztraja, pristavi, da je zdaj močna za vse štiri. S soprogom vzdržujejo stike na daljavo – večkrat na dan se slišijo po telefonu, pogovarjajo se prek skypa. A manjkajo objemi. Vse, kar Ano tolaži ta trenutek, je, da je Denis na zahodu Ukrajine, v mestu Lvov, nedaleč od poljske meje, kjer živijo njegovi starši.

Šolo je zadela ruska raketa

Ko Ana govori o svojem življenju v domovini, se ji na obrazu zariše nasmešek. Z neverjetno ljubeznijo govori o družini – kako so se pred enajstimi leti iz Lvova preselili v Kijev, kjer je soprog dobil službo, ona pa se je zaposlila v mestni zlatarni. Hodili so na morje, v gore, se veselili življenja, predvsem pa načrtovali prihodnost. Makcim je sanjal o študiju ekonomije, enajstletni Oleg o uspešni košarkarski karieri. Toda vojna je razblinila njihove sanje. V Sloveniji, 1600 kilometrov od doma, vsak bije svojo bitko. Oleg močno pogreša očeta, sošolce, košarko. Za Makcima je nekoliko lažje, se tolaži Ana. Fant ve, kaj v življenju hoče. Trdno je odločen, da se jeseni vpiše na eno od ljubljanskih fakultet, zato se skoraj vsak dan iz Radovljice z avtobusom vozi v Ljubljano in se uči slovenskega jezika. Po njegovih besedah je med ukrajinščino in slovenščino nekaj podobnosti. Slovenska prestolnica mu ugaja, našel je že nekaj prijateljev. Njegove šole v Kijevu pa ni več. Ruska raketa je pristala točno na sredini šolskega poslopja, pove, in v skrbeh je, kako je s sošolci. Z nekaterimi je sicer ohranil stike, z drugimi ne. Tudi prijatelje iz Rusije je imel, a so se stiki z vojno izgubili.

»V Ukrajini so mnogi govorili rusko, tudi v šoli smo se učili ruščine. A danes tega jezika ne govori nihče več,« mi zatrdi Oleg. Žalosten je. Tudi od njegove šole so ostale samo ruševine.

Duša države so njeni ljudje

Besede se med pogovorom zatikajo, čuti se nemoč in strah, a hkrati neverjetna prijaznost, hvaležnost, da je nekomu mar, da jih opazi, se pogovarja z njimi, jih razume. »Čudoviti ljudje ste, Slovenci,« povedo v en glas. »Z veseljem pomagate, pozdravljate se z nasmehom. Slovenija je čista država, njena infrastruktura je urejena. Natančnost in točnost sta pri vas zelo pomembni,« kar ne morejo prehvaliti svoje začasne domovine.

Tudi na našo hrano so se navadili, seveda pa Ana svojima fantoma z veseljem pripravi kakšno ukrajinsko jed, na primer boršč, ki ga tudi med našim obiskom ponosno postavi predme. Na prvi pogled spominja na juho, v kateri so poleg krompirja še koščki govejega mesa, fižol in rdeča pesa, okus pa se dopolni z žlico kisle smetane.

Galajkovi živijo skromno, nekaj denarja dobijo tudi od naše države, s čimer poravnajo najemnino in kupijo hrano. Pred vojno se je Ana lotila ročne izdelave čudovitih šalov, ki jih na družbenih omrežjih prodaja pod blagovno znamko Galanna. Del denarja od prodanih šalov nakaže v Ukrajino in tako pomaga svojim rojakom, čeprav ji vsak evro pride še kako prav: oba s soprogom sta zaradi vojne izgubila službo. Kljub temu se ne pritožuje, nasprotno, hvaležna je za vse, predvsem pa za mir. »Ko pomislim na ceste in mostove v Ukrajini, na katerih je bila prelita kri nedolžnih ljudi, na porušene šole, rojake, razseljene po vsem svetu, me zaboli v srcu. Vendar upanje ostaja; Ukrajinci smo prijazni in pogumni ljudje. Naša prihodnost je svetla,« mi s ponosom zatrdi, preden se posloviva.

Kijev se počasi prebuja, a tveganje je še vedno veliko

Vik Kliniewska

Vik Klinievska je ena od tistih 20 odstotkov Kijevčanov, ki so se po dveh mesecih izgnanstva vrnili domov. S hčerko, vnukinjo in psičkoma je ob začetku vojne zbežala najprej v bližnjo vas, nato pa so se zaradi bližine ruskih napadov in pomanjkanja hrane in vode odločile za beg do Lvova, kjer so si najele garsonjero. V mestu tik ob poljski meji so se nekajkrat na dan oglasile sirene, eksplozije so se slišale tudi iz predmestja, kjer je vojaško letališče, zato si je Klinievska oddahnila šele, ko sta hčerka in vnukinja zapustili Ukrajino in zavetje poiskali na Češkem, kjer sta še danes. Sama pa se je v začetku maja odločila, da se vrne v Kijev k svojemu možu.

Namesto sedem ur še enkrat dlje

Pot nazaj je bila, kot pove, naporna: »Običajno traja vožnja od Lvova do Kijeva ali obratno šest ali sedem ur, zdaj pa se potuje najmanj 15 ur.« Vojnim razmeram se je prilagodil tudi vozni red. Pogosto potniki sploh ne vedo, ob kateri uri bo vlak odpeljal s postaje, saj so ruski vojaki že nekajkrat napadli železniške postaje in proge. Slednje uslužbenci ukrajinskih železnic popravljajo 24 ur na dan, da bi ostale prevozne. Poostrena je tudi kontrola ob prihodu v Kijev, na glavni postaji pregledajo dokumente vsakega potnika.

Vojna je tudi v Kijevu pustila sledi

V mesto se sicer počasi, a vztrajno vrača življenje. Če še pred enim mesecem na ulicah ni bilo srečati veliko ljudi in na cestah ni bilo običajnega prometa, je danes v Kijevu že čutiti živžav. Na prvi pogled se zdi, kot da se vojna Kijeva sploh ni dotaknila. »Ko pa se sprehodiš po nekaterih predelih mesta, ki so bili na udaru ruske vojske, opaziš od eksplozij poškodovane strehe, razbita okna, luknje na fasadi,« pravi Klinievska. S soprogom Oleksom Prohorenkom živita v zahodnem delu mesta, kjer so ob začetku vojne Rusi poskušali prodreti v mesto, a so ukrajinski vojaki njihov napad uspešno ustaviti. »Preprečili so katastrofo, sicer bi tudi nekateri predeli Kijeva krvaveli, kot so Buča, Irpin, Borodjanka,« opozori Klinievska.

Koncerti na podzemni železnici

Kijevčani se počasi navajajo tudi na novo realnost: policijska ura v mestu traja od 23. do 5. ure. Javni promet deluje normalno, podzemna železnica ob zračnih napadih nudi zatočišče za prebivalce Kijeva, pod zemljo potekajo tudi koncerti. Vrata so odprle vse trgovine, lekarne, bazarji, tudi kinematografi, ki filme predvajajo podnevi. Do nadaljnjega ostajajo zaprti vrtci in šole ter parki, kjer so še vedno mine, ki so jih pred umikom iz mesta nastavili ruski vojaki.

Vojna je prinesla tudi podražitve – za liter bencina je po besedah Klinievske treba odšteti približno dva evra, kar je v državi s povprečno plačo od 350 do 500 evrov precej, prav tako je mogoče naenkrat natočiti zgolj deset litrov.

Primanjkuje delovne sile

Delati so začeli tudi v državnih podjetjih in številni zasebni podjetniki, a primanjkuje delovne sile, saj so Ukrajinci še vedno bodisi v izgnanstvu bodisi v vojski. V Kijev prihajajo tudi begunci z vzhoda države, kjer ta čas potekajo najbolj srditi boji. Tveganj je veliko, prizna Klinievska, tudi v Kijevu, ki je sicer pred enim tednom praznoval častitljivo obletnico, 1540 let obstoja, pa tudi govorice o morebitnih novih ruskih napadih ne pojenjajo.