Poznavanje dolgokljunatega čapljevca (Erodium ciconium)/L./L'Hér.) v zavedanju solinarjev obstaja že odkar pomnijo, saj se védenje o uporabnosti dokaj neznane rastline prenaša iz roda v rod. Solinarji od nekdaj poznajo uporabnost njegovih plodičev za napovedovanje vremena, floristično in etnološko izjemno zanimiva rastlina pa je bila prvič botanično opisana šele v letu 1995. Tudi v današnjih prizadevanjih, da solinarske veščine in dediščina ne bi utonile v pozabo, črpamo navdih iz zgodovinskega védenja solinarjev, da se človek in narava medsebojno dopolnjujeta. Za razumevanje univerzalne kreativne moči solinarstva je najpomembnejše spoznanje, da solinarji resnično nosijo naravo v sebi. Tako na tisočletni poti preurejanja obširnega sveta med morjem in kopnim ali pri neznatni, a nič manj presunljivi kreaciji, ko jasnovidni solinar na tršo podlago nariše vetrovnico, v sredino pa pritrdi majhen plod rastline dolgokljunatega čapljevca - pajeto. Vijakasto oblikovani plod se na spremembe zračne vlažnosti odzove tako, da se zavrti v smeri ujemajočega vetra, ki je poimenovan in narisan na vetrovni roži. Vreme, ki ga prinaša veter solinarju narekuje vsakdanja opravila, odločilni pomen pa ima tudi pri daljnosežnem prizadevanju po ohranjanju trajnega sožitja v ravnovesju Sečoveljskih solin.
Soline odlikuje izjemna krajinsko arhitekturna vrednost, ki soustvarja slovensko nacionalno identiteto. Svet geometrizirane krajine – preoblikovane narave, ki jo je tu človek osmislil na višji ravni, je zaradi delne opustitve v zadnjem času prepuščen postopnemu propadu. Zagotovitev tiste rabe, zaradi katere je bila neka kulturna krajina ustvarjena, je vselej najučinkovitejše sredstvo za njeno varstvo. Za ohranjanje zgodovinske dinamike prostora je nujno potrebna vsaj delna ohranitev tradicionalne pridelave soli in oživitev solinarstva.
Pričujoča razstava je usmerjena v iskanje vizij varstva kulturno krajinske dediščine, pogojene z zgodovinsko utemeljeno gospodarsko rabo. Izziv, ki je pred nami je ponuditi odgovor kako na srednjeveškem delu solin ponovno vzpostaviti gospodarno ravnovesje kulturne krajine, ki je temeljni habitat redkih rastlinskih in živalskih vrst. Nenazadnje so soline vse pogosteje izpostavljene razdiralni moči poplav iz zaledja in morja. Tudi klimatska kriza je kriza kulture, ki je ni moč prezreti. V lastnih prizadevanjih jo razumemo kot poziv, da pred posledicami lastnih ravnanj zavarujemo tisočletno kulturno krajino, da bi jo v skladu s predlaganim načrtom ohranili in izročili prihodnjim rodovom.
