Po poklicu si režiser. Je težje organizirati odrske igre ali proteste?
Protesti so mnogo manj organizirani, kot se to morda zdi od zunaj. So precej spontani, ljudje prikolesarijo, prinesejo transparente, se skupaj odpravijo v isto smer, in to je to. Ideje za proteste prihajajo iz vseh, različnih smeri. Je pa res, da smo na protestih prisotni tudi številni kulturniki in umetniki, ki prispevamo zamisli za simbolične akcije in poskušamo s svojimi umetniškimi veščinami izraziti glas ljudstva.
Bistvena razlika je, da je na umetniških dogodkih precej manjša možnost, da te policija odvleče v marico, in da v nasprotju s predstavami, na katerih smo umetniki plačani, tukaj plačujemo kazni za privilegij uresničevanja svojih ustavnih pravic. So pa včasih občutki, ko se ljudje spontano združijo, sodelujejo in se povežejo, mogoče ravno zaradi te represije še močnejši in lepši kot na kateremkoli umetniškem dogodku.
Zbira se veliko različnih interesov, nekdo vseeno drži megafon v roki, v veliko primerih si bil to ti.
Kar zadeva različne interese, je skupna točka vseh protestov, da smo vsi nezadovoljni z vlado in s tem, kako upravlja epidemijo za svoje namene. Tukaj smo vsi složni. Glavni problem je, da je zelo malo ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti, saj vedo, kaj bo sledilo. Jaz sem lahko v tej poziciji, saj pri večini umetniških projektov delam v tujini in nisem odvisen od ministrstva za kulturo ali drugih slovenskih ustanov. Tako sem se pogosto znašel za megafonom, ko je bilo treba kaj prebrati ali povedati, in sem zdaj postal nekakšen javni predstavnik protestov.
Nekateri protestirajo zoper Janšo, nekateri med njimi ga obtožujejo fašizma. Drugi protestirajo proti protikoronskim ukrepom, ki jih prav tako razumejo kot fašistične. Kako razumeš te različne interese?
Delovanje vlade v zadnjem letu ima zagotovo elemente totalitarnega režima in fašizma, od napadov na svobodo medijev do poudarka na kaznovanju vseh, ki so se drznili izraziti na ulici, ter neposrednih napadov, tožb in medijskega blatenja posameznikov, ki so kritični do vlade. Očitno je, da v Sloveniji nimamo več prave demokracije in se moramo zanjo boriti.
Mislim, da so razmere ob koronakrizi že dovolj težke in stresne. Če imamo ob tem še vlado, ki stroke ne upošteva in jo izkorišča za politične namene, je logično, da ljudje izgubijo zaupanje v vse skupaj, tudi v stroko. Posledica tega je, da ljudje dvomijo celo o obstoju koronavirusa.
Precej ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, je izrazilo nestrinjanje s tem, da bi bili navzoči na protestih ob ljudeh, ki dvomijo v znanost.
To je problem po vsem svetu. Delno je to posledica družbenih omrežij, kjer se širijo informacije, ki ljudi strašijo. Strah je močno čustvo, ki se hitro razleze. Mislim, da je v Sloveniji to dodatna težava, ker vladi ni uspelo vzpostaviti nekega zaupanja ljudi in nastopiti tako, da bi ustvarila zaupanje v te ukrepe. Namesto da bi prepustili glas stroki, o ukrepih odločajo obramboslovci in gradbeni inženirji!
Kako je te interese usklajevati?
Stremi se k temu, da se izpostavijo skupne točke in zahteve. Nekaterim se zdi najbolj pomembno okolje, drugim mediji, nekatere skrbijo protikoronski ukrepi, četrte skrbi socialna situacija. Kdor hoče protestirati, pride, kdor hoče kak drug dan izvesti protest, s kakšno drugo vsebino, ima tudi to možnost. V končni fazi je pomembno to, da ima po naši ustavi vsak pravico, da se izrazi in izrazi to, kar ga skrbi, tudi na ulici. Tudi če hoče kdo protestirati v podporo Janezu Janši, naj izvoli.
Če si ogledamo zgodovino protestov v Sloveniji, ugotovimo, da so velikokrat povezani z imenom Janeza Janše. Najprej so potekali protesti njemu v podporo na Roški, kasneje, leta 2005, sindikalni protesti proti njegovim gospodarskim reformam, potem vstaja leta 2012 ... Zakaj?
Kar zadeva proteste na Roški, ni šlo samo za Janšo. Ogromno ljudi se je zoperstavilo neki vladi, ki je želela cenzurirati, kaj ljudje smejo govoriti in do katerih informacij smejo imeti dostop. Prebivalci tedanje republike smo se temu odločno uprli. Mislim, da enako počnemo zdaj, s to razliko, da tisti, ki je bil deležen tovrstnega nasilja, zdaj to dejansko sam izvaja. Tako kot pred 30 leti revijo danes časnik Mladina ponovno obiskujejo policisti in preiskujejo »izdajanje državnih tajnosti«.
Po mojem mnenju je glavni organizator slovenskih protestov Janez Janša, saj je njegova politika tako razdiralna. Nastopa sovražno in označuje kogarkoli, ki je proti njemu, za lenuha, zombija, prostitutko, prisesanca, prvorazrednega. Prav te žalitve spodbodejo ljudi k temu, da si takšnega človeka nikakor ne želijo na vladi.
Proteste zoper sebe velikokrat razume kot režirane. Ti si režiser, si režiral te proteste?
Moral bi biti res dober režiser, da bi prepričal več tisoč ljudi, naj 50 tednov hodijo brezplačno statirat na neko predstavo. Ljudje hodijo na ulico, ker imajo dovolj tega, kar se dogaja v državi, in želijo neko spremembo. Jaz sem samo eden od teh ljudi, ki poskuša protestom in ljudem prek določenih simboličnih akcij dati glas.
Kako odgovarjaš na obtožbe, da za tabo stojijo posebni interesi in globoka država?
To je tipičen pristop diktatorske vlade: da kogarkoli, ki je kritičen, poskušaš diskvalificirati na osebni ravni. To lahko vidimo v primeru direktorja STA Bojana Veselinoviča, podobno v primeru Aleksandra Čeferina. Janša s svojo medijsko mašinerijo napade vsakogar, ki se izpostavlja.
Sam sem pa odrasel človek, samozaposlen v kulturi, nihče ne stoji za mano, sploh pa ne kakršnakoli globoka država, kar najbrž izkazuje tudi dejstvo, da sem prejel že za približno deset tisoč evrov kazni za svojo udeležbo na protestih.
Najbolj smešno je, da te očitke vame uperjajo ljudje, ki so bili dejansko v partiji za časa Jugoslavije, ki imajo dejansko komunistično ozadje, a ob tem vezi s preteklostjo obtožujejo ljudi, ki smo bili takrat komaj rojeni.
Včeraj so se vam pridružile sindikalne centrale. Ste se z njimi glede tega usklajevali?
Nekateri sindikati so na protestih že od samega začetka, denimo Mladi plus. Drugi so se nam na protestih pridružili malo kasneje, na primer sindikat gostincev in sindikat taksistov. Kot protestniki smo jih že od začetka pozivali, naj se čim bolj angažirajo, ker je bilo jasno, da ta vlada ni pripravljena na resnični dialog s komerkoli.
To se je zdaj pokazalo v praksi, socialnega dialoga v Sloveniji ni več. So samo povelja in ukazi maršala Twitta. Veseli bi bili, če bi se nam sindikalne centrale pridružile že prej, a smo navdušeni, da so se sploh odločili za ta korak in se je oblikovala združena fronta civilne družbe.
Zdi se, da se predsednik vlade spre z vsakim, s katerim bi kot državnik moral delati. Je to obnašanje državotvornega politika?
Nikakor ne, gre za skrajno neprimerno obnašanje in številni psihiatri utemeljeno trdijo, da gre za patološko obnašanje. Ta človek očitno ni mentalno uravnovešen, nima psihološkega profila, da bi lahko povezal in vodil državo, nikakor pa ne v tako stresnem času, kot so tale koronavirus in vse posledice, ki jih prinaša.
Problem je v tem, da Janša samega sebe vidi kot državo. Vozi po avtocesti v napačno smer in kriči na vsa vozila, ki mu prihajajo nasproti.
Gospod Janša je izgubil parlamentarno večino. Temu praviloma sledijo predčasne volitve. Kaj zahtevate protestniki?
Predčasne volitve. To je vse, kar bi radi in kar pričakujemo, in to je tudi edina poteza, ki je v tem trenutnku demokratična. Vse ostalo je ugrabljanje države in totalitarizem. Janša jih seveda ne želi, saj ve, da bo s tem izgubil vlado in vzvode moči, ki si jih je v preteklem letu poskušal pridobiti.
So zanj večja grožnja predčasne volitve ali državljanska vojna?
Slovenija ni razdeljena, v resnici smo zelo enotni. Po vseh javnomnenjskih raziskavah nas okrog 70 odstotkov nasprotuje tej vladi in podpira proteste za bolj demokratično in svobodno Slovenijo. Besede o državljanski vojni so zgolj strašenje njegove baze in ustvarjanje konfliktnega vzdušja, ki bi ustrezalo nekdanjemu obramboslovcu.
Obtožujejo ga, da dela nepopravljivo škodo. Koliko škode še lahko ustvari do predčasnih volitev?
Ravno za to gre, saj vsak dan prihajajo na plan nove korupcijske afere, kršenja pooblastil, zakonov in ustave, divja kadrovanja in poskusi podjarmljenja ustanov. Kot pri Trumpu jih je toliko, da je vsem skoraj nemogoče slediti. To je treba prekiniti zdaj. Odgovornost je tudi pri ljudeh na političnih položajih, ki ga s svojim molkom podpirajo, tudi pri predsedniku države, da se temu upre in reče dovolj.
Sedemdeset odstotkov Slovencev je morda proti Janši, ampak po Janši – kdo? Bo protestno gibanje koga podprlo na predčasnih volitvah?
Mislim, da se z odhodom Janše situacija ne bo sama, čarobno izboljšala. Probleme slovenske demokracije in politike imamo že 30 let. Potrebujemo temeljite spremembe. Jaz jih ne vidim v novi stranki in novih obrazih, nad katerimi smo bili prepogosto razočarani, ampak v organizaciji in povezovanju civilne družbe, da dosežemo neke sistemske spremembe, ki bodo omogočile, da se uresniči, kar je zapisano v ustavi: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« Da bodo politiki odgovorni ljudem vsak dan v letu, in ne zgolj enkrat na štiri leta.
Na enem izmed protestov nas je več kot tri tisoč skupaj oblikovalo Smernice Protestne ljudske skupščine, ki izpostavljajo ključne probleme in predloge na vseh področjih družbe, kjer bi si želeli izboljšav. Vplivati želimo prek referendumov in državljanskih pobud in tudi sprememb zakonodaje na način, da bomo imeli lahko ljudje več vpliva na politiko kot kapital.
Kje se ti vidiš v prihodnje? Bolj v družbenopolitični ali družbenokulturni srenji?
V izpostavljeni protestniški vlogi sem se znašel čisto po spletu naključij. Pogrešam umetnost in umetniške projekte, pogrešam preživljanje več prostega časa s svojimi otroki. Se pa mi zdi pomembno, da se zavezništvo civilne družbe in vsebinske ideje Protestne ljudske skupščine razvijajo in nadaljujejo. V teh procesih se bom trudil tudi v prihodnje.
