Polde Bibič je bil dobrodušni orjak z žametnim glasom, markantna pojava, ki so jo poznali in spoštovali vsi. Uglajen in šarmanten gospod je ljubil gledališče – tudi, ko ni več sam stal na odrskih deskah, je praktično do konca tja zahajal kot gledalec. Njegova matična hiša je bila ljubljanska Drama, čeprav je gostoval tudi po številnih drugih slovenskih gledališčih. Igralec Igor Samobor je nekoč o njem dejal: »Polde je bil Igralec, Igralec z veliko začetnico, bil je tudi pedagog, ravnatelj, kronist gledališča, pisatelj in najbolj natančen opisovalec kolegov. Bil je bil eden največjih naših igralcev in lastnik enega najbolj širokih in odprtih nasmehov.«
Cvetje v jeseni
Rojen je bil leta 1933 v Mariboru, po končani gimnaziji pa je odšel v Ljubljano in tam leta 1961 diplomiral na AGRFT, kamor se je kasneje spet vrnil, a takrat kot profesor za dramsko igro. Gledalcem se je v srce zagotovo najbolj zapisal s filmom Cvetje v jeseni (1973), kjer z Mileno Zupančič ostajata eden najslavnejših slovenskih filmskih parov: doktor Janez in Presečnikova Meta.
Nepozaben (in priznajmo: tudi precej strašen) je tudi njegov Bedanec iz Kekčevih ukan (1968), ki ubogega Brinclja zapre v kletko. Ali pa Jože Malek, ki se prilagaja agrarni reformi in novemu povojnemu režimu v filmu Moj ata, socialistični kulak (1987). Seveda je zaigral še v številnih drugih filmih in tv serijah, na primer Samorastniki (1963), Na papirnatih avionih (1967), Poslednja postaja (1971), Let mrtve ptice (1973), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Boj na požiralniku (1982), Primož Trubar (1985) … »Vsi igralci imamo raje bolj zakomplicirane like. Jaz na srečo nisem sodil v tako imenovano skupino ljubimcev, ampak sem bil ves čas karakterni igralec,« je nekoč dejal v intervjuju za revijo Stop.
Kritičen opazovalec
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi Župančičevo (1975), Borštnikov prstan (1985) in srebrni znak svobode Republike Slovenije (1996). Izkazal se je tudi kot pisatelj (to si je menda kot otrok tudi želel postati), predvsem je opisoval svoje spomine, na primer v knjigah Igralec, Pravljičar, Izgon, Spominjarije. Čeprav je v gledališče hodil praktično do svoje smrti, je bil tudi zelo kritičen do modernega teatra in odnosa do igralcev in umetnosti nasploh. »Ko sem jaz bil mlad, smo se zgledovali po francoskem teatru, danes se bolj po nemškem, ta pa je bolj hladen, razumarski. Pravijo, da ima vsak človek svoje gledališče, svoje obdobje in svoje igralce. Danes starejši igralci ne pomenimo več današnji publiki to, kar smo publiki pomenili nekoč. Včasih so bila druga merila. Starejši igralec danes nič kaj več ne veljajo, včasih je bil pa starejši igralec Bog,« je leta 2010 povedal za Stop.
V eni od svojih knjig je zapisal, da je najbolj obžaloval kajenje in pečanje s politiko. V partijo je zašel, ker so ga, ker je bil priljubljen med igralci, vabili v razne samoupravne odbore. Po osamosvojitvi pa se mu je zdelo, da se bodo stvari končno spremenile, zato je dva mandata preživel v državnem svetu. A kot je dejal v enem od intervjujev, je »kmalu ugotovil, da se ne da nič storiti«.
Izročilo gre naprej
Njegovo igralsko izročilo živi naprej v njegovi vnukinji Nini Rakovec, ki prizna, da je bil predvsem dedek kriv, da je tudi sama postala igralka, saj jo je že od malega vozil s sabo v gledališče. »Zaradi njega sem dejansko odraščala z gledališčem, povezava z gledališčem je bila v naši družini ves čas prisotna. Dedija res spoštujem, je odličen igralec,« je povedala v intervjuju za Stop leta 2010. Ninin partner je igralec Robert Korošec, imata dva otroka, Lejlo in Oliverja – glede na gene je čisto mogoče, da bosta tudi Poldetova pravnuka nekoč nadaljevala njegovo delo. Robert Korošec Poldeta žal ni nikoli spoznal, je pa veliko slišal o njem. »On je v slovenskem prostoru in igralskem poklicu dosegel praktično vse, kar se da. V Tržiču imajo vsako leto prireditev njemu v spomin in tam je 'njegova' klopca, družinsko jo obiskujemo, zdaj tudi z otrokoma, tako da se spomin nanj definitivno ohranjajo,« je pred dvema letoma dejal za Novice Svet24.
