»Ni vrag, da ne bo uspelo, če delaš s srcem.«
Potem sem čakala, da konča z maturitetnimi izpiti. Na državni praznik sem se končno odpeljala v Britof pri Kranju, v njeno tovarno čokolade, podobno tovarni resnega človeka v zrelih letih – prostoren, lično opremljen sprejemni prostor za stranke in hkrati pisarna v stilnem pohištvu ter z usnjenimi naslonjači, v enega se je Hana kar ugreznila in ji je obenem tako zelo pristajal. Tako mlada, s toliko iskricami v očeh, v T-majčki z napisom Mama Paula. Zdelo se je, kot da se je v tistem direktorskem stolčku že rodila. Ni se nosila visoko, daleč od tega, bila je nasmejana, polna energije, srečna, a hkrati samozavestna, čeprav je bilo videti, da ni vajena intervjujev in večje pozornosti javnosti. Že kar takoj mi je rekla: »Ne želim, da pišete s pretiranim navdušenjem, sem čisto navadno dekle, ki dela, kar jo veseli,« jaz pa sem razmišljala, kako naj ne bom navdušena nad tem, kar počne in kakšna je.
Paulice, božanske specialitete.
Medtem me je peljala v proizvodni del, tudi ta se je tako kot sprejemni prostor bleščal od čistoče. Vse je mirovalo, saj je bil praznik, le čokolada je tekla iz velike pipe. »Zelo je občutljiva, ta sladka gospodična,« je povedala Hana. Da je ravno prav sladka, lomljiva, okusna, brez lis in mehurčkov, morata biti v prostorih točno določena vlaga in temperatura, mi je pojasnila ter kazala modelčke in druge pripomočke, s katerimi s svojimi sodelavci ustvarja sladke dobrote. Kaj pa je to, sem vprašala, ko sem v stekleni posodi zagledala nalomljene čokolatine, ki so spominjali na bajadere. »To so paulice, ki so se med proizvajanjem zlomile ali okrušile in niso povsem lepe, a so enako okusne in kakovostne kot tiste, ki so lično pospravljene v škatlicah. Ne morem jih zavreči, preokusne in predragocene so,« je povedala Hana in mi ponudila sladke dobrote. Tako močnega in pristnega okusa nisem pričakovala, tudi tega ne, da se bodo tako topile v mojih ustih. »Zelo zahtevne so za izdelavo, izdelovati sem se jih učila od italijanskega mojstra. So naša specialiteta.« Potem sem zagledala bronast prah, ki se pojavlja na večini Haninih čokoladnih tablic in skulptur. Spet so se ji zasvetile oči: »Zakaj ne bi bila čokolada še lepša in bolj mamljiva? Ta zlati prahek, čisto čisto malo ga potresem po čokoladi, da dam mojim lepotičkam piko na i. To je jedilni prah, povsem neškodljiv in porabim ga res malo. Sicer pa prisegam na najboljše sestavine – več kot leto dni smo preizkušali čokolado, da je ravno prav sladka, ravno prav topljiva in okusna, uvažamo jo iz Belgije, fige so iz Istre, lešniki in pistacije iz Italije ..."
Ko je odprla hladilnik, je v njem stalo šest nedokončanih tort. »Delala sem jih ponoči. Danes sem ostala kar tukaj, nič nisem šla spat. Oče in mama sta praznovala 20. obletnico poroke, spekla sem jima res lepo torto, se poveselila z družino in prijatelji, potem sem pa šla nazaj v delavnico, kjer so me čakala naročila. Ljudje se največ družijo in praznujejo med vikendi, zato sem takrat v delavnici, čez teden pa tudi sama kdaj pobegnem na morje, najraje v Portorož, ki me spominja na otroštvo,« je povedala.
Rojena v podjetništvo.
Sedeli sva v njeni pisarni, dobrote, razstavljene po mizi, so se mi topile v ustih. Nisem se mogla odločiti, katera je najboljša, in čudila sem se, kako so lahko fige v čokoladi tako noro sočne. »Tudi mene preseneča, kako radi jih imajo ljudje. Našli smo res dobre fige in z našo čokolado se odlično ujamejo. So eden od bolj prodajanih izdelkov,« je povedala Hana. »Zame je pomembno, da so naše stvari res dobre in se ljudje vračajo, četudi so pol evra dražje. Veliko ljudem so sladoledi tako všeč, da sploh ne morejo verjeti, da imajo lahko tako poln okus. Tako sem srečna, ko pridejo enkrat, dvakrat, trikrat ...« je z navdušenjem pripovedovala.
Kako se je vse začelo? »Rodila sem se v podjetniško družino, podjetniško razmišljanje mi je domače. Moja starša imata čistilnico, in ker imata delavnico v hiši, v kateri živimo, sem bila ves čas del tega razmišljanja. Če sem bila tiho, sem lahko prisostvovala tudi sestankom, in ja, zelo rada sem sedela tam ob strani ter srkala vse pogovore.« Po Haninem opisu male deklice, ki se rada udeležuje poslovnih sestankov svojih staršev, mi je bilo jasno, zakaj se tako dobro prilega v svoj direktorski stolček. Ko je povedala, da njen sladoled, ki ga je začela izdelovati letos spomladi, prodajajo že na 20 lokacijah, čokolado, ki jo je poslala na trg 5. decembra lani, pa na osmih, da o naročilih tort, sladkih kozarčkov in drugih dobrot ne izgubljamo besed, mi je bilo jasno, da se bo njena pot vzpela še visoko. In bo kmalu zaposlila še več ljudi.
Dogovorimo se tako, da je dobro za vse.
»Res bomo potrebovali še kakšne pridne in natančne roke,« je pritrdila Hana, ki pravi, da navadnega razgovora za službo še ni vodila. »Ljudje kar pridejo, ta pozna tega in vsi so čudoviti, za vse je pomembno, da je delo res narejeno dosledno. To mi veliko pomeni, saj človek danes ne more dobiti takega, jutri pa čisto drugačnega kozarčka, ker ga je delal nekdo drug ali je imel slab dan.« Priznala je, da ji je bilo sprva sodelavcem težko reči, če kaj ni bilo narejeno tako, kot je treba. »Čisto vsi so starejši od mene in do starejših čutim spoštovanje. A hitro sem se naučila, da moram reči; to od mene pričakujejo in vsi bomo zadovoljni le, če bom povedala, kadar je treba kaj spremeniti.«
Ko je omenila spoštovanje do starejših, sem razmišljala o poslovnih sestankih, ki so pomembni za njen posel. »Velikokrat je težko, ker sem tako mlada, in marsikdo si misli: Smrklja, saj nič ne razume, in poskusijo manipulirati. Na začetku sta hodila starša na sestanke z mano, zdaj pa nočeta več, ker pravita, da jih znam izpeljati sama. Vedno, ko grem na sestanek, si želim, da bi šel oče z menoj in bi mi bilo lažje, saj sem se še pred nedavnim ob starejših počutila le smrklja. Zdaj sem se naučila odmisliti, da sem mlajša; ne, enakovredna sem, ker ne delam nič drugega kot moj 50-letni sogovornik.« Ko je razlagala o svojem delu, je kar žarela, zelo je ponosna nanj, začutiti je bilo strast ter veselje in spraševala sem se, ali ji, potem ko poskusi njene dobrote, sploh lahko kdo reče ne. Hana je odgovorila: »Razlagam in razlagam, oni pa poslušajo in vedno se na koncu dogovorimo tako, da je za vse dobro.«
Izdelke krasi podoba stare mame Pavle.
Prvo torto je Hana samostojno okrasila očetu za rojstni dan pri petih letih, sama pa jo je spekla že pri šestih. Sledilo je neskončno število tort za družino in prijatelje v domači kuhinji, kmalu pa tudi izobraževanja pri najboljših slaščičarskih mojstrih v Sloveniji in tujini, ko je bila za svojo delovno mizo med samimi odraslimi edini otrok. Vpisala se je na srednjo šolo, ki naj bi ji v največji možni meri omogočila izobrazbo, kakršno si je želela (živilsko-prehranska smer v Biotehniškem centru Naklo), in jo tik pred najinim intervjujem tudi uspešno končala. Pri šestnajstih pa ji je umrla stara mama, s katero so skupaj živeli in bili močno povezani. Mama Pavla. Kmalu potem se je v Kamniku zraven ene od njihovih čistilnic ponudila priložnost prevzeti gostinski lokal. Hana je idejo zgrabila z obema rokama in odprla rustikalno kavarnico, v kateri diši po domačnosti, ter jo poimenovala Mama Paula. Zaposlila je nekaj ljudi, najela študente, ki prevzamejo delo med prazniki in vikendi, ter tudi sama zavihala rokave. »Zelo rada sem v kavarni, med ljudmi, zelo rada jih opazujem, kako zadovoljni so. Pomembno se mi zdi, da se dobro počutijo, pijejo res dobro kavo in so jim tako všeč naše dobrote, da pripeljejo še svoje prijatelje. Zadnje čase prav pogrešam delo v kavarni, a mi delo v čokoladnici in sladoledarnici vzame toliko časa, da preprosto ne gre.« Med najinim pogovorom ji je ves čas zvonil telefon in premišljevala sem, ali sem ji ukradla že preveč časa. Ponoči si ni vzela niti ure počitka, danes pa jo čaka še šest tort, pa tudi sladoleda ji že zmanjkuje, je povedala.
Mi je tega res treba?
Se kdaj vpraša, ali ji je tega res treba? »O, ja, velikokrat si to rečem. Saj ne mislim resno, a rečem, ko mi gre že vse na živce, ko imam preveč vsega, a če res uživaš v neki stvari, tako kot v tem uživam jaz, je vse še enkrat lažje. Velikokrat mi kdo reče – kako vse zmoreš. A zmorem, ker delam s srcem, tako zelo s srcem sem tu … Zame je izdelovanje čokolad, sladoledov, kozarčkov enako kot za nekatere hobi. Tega ne počnem kot službo, temveč za veselje. Vsakomur rečem: če imaš nekaj, kar te veseli, delaj na tem, trudi se, ostajaj za to ponoči, če je treba. Tudi če padeš, se poberi; tudi jaz sem padla, pa sem se pobrala. Samo pojdi naprej, poskušaj. Imela sem res močno podporo doma. Starša sta mi rekla: 'Hana, potrudi se, da boš najboljša.' Res se trudim biti čim boljša, saj je povprečnih tort, povprečne čokolade malo morje. Moje vodilo, ki sem ga prevzela od staršev, je: Tudi če nisi najboljši, se trudi biti najboljši. Ko daš maksimum od sebe, mora uspeti. Če ne takoj, pa čez eno, dve, pet let. Če res nekaj delaš s srcem, ni vrag, da iz tega ne bi nekaj uspelo. Vztrajaj in delaj – to te kar žene, vleče naprej,« so v moja ušesa plavale Hanine modrosti. Pravzaprav je ves čas omenjala, da so to modrosti njenih staršev in kako hvaležna je, da jim lahko sledi. Tolikokrat jih je omenila, da sem si jih zaželela spoznati.
Povedala je tudi, kako ji je bilo včasih v šoli težko, da so jo učitelji podpirali, a veliko sošolcev in prijateljev je ni razumelo in so ji zavidali. Omenila je še folkloro in fanta. No, po čem takem je še vprašala nisem, saj punca še spi ne ponoči … Po pouku je hodila v Kamnik v kavarno, tam delala do večera, potem pa se je doma še učila – kdaj se ji je sploh uspelo zaljubiti? »Ah, poznava se že od otroštva, starši so se dobro poznali, skupaj sva hodila v vrtec in v paralelko v osnovni šoli, zaljubila pa sva se šele v devetem razredu. Skupaj sva večinoma zvečer, pobegneva na morje …« se je smejala Hana in še povedala, kako jo radosti ples pri folklori, če ji le uspe, ne zamudi petkovih vaj, po njih pa gre ponavadi nazaj v delavnico. »Tudi sicer sem čisto navadna punca, grem na vse zabave, rada se družim, le da potem ne grem spat, ampak v delavnico.«
Objem je kot bencin.
Nato pa so na praznični dan spečo tovarno čokolade preplavili veseli glasovi Haninih staršev, tako kot Hana polnih veselja in zagnanosti. Prišla sta po naročilo, da ga bosta odpeljala v Bohinj. »Zelo sva ponosna na Hano in pomagava ji, kar se da, zdaj sva bolj dostavljavca in jožek pomožek; pomagaš, kjer lahko,« je povedala Hanina mama. »Midva sva človeka, ki nista vlagala v potovanja, temveč v svoja otroka. Ko je Hana pokazala željo po svojem podjetju, jo je Dejan (oče, op. a.) neštetokrat vprašal: 'Ali si prepričana, da bi to delala v življenju?' in odgovor je bil vedno pritrdilen. Zelo sva vesela, da otrok ve, kaj si želi početi, in ima vizijo. Vesela sem, da se znamo podpirati in smo res zelo povezana družina. Sestanke imamo v spalnici na postelji, že od majhnega. To je naš štab, tam se srečujemo. Zdaj se res samo še srečujemo; je že kar sreča, da smo vsi štirje doma.
Pa veliko se objemamo, poljubljamo … Pri Hani vedno vidim, kdaj in kaj potrebuje. Včasih samo objem. Mi mu pravimo bencin. Včasih pride le po objem – in gre naprej. Že kot majhna otroka sta z bratom vedela, kje naju dobita, če kaj potrebujeta – ves čas sva bila doma in sočasno v delavnici, ki je v naši hiši. Otrok je pritekel mimo, ko te je potreboval, se malo pocrkljal in šel. Imel pa te je vsak trenutek, ko te je potreboval. To je vsekakor prednost našega posla, čeprav delamo od jutra do večera. Trudimo se in si pomagamo ter se podpiramo.«
Če si dober, je uspeh zagotovljen.
Ko je prisedel še Hanin oče, je z žarom v očeh rekel enako. Da si je vedno želel, tako kot je uspelo njegovi mami (Pavli), da bi bila tudi njegova družina povezana, da bi se veliko pogovarjali in držali skupaj. In kako srečen je, da res živijo tako. Nikoli se mu ni zdelo pomembno, da Hana nadaljuje družinski posel. Zanj je pomembno le, da je v tem, kar dela, srečna. »Vedno sem ji pravil, da naj tisto, kar bo delala, počne s srcem, naj bo predana, da bo ona zadovoljna. Ni pomembno, kaj bo delala, a kar bo, naj počne dobro, stoodstotno in najbolje, kot zmore. In če bo ona zadovoljna, bodo zadovoljne tudi stranke, kupci, gostje. Hana je bila v osnovni šoli odličnjakinja brez večjega truda, in ko se je odločila, da bo slaščičarka, je moja mama rekla: 'Daj no, nehaj, slaščičarka boš, raje pojdi na ekonomijo, da boš pomagala mamici v pisarni.' Jaz pa sem rekel mami: 'Zakaj tiščiš otroka v pisarno? Pusti, naj dela, kar želi, vidiš, da je ustvarjalna …' Moja mama je menila, da bo Hana nekje delala za 800 evrov, jaz pa sem menil, da je tudi 800 evrov v redu, če je srečna. Hana se je potem res vpisala na poklicno šolo, živilsko-prehranski tehnik, jaz pa sem mami rekel: 'Glej, Hana bo uspela.' Njej pa sem rekel: 'Izbrala si si poklic. Kar koli si izbereš, naj si zdravnik, odvetnik, novinar, slaščičar, moraš biti dober. Ko sva midva odprla čistilnico in pralnico, je bilo moje vodilo, da bom dober in bodo stranke zadovoljne. Vedno sem se postavil na drugo stran pulta. Naredi to, kar pričakuješ. In sem rekel: Hana, super, če boš slaščičarka. A vedeti moraš: povprečja je več kot preveč. Imaš samo še dve možnosti: biti slaba ali dobra. Če si dobra, ti je uspeh zagotovljen.«
Življenje zajemaj z veliko žlico.
Verjamem, da je Hana z vrednotami, ki jih je prejela od staršev, z natančnostjo in navdušenem, pa tudi s smislom za posel na zelo dobri poti. Da je lahko vzor mladim in tudi starejšim, ki si nekaj želijo, četudi jih družina ne podpira tako kot nje.
Tako kot knjiga o sužnji, ki se je osvobodila in postala druga najbogatejša ženska na svetu v svojem času, o kateri je bral njen oče in je zanj postala navdih. In stavek iz te knjige, ki ga nikoli ne bo pozabil in ki sta mi ga povedala tako Hana kot on: »Življenje zajemaj z veliko žlico. Če bo kaj padlo z nje, bo na njej vedno tudi kaj ostalo.«
Kako netipičen stavek za Slovence. Kako netipična družina. Izjemno podjetna, povezana ter tudi izjemno srčna in srečna.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
