Arhiv NTRC

Odkar ve zase, je razmišljala o tem, da bi počela nekaj s svojimi rokami. Najverjetneje je ustvarjalno iskrico podedovala, saj člani njene družine dobro rišejo, ta gen se je prenesel tudi v naslednjo generacijo. Njena starejša hči namreč končuje magistrski študij ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Čeprav je bila dolgo prepričana, da nima posebnega daru, ji želja po ustvarjanju ni dala miru. K sebi jo je vleklo vse, kar je bilo ročno narejeno, in vse, kar je dišalo po obrtništvu. Od nekdaj je rada obiskovala trgovine z gradbenim materialom in se izgubljala med policami z vijaki ter najrazličnejšimi izdelki za delavnice. Uživala je ob ogledovanju orodja za rezanje in brušenje, z veseljem je poprijela za najrazličnejša dela v hiši, za katera ljudje sicer ponavadi najamejo mojstre. Kljub temu da je v njej tlela želja po ročnem delu, je Inge Kobe dolgo časa mislila, da bo delu v celjski bolnišnici in tamkajšnjemu zdravstvenem domu ostala zvesta še vrsto let. Ob slabšanju razmer v zdravstvu je odločitev, da bo izstopila iz tega okorelega sistema, postajala vedno jasnejša, klic po ustvarjanju je bil vedno močnejši.

Čar prvinskega

Po keramiki je posegla, saj ima rada prvinske materiale. »Glina je v bistvu blato, je zemlja. Čeprav se sicer trudim, da doma ne bi kopičila nepotrebnih predmetov, mi to ne uspeva, ko gre za kamne. Te vedno opazim in jih težko pustim pri miru. Rada imam tudi ogenj in vodo. Oboje me privlači, mi je domače, a v meni vzbuja tudi strahospoštovanje,« je dejala. Tako si prvič peči za keramiko ni upala prižgati sama, čeprav je imela že vse pripravljeno za peko izdelkov. Neznosno se je bala temperatur, ki dosežejo do 1.300 stopinj Celzija. Ko je bil na drugi strani telefona prodajalec peči, ji je bilo lažje narediti ta korak.

O lončarstvu bi lahko govorila v nedogled, saj gre za kup dejavnikov, ki so prepleteni in močno povezani. Ves čas se uči. Ko ima pred seboj kepo materiala, ima v mislih ponavadi tudi idejo, kaj naj bi iz nje nastalo, a se zaveda, da ni nujno, da ji bo zamisel tudi uspela. Marsikaj lahko gre narobe, marsikaj gre prav, marsikaj ji uspe naključno, kar je še toliko lepši občutek, je razložila. »Nenapisano pravilo je, da ustvarjalec mora vedeti, kakšen izdelek želi narediti, saj človek dela z glino in ne glina z njim. Glina ponavadi ukazuje tistim lončarjem, ki se z njo ukvarjamo le kratek čas, ali tistim, ki se vanjo ne poglobijo. Ko jo damo na vreteno, namreč nanjo vpliva centrifugalna sila in njena moč se pomnoži. Če ne veš, kako se je lotiti, jo odnese po svoje.«

Ko misliš le na glino

Osnove o tem, kaj potrebuje in kako naj začne, je pred leti poiskala na enem od tečajev. Sicer pa se je do večine doslej osvojenega znanja dokopala sama. »Glina je mokra, je blatna. Sama po sebi ni voljna,« je ponazorila in dodala, da omenjeni material zahteva veliko gnetenja in pravilen pristop. Ko človek enkrat poskusi, ga lahko hitro zasvoji. Čeprav se je na odkrivanje lončarske obrti podala brez pomoči mentorja, po letih ustvarjanja tega ne svetuje nikomur. Poudarila je, da lahko namreč človek naredi nešteto napak na račun svojega zdravja in tudi na račun materiala, ki ni ravno poceni.

Ko se odpravi v svojo delavnico, se čas ustavi. Če jo kdaj obremenjujejo skrbi, jih ob glini težko razrešuje, saj ji tega ne pusti. A to ne pomeni, da ta material nima terapevtskega učinka. Ko se ustvarjalec ukvarja z njim, namreč ne more misliti na ničesar drugega. Posameznikova podzavest in duša se še kako močno odrazita v tem prvinskem elementu, je povedala Inge Kobe. »Če si zaskrbljen ali slabe volje, se to vidi na glini, četudi se ti izdelek tisti trenutek morda zdi dober. A naslednjič, ko ga pogledaš, vidiš, da ni v redu. In seveda veš, zakaj.«

Se je težko odtrgati od ustvarjanja? Inge pravi, da jo glina lahko tako razjezi, da gre z veseljem stran od nje. A po kratkem razmisleku se želi seveda k njej vrniti in rešiti izziv.

Pomoč ne odtehta izkušenj

Od začetne ideje za nek izdelek do zadnjega premaza je ogromno korakov. In prav vsak lahko odločilno vpliva na to, kaj bo na koncu nastalo. Po besedah Inge Kobe so lončarji zelo vključujoča skupina ljudi, saj si izdatno pomagajo. Svetovni splet omogoča, da se v skupine povezujejo ustvarjalci z vseh celin. Evropski keramičarji, ki radi delijo pohvale in spodbude, svoja dognanja sicer malenkost bolj čuvajo zase. Američani so sploh značilni po tem, da vse svoje izkušnje brez težav delijo z drugimi. Tudi ob njihovi izčrpni pomoči je lončarjenje lahko še vedno polno presenečenj, saj imajo vsaka glina, vsaka glazura in vsaka peč svoje zakonitosti. Da brez nič ni nič, velja tudi pri tovrstnem ustvarjanju. Treba je poskušati leta in leta, je jasna celjska ustvarjalka.

Čakanje, da se izdelki v peči spečejo in ohladijo in da lahko končno preveri, kako so uspeli, je dolgotrajno. Vmes se ponavadi zamoti tako, da do potankosti pospravi hišo. Do danes jo je glina naučila, da ni dobro imeti prevelikih pričakovanj. V celi seriji sta ji morda res všeč izdelek ali dva, kakšna stvar pa je le še za v smeti. »Dokler se nisem resneje ukvarjala z glino, nisem vedela, da glazure ne smejo biti popokane in da v takšno posodo ni dobro dajati hrane ali pijače. Če keramika vpija vodo, tudi oddaja snovi nazaj v živila. Zdaj glinene posode v takšne namene uporabljam le, če vem, na koliko stopinjah so bile žgane.«

Podpora lokalnim rokodelcem

Ustvarjanje jo žene naprej, nikakor ne želi obstati na miru, išče nove in nove izzive. Čeprav imajo ljudje ob omembi besede keramika v mislih pogosto izdelke, ki odsevajo, da gre za ročno delo, je njej bližje slog korejskih lončarjev. Ti se z svojim delom skušajo približati oblikam, ki so sicer značilne za industrijsko oblikovanje. »Gre za stvaritve, ob katerih se vprašaš, kako jim to uspe. Mislim, da je do tja zelo dolga pot, ki terja ogromno učenja. A rada stremim naprej in še zdaleč nisem kar takoj zadovoljna.«

Ko se ozre okoli sebe, se ji zdi, da lahko danes kupec lepo posodo najde skoraj povsod. Vendar ni malo takšnih, ki se vračajo k ročnim izdelkom in cenijo, da je ustvarjalec v svoje delo izlil svojo energijo. Povedala je, da takšni ljudje cenijo kakovost in imajo do ročnega dela poseben odnos. Tudi sama skuša kar največ stvari, od hrane do izdelkov, poiskati pri lokalnih ponudnikih in obrtnikih. Vesela je, da se potrošniki prebujamo, ko zase in za bližnje izbiramo ročne ali domače izdelke ter tako pomagamo ohranjati delovna mesta. »Ročno narejeni izdelki niso nujno veliko dražji od tistih na trgovinskih policah, kjer pravzaprav zaslužijo le korporacije. Z nakupom tako podpremo nekoga, ki se res trudi, ponuja kakovost in v svoje delo prelije ogromno ljubezni.«

Foto: Andraž Purg – GrupA