V akcijo Deželak junak so se tako ali drugače vsako leto vključili tudi vsi trije njegovi otroci, 22-letna Mojca,19-letna Manca in 11-letni Matej. Z njim so prekolesarili kakšen dan in ga počakali na cilju, Mojca in Manca pa pozneje tudi spremljata veselje teh otrok kot vzgojiteljici na letovanju v Zambratiji. Ta izkušnja, pravita, ju je obogatila z drugačnim pogledom na življenje. Z Miho in njegovimi otroki smo se pogovarjali o tem, kako se razumejo, kako živijo in kaj so se naučili drug od drugega.
Kakšen oče je Miha?
Mojca: Zabaven, sproščen, ni preveč strog, vzgojil nas je tako, da vemo, kaj je lepo in prav. Za nas so pomembni družina, izobrazba, ljubezen, prijateljstvo in šport. Vsi trije smo športniki.
Manca: Večkrat je poudaril, da se je v življenju treba boriti. Kadar mi v šoli kaj ni šlo, je rekel, naj se borim, ker Deželaki smo borci in vztrajni.
Dekleti sta odrasli, tako da je vaš odnos danes verjetno bolj prijateljski. Je kdaj težko postaviti mejo odraslim dekletom?
Miha: Mojca in Manca sta precej samostojni, izoblikovani, še vedno pa kdaj potrebujeta kakšen nasvet. Tudi jaz ga od njiju dobim, če ga potrebujem. Manco vprašam, kako se kaj skuha, pomaga mi tudi pri izbiri oblačil, ker nimam ravno občutka za to. Mojca pa študira sociologijo na FDV, tako kot sem jo jaz, tako da imava lahko dolge debate. O tem, kaj se dogaja v svetu, o koroni – kaj lahko pričakujemo čez nekaj let. Mojca mi tudi pomaga z nasveti glede športne prehrane, zdaj, pred začetkom akcije (pogovor je bil opravljen pred začetkom kolesarjenja). Pripravljam se kot vsa leta doslej, predvsem veliko kolesarim, da si pridobim nekaj kondicije. Ker pa je toliko dežja, sem precej več časa na sobnem kolesu. Pri kolesarjenju zunaj se mi velikokrat pridruži Matej, prejšnja leta pa sta bili več z mano Mojca in Manca. Puncama zaupam, še vedno pa je včasih potrebno postaviti kakšno mejo.
Kako sta si pridobili vaše zaupanje?
Miha: Skozi leta. Kot najstnici nista bili naporni. Vsaka je imela kdaj kakšno krizo, a nič ekstremnega, da jima ne bi mogel zaupati. Več kot kakšne lahkotne lumparije nista ušpičili.
Pri vas torej rek mali otroci – male težave, veliki otroci – velike težave ne velja?
Težave se pojavljajo, ko so otroci majhni ali veliki. Če pa ciljate na fante, se mi pa zelo dobro zdi, da včasih tudi mene vprašata, ali se mi določen fant zdi v redu. Najpomembneje pa je seveda, da je všeč njej. Dva Mojčina fanta sta bila res kul, tako da mi je bilo žal, ker se ni izšlo. Oba sta bila športnika, primerna zanjo. Sicer pa obema privoščim, da najdeta pravega.
Na kaj ste pri očetu najbolj ponosni?
Matej: Na to, da je vztrajen, iznajdljiv, priden in zelo zagnan za stvari, ki se jih loti. Pa na splošno sem ponosen, da je moj oči.
Mojca: V vseh situacijah je iskren, vsi pa smo ponosni na to njegovo dobrodelnost.
Manca: Veseli smo, da nas je vzgajal tudi v dobrodelnem duhu – da nismo sami in da vedno mislimo še na koga drugega.
Vas kdaj moti, da ste skupaj z očetom včasih tudi vi medijsko izpostavljeni?
Matej: Meni je to čisto všeč, saj sem rad v središču pozornosti.
Manca: Ko sem bila mlajša, mi to ni bilo preveč všeč. Včasih so povedali kakšno podrobnost, tako mimogrede, in potem so me o tem spraševali v šoli. Nisem se ravno prijetno počutila. Zdaj sem se pa že navadila.
Mojca: Zdaj sva se že celo navadili govoriti v eter, nimava več take treme. V studiu je precej sproščeno, poveva, kar misliva, tudi če se zmotiva, se nič več ne sekirava.
Menda ste zelo povezani in se veliko pogovarjate. Kako ste preživeli karanteno in delo od doma?
Miha: Zadnje leto in pol je zelo posebno. Kot pri večini smo se tudi mi več družili, kot se sicer. Bistveno je, da smo se znali nekako zaposliti. Otroke sem naučil igrati tarok, na kar sem zelo ponosen. Delali smo na vrtu, kolesarili, se sprehajali po polju, sploh zdaj, ko imamo kužka. Imamo teraso in lanske koronske dneve smo veliko preživljali na njej. Prav hudo mi je bilo za družine, ki so bile stisnjene v majhnih stanovanjih brez balkona. K sreči smo že tri leta v hiši, ne vem, kako bi nam bilo, če bi bili še v prejšnjem stanovanju. Zaradi šolanja na daljavo nam je primanjkovalo računalnikov, tako da smo si v prvem valu epidemije enega izposodili, v drugem valu pa je Matej stvari vzel v svoje roke in se pri ravnateljici v šoli dogovoril, da so mu ga posodili tam. Sem bil zelo ponosen nanj, da se je tako dobro znašel. Čeprav to obdobje za nikogar ni bilo prijetno, smo se nanj navadili in si naredili tako, da nam je bilo lepo. Vsi pa si že želimo, da bi se življenje vrnilo v normalo, da bi se lahko več družili ... Manci sta odpadla maturantski ples, izlet ... Tudi naše delo ni bilo kot običajno, smo se morali precej prilagajati, gostov v oddajah nismo imeli. Veliko sodelavcev je delalo na daljavo, komunicirali smo po Zoomu. Vendar smo poskušali ostajati pozitivni in dvigovati vzdušje, ob vseh ukrepih in strahu se je bilo treba tudi smejati. Ljudje so nam bili najbolj hvaležni, če smo se distancirali od resnih tem in jih poskušali razvedriti.
Večkrat ste že omenili šport, ki je očitno velik del vašega družinskega življenja.
Miha: Kot otrok sem vedno nekaj treniral – rokomet, košarko, navijal sem za vse uspešne slovenske športnike. Če si toliko posvečen športu, se mi zdi samoumevno tudi otroke spodbujati v to smer. Punci sta obe igrali odbojko, Manca je sicer odnehala, Matej pa je nogometni vratar. Sem njihov veliki navijač, vozim jih na treninge, z ženo Ireno jih spremljava na tekmah in se veseliva zmag ter jih bodriva ob porazih. Za Mojco je šport način življenja, saj igra odbojko že od drugega razreda. Zdaj igra v prvi ligi za odbojkarski klub Krim Ljubljana. Šport jo je naučil organizacije in discipline. Matej pa igra nogomet v nogometnem klubu Bravo in si želi, da bi nekoč igral v Španiji. Manca bi pa tudi rada šla v Španijo.
Manca: Obožujem španščino, zato sem se tudi vpisala na študij tega jezika. Želim si živeti v Španiji in se tam tudi poročiti.
Kaj vam pomeni, da se Miha tako nesebično razdaja v akciji Deželak Junak?
Mojca: Ogromno. Lani sem bila prvič vzgojiteljica v koloniji otrok v Zambratiji. Prej si sploh nisem znala predstavljati, v kakšnih okoliščinah in kakšnih stiskah živijo nekateri otroci in kako zelo potrebujejo pomoč. Tam šele vidiš, koliko jim pomeni, da se lahko vsaj za en teden sprostijo. Po mojem vse leto živijo za te počitnice.
Manca: Kot vzgojiteljica sem v Zambratiji že od šestnajstega leta. Nisem si predstavljala, da je v Sloveniji toliko otrok s takšnimi zgodbami. V šoli se učimo o revščini po svetu, pozabljamo pa, da je tudi v Sloveniji ogromno otrok, ki potrebujejo pomoč. Ne gre samo za revščino, ampak tudi za zlorabljene in pretepene otroke. Njihov svet je temen. Ko pridejo na morje, so prve dni prestrašeni, ne morejo dojeti, da lahko jedo, kolikor hočejo, ko pridejo v jedilnico. Najhuje, kar sem doživela, pa je to, da sploh niso navajeni dotikov, objemov. Kar otrpnejo, ko se jim približaš. Edini fizični kontakt, ki so ga bili vajeni, so bili velikokrat udarci. Ves teden delamo na prijateljstvu, poskrbimo, da se čutijo sprejeti, dobrodošli, da jih imamo radi. In najlepši občutek je, ko en tak otrok na koncu počitnic sam pride k tebi in te objame. S tem je vse poplačano. In vem, da je to, kar delamo, v redu.
Miha: Tudi sam pridem te otroke vsako leto obiskat. Manca je kar dobro opisala, kako je vse skupaj videti. Eni pridejo vsako leto, vesel si, ko jih vidiš, po drugi strani pa tudi žalosten, ker veš, da se njihova situacija ni spremenila na bolje. Upaš, da se bo tak otrok kasneje vseeno nekako spravil iz začaranega kroga revščine, bolezni, morda tudi zato, ker bo videl, da obstaja lepše življenje, ljudje, ki ga imajo radi. Spomnim se punce, ki je eno leto prišla kot otrok iz socialno šibkega okolja, nekaj let pozneje pa se je vrnila kot vzgojiteljica. To ti da vedeti, da so bili Manca in drugi vzgojitelji pravi vzor zanje. Vesel sem, da punci to počneta in da tudi zaradi tega znata ceniti, kar imamo. Nismo bogati, vendar se imamo kljub temu čisto v redu in to cenimo. Kdaj pa kdaj bi tudi mi radi kam odpotovali, ampak ker smo velika družina, je to precej drago. Vseeno pa skušamo hoditi naokrog v nam dosegljivih okvirjih. V zadnjem letu smo ugotovili, da je tudi Slovenija krasna. Čisto smo se navdušili nad Bovcem, Bohinjem ... V življenju se je treba malo prilagajati.
Akcija od vas, Miha, verjetno terja precej napora in potrebujete po tem, ko je za vami, kar nekaj časa za rehabilitacijo.
Miha: Letos bo celo dva dni daljša, se moram prav psihično pogovoriti sam s sabo o tem, ker je res naporno. Ampak se bom boril za te otroke. Glede na to, da bo akcija že sedma po vrsti, sem precej optimističen glede zneska, čeprav se zavedam, da je ljudem v tem času precej težko, mnogi so izgubili službo ... Pa kljub temu, lani smo zbrali skoraj 350.000 evrov in z njimi poslali na počitnice več kot tisoč otrok! Je pa potem res tako, da vikend po končani akciji preživim na kavču in v postelji. Po treh dneh pa sem že pripravljen za nove podvige.
