»Ne morem, sem bolan.« Vasko Simoniti je ob vladnem obisku Posavja tako medijem in javnosti sporočil, kaj si misli o njih.
Na Prešernov dan, osrednji kulturni praznik v Republiki Sloveniji, je pravi čas za pogled na stanje kulture v Sloveniji. Gre za področje, ki se še vedno spopada s posledicami pandemije, ki je bistveno okleščila kulturno produkcijo, hkrati pa je, z vsemi omejitvami, tudi spremenila navade ljudi, ki se manj kulturno udejstvujejo kot prej. V teh okoliščinah bi kulturnice in kulturniki na čelu ministrstva potrebovali zaveznika, ki bi jim pomagal prebroditi težke čase. Namesto tega so dobili Vaska Simonitija.
Drugi mandat
70-letni upokojeni profesor zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti ni prvič na tem položaju. To funkcijo je namreč opravljal že med letoma 2004 in 2008, tudi takrat pa je potegnil kar nekaj spornih potez, s katerimi je povzročal nezadovoljstvo v kulturnem sektorju. Vendarle gre zgolj za predstavnika obstoječe konservativne oblasti, katere doseg v razumevanju pomena kulture je gradnja nacionalne zavesti z nič presežne vrednosti. Najboljšo vizualno reprezentacijo tega imaginarija ob vsaki novi državni kičasti proslavi poda režimski scenarist, ki je hkrati tudi novinar na javni televiziji, Igor Pirkovič.
A četudi navadnemu državljanu morda ni preveč mar, kaj ta vlada počne s kulturno sceno, pod Simonitijevo področje odgovornosti padejo tudi mediji, ki pa so stalna tarča napadov vladajoče SDS, pa naj gre za RTV Slovenija, Slovensko tiskovno agencijo ali katerega od lokalnih medijev ali medijev posebnega pomena, kot je ljubljanski Radio Študent. Navedene radijske postaje letos vnovič trepetajo pred novo zavrnitvijo na razpisih kulturnega ministrstva za pokrivanje pomembnih vsebin, ki pa niso nujno tržno zanimive. Si pa namesto njih ta denar lahko obetajo vladi naklonjeni mediji, ki so pripravljeni nekritično podpirati tretjo Janševo vlado.
Izselitev nevladnikov
A Simoniti ne pritiska na kulturni sektor samo s finančnega vidika. Prek ceste, nedaleč od ministrstva, je Metelkova 6, stavba, ki stoji na mestu nekdanje vojašnice JLA, simbolizira slovensko civilno družbo, saj nudi dom številnim nevladnim organizacijam, ki služijo kot nujna protiutež vsem težnjam za uničevanje demokracije, človekovih pravic ali okolja v Sloveniji – iz česar je tudi jasno, zakaj njihova aktivnost ni po godu vladajočim, ki so se tako odločili, da se morajo vsi nevladniki izseliti iz stavbe, ki si jo lasti ministrstvo. Ti nevladniki so minuli teden v javnem pismu sporočili, da se ne bodo predali brez boja, rekoč: »Če bo ministrstvu uspelo uresničiti svoje namere, bo na cesti pristalo 18 uspešnih in mednarodno priznanih nevladnih organizacij ter šest knjižnic. To potezo razumemo kot grob poskus spodkopavanja neodvisnega, avtonomnega in svobodnega ustvarjanja, ki na Metelkovi 6 poteka že četrt stoletja. Žal gre le za eno v vrsti dejanj, s katerimi aktualna oblast dokazuje, da je pripravljena tolerirati samo sebe in svoje kimavce ter škodovati vsemu, nad čimer nima neposrednega nadzora. Družbena škoda, ki jo pri tem povzroča, je ne zanima.«
Utišanje kritičnih
Alja Lobnik, direktorica in umetniška vodja Maske, je ob tem sporočila, da so po njihovem mnenju iz financiranja izpadle organizacije, ki so politične in kritične do vsakokratne oblasti, pogumne, drzne in izjemne v umetniških zastavitvah ter preprosto nujne za gledališko krajino. »To ne kaže samo na neodgovorno politiko, ampak na politiko, ki je konservativna v razumevanju tega, kaj vse je umetnost, in preprosto poreže robove oziroma tisto, kar sili ven. Nefinanciranje je postalo mehanizem regulacije izrekanja in ustvarjanja,« je dejala.
V takšnem ozračju številne kulturnice in kulturniki le odštevajo dneve do volitev, za katere upajo, da bodo na čelo ministrstva privedle bolj razumljivega sogovornika, kot je Vasko Simoniti.
