Kako ste postali član te projektne skupine?
Prejel sem klic ministra Počivalška, da potrebuje pomoč na področju izvedbe nabav, in na ta klic na pomoč sem se z veseljem odzval. Napisal sem prošnjo generalnemu sekretarju in priložil svoj življenjepis, nato sem od njega prejel sklep, da sem imenovan v projektno skupino za koordinacijo in izvedbo nabav zaščitnih sredstev ter opreme kot zadolžen za izvedbo nabav kot zunanji sodelavec Zavoda RS za blagovne rezerve. V Ljubljano sem prišel prvič 26. marca in podpisal svetovalno pogodbo z zavodom za blagovne rezerve ter začel delati.
Zakaj ravno vi in kako to, da ste se odločili sodelovati brezplačno?
Vprašanje »zakaj ravno jaz« je verjetno bolj vprašanje za ministra, ministrstvo oziroma zavod za blagovne rezerve. Zase vem, da sem se odločil pomagati v kriznih časih, ko ni bilo dovolj zaščitne opreme. Delo sem se odločil opraviti brezplačno, ker vem, da bo država iz epidemije prišla praktično bankrotirana in ne bo imela denarja. Denarja od obubožane države pa si ne želim. Poleg tega sem vedel, da bo sodelovanje kratkotrajno. Številni ljudje so se ob začetku epidemije javljali, da bi pomagali po svojih zmožnostih, jaz sem menil, da lahko najbolje pripomorem z intelektualnim delom in svojimi izkušnjami.
Vam je bilo sprva ponujeno kakšno plačilo?
Že ob svoji vlogi sem napisal, da želim svetovati brezplačno, zato mi nikoli ni bilo ponujeno nikakršno plačilo za svetovanje, razen za povračilo potnih stroškov.
Za naš časopis ste pred kratkim dejali, da ministra Počivalška osebno ne poznate, da sta se srečala zgolj na nekaj prireditvah oziroma da drug za drugega vesta le zato, ker prihajata iz istih krajev. Ali ni potemtakem odločitev ministra Počivalška, da vas povabi k sodelovanju, vsaj nenavadna? Verjetno neki občutek, zakaj je Počivalšek poklical ravno vas, že morate imeti? Imate sicer stike in poznanstva s katerim drugim ministrom, vpetim v aktualno dogajanje glede nabave zaščitne opreme, denimo obrambnim ministrom?
Z gospodom Počivalškom sva veliko let, preden je postal minister, dobro in korektno poslovno sodelovala. Verjamem, da je bilo to dobro poslovno sodelovanje razlog za povabilo k sodelovanju. Vsa namigovanja o prijateljstvu in to, da sem njegov zaupnik, so popolnoma izmišljeni in neutemeljeni. Stikov in poznanstev prav tako nimam z nobenim od preostalih ministrov vlade.
Kakšne so bile razmere ob vašem prihodu na delo v projektno skupino?
Danes smo kar nekako pozabili, kakšno vzdušje je vladalo konec marca. Že med vožnjo od Celja do Ljubljane skoraj nisem srečal avtomobila. V Ljubljani ne na ulicah ne parkiriščih ni bilo žive duše. Tudi na ministrstvu za gospodarstvo so hodniki samevali. Zaposlenih praktično ni bilo, stavba je bila pusta, slišal se je vsak korak. Vsepovsod karantena, ljudje so zbolevali, v Italiji so se borili z zlomom zdravstvenega sistema in pomanjkanjem ventilatorjev, številni so umirali, pri nas je vladala panika, ker se ni vedelo, kako močno bo virus udaril. Na ministrstvu so me spoznali z vsemi vpetimi v projekt nabave opreme, nato sem se odpravil na zavod. Tam so bili v trenutku mojega prihoda štirje že uradno okuženi, od 30 ljudi pa so bili v službi le trije zaposleni in poslovna sekretarka. In v takih razmerah prav čutiš in vidiš koronavirus, čeprav ga tam ni. Zavedaš se, da si tam na lastno odgovornost in da verjetno nihče od nas ne bi smel biti tam, ampak v karanteni. Doma sem se samoizoliral, nehal sem pomagati staršem in starejšim, saj sem se zbal, da bi lahko koga okužil, ne nazadnje imam doma ženo in dvomesečnega otroka. Torej na eni strani vsa ta psihoza okoli koronavirusa, na drugi strani pa panika, ker ni bilo zaščitne opreme, in z vseh strani velika, ogromna pričakovanja. Soočen sem bil z dejstvom, da zalog ni, da bolnišnice in osebje lahko delujejo le še kak dan ali dva, da ostali opreme nimajo in da je skladišče popolnoma prazno. Torej ugotovil sem, da vlada panika na vseh straneh, saj je šlo za življenja, ne le materialna sredstva. Uvidel sem, da je potrebna akcija in da je zaščitna sredstva treba dobiti, kakor vemo in znamo. Prvi dni sem zgolj spoznaval vse vpete ljudi, si izmenjaval telefonske številke in stike, 27. marca sem šele dobil računalnik in naslov elektronske pošte, da sem lahko začel operativno delo.
Kakšna je bila vaša vloga?
Bil sem svetovalec zavoda za blagovne rezerve za izvedbo pogodb. Torej nisem sodeloval v samem procesu nabave, ampak sem se vključil, ko je bil proces izbire zaključen in pogodbe podpisane. Skrbel sem, da je prišlo do realizacije. Vlada je ustanovila medresorsko skupino, ki je začela delati 24. marca, jaz sem se zavodu pridružil 26. marca. In medresorska skupina je sprejemala in pregledovala posamezne ponudbe, ocenjevala primernost zaščitne opreme v smislu izpolnjevanja tehničnih standardov in nato posredovala ponudbe zavodu za blagovne rezerve v izvedbo. Vse ponudbe so prihajale na e-mail ponudbe@urszr.si na upravo za zaščito in reševanje, kjer so pregledali, ali država ponujeno blago potrebuje, ali so certifikati ustrezni in roki dobave primerni. Nato je še Sova preverila, ali je to podjetje varnostno ustrezno. In zavod za blagovne rezerve je bil skladno s sklepom vlade zadolžen, da s tistimi, katerih ponudbo je medresorska skupina ocenila za ustrezno, izvede postopke po Zakonu o javnem naročanju in sklene pogodbo. Ministrstvo za gospodarstvo je zavodu za podpis teh pogodb dalo soglasja. V času, ko sem bil jaz tam, ni bilo nikakršne selekcije. Po mojih informacijah se je podpisalo pogodbe z vsemi. In jaz sem se vključil šele, ko je bila s konkretnim podjetjem pogodba podpisana, in sem svetoval pri izvedbi. Najprej smo morali vzpostaviti sistem, v katerem so dobavitelji redno dnevno poročali, kje je naročeno blago, kje so maske in ventilatorji. Poročati smo morali vsem. Na kolegiju ministra je bilo vedno prvo vprašanje, kaj bo dobavljeno in kdaj bo dobavljeno. Osnovni odgovor je bil, da ne moremo ničesar napovedati z gotovostjo, saj smo ugotovili, da dokler blago ni v skladišču, ne moremo zagotoviti, da bodo roki spoštovani. Spomnite se prvega zapleta z dobavo mask podjetja Labena. A minister je vztrajal, saj so podatke o dobavah od njega pričakovali tako vlada kot novinarji. Te podatke smo morali »rodi stvori« dostaviti in stati za njimi. Dnevno sem pet, šest ur svojega časa porabil, da sem pridobil vse informacije in da sem vsem udeleženim poročal o stanju nabav. Poleg poročanja sem skrbel tudi, da so bila plačila pravočasno urejena, pomagal sem pri urejanju logistike, če je bilo kateri od pošiljk treba zagotoviti varovanje ali pomoč veleposlaništva ... Poleg tega je bilo treba vzpostaviti tudi sistem kontrole v skladiščih. Na začetku se kakovosti dobavljenega blaga namreč sploh ni preverjalo, šele z mojo urgenco je Bureau Veritas začel preverjati ne samo količino, ampak tudi kakovost dobavljene zaščitne opreme in ustreznost certifikatov.
V intervjuju omenjate, da se je preverjalo tudi ustreznost dobavljene opreme. Zdaj se pojavljajo informacije, da so certifikati ponarejeni in oprema neustrezna?
Medresorska skupina je ocenila 96 odstotkov ponudb kot neustreznih, se pravi skoraj vse, ki so jih pregledali. Vseh dobrih 14 dni, ko sem sodeloval z zavodom, se je opozarjalo, da je na trgu veliko ponarejenega blaga in certifikatov. Takšno opozorilo sta dala tudi FBI in naša država. Velika Britanija je kupila 400 tisoč neustreznih zaščitnih plaščev, Nizozemska 600 tisoč neustreznih mask, Kanada je ugotovila, da je osem od 11 milijonov kupljenih mask neustreznih, Slovaška, Češka in Španija so kupile neustrezne hitre teste, ameriška zvezna država Illinois je kupila za 17 milijonov dolarjev neustreznih mask, Kalifornija je podpisala milijardo vreden posel za maske, ki jih potem zaradi neustreznosti ni mogla uvoziti. Nedopustno je, da oprema ni ustrezna, in verjamem, da bodo indice preverili strokovni in za to usposobljeni ljudje.
Zakaj je bil angažiran Bureau Veritas in kaj natančno je preverjal?
Po mojih informacijah zavod že vrsto let sodeluje z Bureau Veritasom. Zavod v času mojega svetovanja ni imel zaposlenih strokovnih ljudi, ki bi lahko preverjali ustreznost dobavljenega blaga, v času vrha epidemije pa tudi ni imel dovolj ljudi, da bi ves čas lahko samostojno količinsko prevzemali blago, in se je zato obrnil na strokovnjake za pomoč. Na začetku so preverjali količino dobavljenega blaga, pozneje pa tudi ustreznost.
Malce je nejasno, kdo je pravzaprav odločal, s katerimi podjetji se bodo sklenile pogodbe?
Po sklepu Vlade RS je bil zavod dolžan, potem ko je od medresorske skupine dobil informacijo o ustreznosti ponudbe, izvesti postopek po Zakonu o javnem naročanju in skleniti pogodbo. A nič se ni zgodilo, da tega ne bi vedela tako direktor zavoda gospod Zakrajšek kot njegov namestnik gospod Gale. In nikoli nisem zaznal, da bi čemurkoli nasprotovala oziroma da bi kaj naredila proti svoji volji. Posreden dokaz za to, je tudi dejstvo, da je Ivan Gale sklenil pogodbo z menoj in jo tudi on prekinil. Odpoved pogodbe sem dobil za velikonočne praznike, na veliko nedeljo. Ampak tisto, kar želim povedati, je, da je Ivan Gale vedno samostojno odločal, katere pogodbe bo podpisal in katere ne.
Zakaj bi bila sklenitev in prekinitev pogodbe z vami posreden dokaz, da Ivan Gale ni storil ničesar proti svoji volji?
Samostojno je spisal in podpisal svetovalno pogodbo z mano in jo prav tako po svoji volji odpovedal. Po tej odpovedi svetovalne pogodbe je normalno nadaljeval vodenje zavoda in podpisovanje pogodb, aneksov in izjav za nabavo zaščitne opreme.
Ampak v javnosti obstaja občutek, da je Gale sicer pogodbe podpisoval, odločal pa je nekdo drug?
Kot sem rekel, v času, ko sem bil jaz na zavodu za blagovne rezerve, torej od 26. marca do 10. aprila, so podpisali vse pogodbe z vsemi, katerih ponudbe je medresorska delovna skupina potrdila kot ustrezne. Vse. In zdaj govoriti, da je nekdo sugeriral in posredoval, je neumestno. Potem bi moral nekdo reči: s tem podpiši in s tem ne. Pa tega po mojem vedenju v tem času ni bilo. Torej v času, ko sem bil jaz tam, so podpisali vseh 20 do 25 pogodb, za katere so dobili potrditev medresorske skupine. Ni bilo nikakršne selekcije.
Ampak selekcija se je delala prej?
Selekcija se je delala prek strokovnjakov, ki so ocenjevali ustreznost ponudbe. V tistih trenutkih pa je bilo najpomembnejše vprašanje dobavljivosti. Zagotovo se ni naročala samo najboljša in najdražja oprema, ampak primarno takoj dobavljiva in tehnično še sprejemljiva. Verjamem v pošteno in dobro delo vseh udeleženih. Že na začetku sem vam povedal, v kakšnem vzdušju smo delali in koliko ljudi je delalo pri tem projektu. Predstavljajte si, da je bilo približno deset ljudi, ki so preverjali ustreznost ponudb, dobesedno zasutih z delom. V nekaj dneh so prejeli več kot 2000 različnih ponudb z različnimi prilogami. Delali so dneve in noči, da so preverili njihovo ustreznost in jih razvrstili po kriterijih, ki jih je minister že večkrat pojasnil, torej ustreznosti, roku dobave ... Ta mali štab ljudi je torej dnevno pregledal ter ocenil od 80 do 100 ponudb in ne verjamem v teorije zarote in goljufije. Verjamem pa v dobro, odgovorno in pošteno delo te skupine ljudi. Če bi v tako kratkem času lahko pregledali 2000 ponudb, bi jih, a je bilo to neizvedljivo. V tistem času je 90 odstotkov javne uprave bilo doma. Večina ni imela VPN, da bi lahko delala od doma. Zaradi omejene delovne sile in obilice ponudb je najprej počepnil Zavod RS za blagovne rezerve, nato ministrstvo za gospodarstvo in koncu tudi medresorska skupina. Ne verjamem, da je bilo to načrtno. Delalo se je od jutra do večera, do konca svojih zmogljivosti. Zato očitke, ki se nanašajo na nas, ki smo delali pri tem projektu, sprejemamo kot žaljive in so vsaj meni segle do srca. Delali smo cele dneve, pomagali zavodu in ne nazadnje gospodu Galetu, da je lahko opravil svoje delo in priskrbel opremo, na koncu smo pa vsi oblateni. Kdo pa bo tej državi še pomagal in se prostovoljno javil, da bo delal za dobrobit državljanov? Tisti, ki nas je vse oblatil, je heroj, vsi, ki smo pomagali, pa smo lopovi, večina podjetij, ki so priskrbela opremo, je označenih kot vojni dobičkarji. Kaj bomo storili ob naslednji krizi? Kaj če pride drugi val? Bomo vsi bežali pred težavami? Kajti očitno je tisti, ki prvi zbeži, pri nas največji heroj.
Ali ste tudi vi kdaj za katero od pogodb posredovali, da naj jo zavod sklene?
Nikoli nisem posredoval, da mora zavod skleniti kakršnokoli pogodbo.
Kronski dokaz o nepravilnostih naj bi bil posnetek telefonskega pogovora med ministrom Počivalškom in direktorjem Zakrajškom. Nam lahko o tem pogovoru poveste kaj več?
Težko, saj se je zgodil deset dni prej, preden sem začel delati. Lahko pa povem, kako sem pogovor razumel jaz, in sicer tako, da je pogodba že podpisana in da minister poziva direktorja, da naj plača avans, saj bo to podjetje v nekaj urah dobilo bančno garancijo. Torej naj plača tisti avans, ki je pogodbeno določen. Ampak še enkrat povem, ob klicu me ni bilo poleg, sem ga pa jaz razumel v tem kontekstu.
Ljudje se sprašujejo, zakaj so bili ti klici potrebni – ministrov, politikov, nekdanjih politikov ...
Verjetno vsaj v teh trenutkih zato, ker je bila situacija resna in ker se je ves svet tepel za dobave zaščitne opreme ter potrebne medicinske opreme, in če se nisi odzval takoj, nekatere bolnišnice ne bi imele potrebne opreme. In kdo bi bil odgovoren, če bi do tega prišlo? Tisti, ki je poklical, in zato je verjetno tudi klical. Jaz sem imel zelo malo stikov s temi ljudmi in nisem čutil, da bi na zavodu to jemali kot pritiske, vem pa, da jim je šlo to, da jih kličejo razni ljudje, malce v nos. Jaz sem te klice razumel kot željo pomagati. Klici v smislu »prosim plačajte nekemu podjetju, da bo lahko šla oprema jutri na pot« ali pa »sklenite pogodbo, ki je na vaši mizi že dalj časa, da bo dobava lahko stekla«, ne morejo šteti kot pritisk. Pa bom malce ciničen in naredil primerjavo: vsa nabava je trajala manj časa kot realizacija napovedi za vložitev opozicijske zahteve za ustanovitev preiskovalne komisije. Torej ali je lažje vložiti zahtevo za preiskovalno komisijo ali iti s 150 državami po svetu v vojno za maske ter jih voziti iz Kitajske in Turčije in ne vem še kje. Očitno se ne zavedamo, kaj je v tistem času pomenil en dan. Nas bo epidemija stala več kot deset milijard evrov. Maske in vsa zaščitna oprema vključno z ventilatorji pa nas bodo stale nekaj deset milijonov. Vsak dan, ko država ni obratovala, nas je stal bistveno več kot pa celotna oprema. Torej če bi imeli zaščitno opremo en dan prej, bi prihranili nekaj sto milijonov, če bi jo imeli en teden prej, bi govorili o milijardnem prihranku, tu pa se prerekamo, kdo je klical in zakaj je pomagal, a do danes nisem videl še enega dokaza, da se je kdorkoli s temi posli okoristil ali nameraval okoristiti. Mislim, da ljudje niso razburjeni, ker je klical Lojze Peterle, ampak ker se namiguje, da se je okoristil, pa za to ni niti najmanjšega dokaza. Poleg tega posli, povezani z večino teh klicev, na koncu niti izvedeni niso bili.
Nekateri, kot trdi Gale, niso klicali zgolj z namenom, da bi »spodbudili« realizacijo nekega posla, ampak so klicali in grozili denimo z izgubo službe, če posel z določenim podjetjem ne bo sklenjen. Tega ne dojemate kot pritisk?
V dobrih dveh tednih, ko sem jaz svetoval zavodu, nisem zasledil nobenega takšnega klica. Gotovo je treba najprej soočiti obe strani in potem vleči zaključke.
Gale je vašo pristranskost do nekaterih ponudnikov dokazoval tudi z vašo izjavo, da je gospod Dolenc iz podjetja MD Global navaden lopov. Ste res to izjavili?
Da bi to izjavil, sploh na način, kot je bilo predstavljeno, ne drži. Pogodba s podjetjem MD Global je bila podpisana, še preden sem prišel na zavod. Potem je s tem podjetjem gospod Gale želel podpisati še aneks za podaljšanje dobave, medtem ko so o podjetju vsi mediji objavljali precej negativnih dejstev in opozarjali na nepoštene prakse. In ministrstvo podpisa aneksa ni odobrilo. In kot je Gale povedal sam, me je vprašal: »Mitja, ali ti morda veš, zakaj nisem dobil odobritve na ministrstvu?« In jaz sem mu odgovoril, da kolikor sem jaz slišal, ker podjetje ni kredibilno in uporablja nepoštene prakse. Gospod Gale pa je na facebooku zapisal, da naj bi jaz rekel: »Zato, ker je Dolenc navaden lopov.« Skratka, gre za stavek vzet iz konteksta, ki nikakor ne dokazuje moje pristranskosti. Torej Gale ni dobil potrjenega podpisa, vprašal me je, ali vem, zakaj, in jaz sem mu povedal, kar sem slišal.
Z besedami, ki jih je zapisal Gale?
Ne. Gospoda Dolenca zagotovo nisem označil za lopova, ker sploh ne vem, kdo je. Za njegovo ime sem prvič slišal iz Galetovih izjav za medije.
Gale vas je citiral še ob opisu dogajanja, ki je sledilo klicu direktorja policije Travnerja na zavod za blagovne rezerve, ko naj bi priznali, da so certifikati za maske, ki jih je uvozil Geneplanet, ponarejeni.
To spet drži le v omejenem obsegu. Najprej je gospod Travner tisti četrtek klical nekoga na zavod in je razložil, da kliče v povezavi z Geneplanetom, saj naj bi se pojavile neke težave. Vsi na zavod smo vedeli, da je letalo s pošiljko Geneplaneta na Brniku pristalo v torek. In gospod Gale je podpisal izjavo, s katero je bila pošiljka oproščena carine, nato pa je to izjavo preklical. Glede na to, da je bilo blago v četrtek še vedno na Brniku, čeprav je bilo običajno sproščeno še isti ali naslednji dan, in glede na to, da je sodelavec omenil, da so neke težave, ter glede na to, da sem jaz pred tem prosil za spremembo mask, torej če lahko dostavijo enake maske le od drugega proizvajalca in z drugimi certifikati, saj je medresorska skupina poslane certifikate zavrnila, je zaradi vsega prej naštetega očitno prišlo do nekakšne zmede. In ko nam je tajnica povedala številko, kamor naj Gale pokliče policijo nazaj, mimogrede jaz takrat niti nisem vedel, kdo s policije kliče in kakšno funkcijo zaseda gospod Travner, sem Galetu zgolj povedal: »Preden boš klical nazaj, je dobro, da veš, da je mogoče, da imajo pri Geneplanetu neustrezne certifikate.« In iz tega je zdaj nastala cela teorija zarote in medijski pomp.
Gospod Gale vas obtožuje tudi mobinga, pa spora s sekretarjem Damjanom Jaklinom, ki je vodil medresorsko skupino.
Nikoli nisem bil v sporu z nikomer na zavodu za blagovne rezerve. Vsak dan smo se srečevali v normalnih odnosih, nikoli sprti, nikoli ni bilo nobenih obtožb o mobingu. Zavod je imel vedno pravico mojo pogodbo odpovedati, vedno bi me lahko tudi opozorili, če je bilo v mojih ravnanjih kaj motečega. Zdaj pa se soočam z očitki, ki se nanašajo na dogajanje 14 dni pred odpovedjo, ko sem komaj prišel na zavod. Tudi spora z gospodom Jaklinom ni bilo. Res je, da so bili odnosi takrat zaradi stresne situacije napeti, a to je v danih okoliščinah pričakovano. Ne vem tudi, kako naj bi bilo to, da se je g. Jaklin na Galeta drl, češ »kje je Terče?«, dokaz, da sva bila sprta? Očitno je pač želel govoriti z menoj, ker je vedel, da bo pri meni dobil kompetentne informacije o stanju nabav. A kljub temu, da je bila komunikacija občasno bolj ostra, med nama ni nikakršnih zamer. Kar pa zadeva mobing zaposlenih, so to bolj zgodbice za otroški vrtec. Očitali so mi, da naj bi mobingiral finančnika. Imeli smo primer podjetja Inovatio, ki je dobavilo maske, in v pogodbi je bilo zapisano, da je rok plačila računa na dan dobave. Ker račun ni bil plačan v roku, sem urgiral, saj so bile od tega plačila odvisne nadaljnje dobave. In res je, da sem g. Galetu rekel, da bi v zasebnem sektorju v primeru kršitve pogodbe, ki bi vplivala na nadaljnje dobave, dobil odpoved. In to so vzeli kot primer mobinga. Poleg tega finančnika v resnici nisem nikoli niti srečal niti neposredno govoril z njim. Prvič sva se videla, ko je delo prevzemal novi direktor in so na primopredajo povabili tudi mene. Pa še to, definicija mobinga je, da se mora pojavljati redno, vsaj enkrat tedensko v obdobju vsaj šestih mesecev, jaz sem na zavodu delal manj kot tri tedne. Kot rečeno, z nikomer na zavodu nisem bil v sporu, je pa res, da v tem obdobju, ko smo v napetih razmerah delali skupaj sedem dni na teden, tudi po 16, 17 ur na dan, med seboj nismo komunicirali v rokavicah. Ampak še zadnji dan, torej na veliki petek, smo se pogovarjali popolnoma normalno in sproščeno.
Kakšni so bili odnosi, ko ste zapustili zavod za blagovne rezerve, in kako je do odpovedi pogodbe prišlo?
Odnosi so bili dobri, delovni in konstruktivni. Vsi smo bili osredotočeni, da čim prej zagotovimo nujno potrebno zaščitno opremo. Malce se je kazala utrujenost od dela od jutra do večera vse dni v tednu, pod velikim časovnim pritiskom in pritiskom reševanja življenj. Res nas je bilo zelo malo, najprej štirje, na koncu pa šest od 30, tempo pa je bil res hud. Odpoved sem prejel po elektronski pošti, skupaj z zahvalo za moj prispevek pri nabavi zaščitnih sredstev.
Ste po prekinitvi pogodbe bili še kaj v stiku z ministrom Počivalškom?
Minister je bil nad to odločitvijo g. Galeta presenečen in je začel iskati druge rešitve, ampak hkrati mu je bilo jasno, da smo osnovno nalogo izpolnili in da se je situacija po tem, ko je v nekaj dneh v Slovenijo prišlo nekaj milijonov mask, umirila. Nabave so se začele vršiti po normalnem postopku, jaz pa sem ministru napisal še poročilo, v katerem priporočam, da se v prihodnje maske ne kupujejo več po skrajno nujnem postopku, ampak prek nujnega sistema, torej prek sistema javnih naročil, da se v nabavo vključi tudi zunanje ministrstvo, da se primerja cene, upošteva navodila KPK, smernice EU ... In tu se je moje delo končalo. Bil sem sicer še na nekaj koordinacijah ministra in, kot sem že povedal, na primopredaji.
Za kakšne vrste srečanja s Počivalškom je šlo po koncu vašega dela na zavodu za blagovne rezerve?
Že v času sodelovanja z zavodom in še nekajkrat po tem sem se na ministrstvu udeleževal koordinacije ministra na temo nabav zaščitnih sredstev. Gre za srečanja okrog desetih ljudi z ministrstva in zavoda, kjer vsi poročajo ministru o stanju nabav zaščitne opreme.
V zvezi z razkritji Ivana Galeta so na NPU že stekli postopki. Pričakujete, da boste zaslišani?
Dela in postopkov NPU ne poznam. Razlogov za zaslišanje ne vidim, saj nisem sodeloval pri izboru ponudnikov zaščitne opreme, ampak zgolj pri izvedbi dobav zaščitne opreme.
Ali že imate novo službo?
Sem samostojni podjetnik, tako da imam novo službo.
