Arhiv NTRC

Večina si predstavlja, da je veterina predvsem povezana z zdravljenjem živali, a ni čisto tako, kajne?

Res je. Velik del veterinarske stroke skrbi za zagotavljanje varne hrane za potrošnike, sploh na področju živil živalskega izvora, njihovega nadzora in zagotavljanja sledljivosti »od vil do vilic«. Vsi veterinarji, ki skrbimo za zdravje rejnih živali, smo tako posredno vključeni v to verigo. Skrbimo za zdravje živali in s tem posledično tudi za zdravje ljudi.

S čim vse se ukvarjate kot terenski veterinar?

Večino časa se ukvarjam z reprodukcijo, zdravstvenim varstvom in s preventivo pri govedu. Največ dela je na gospodarstvih, kjer redijo krave molznice. Nekaj dela je tudi v rejah krav dojilj in govejih pitancev, a je tu zdravstvene problematike nekoliko manj kot pri kravah molznicah. Veterinarske storitve opravljam tudi pri rejah prašičev, občasno se med našimi bolniki znajdejo tudi konji, drobnica (ovce, koze), osli. Včasih je treba pomagati kakšni eksotični živalski vrsti, kot so lame ali pujski, ki jih imajo nekateri kot hišne ljubljenčke. Izvajamo tudi koncesijska dela v skladu z odredbo o izvajanju sistematičnega spremljanja zdravstvenega stanja živali, programov izkoreninjanja njihovih bolezni ter cepljenj, kjer v skladu s programom opravimo preventivna cepljenja in druge diagnostične preiskave ter odvzem različnih vzorcev za preiskave na določene bolezni. Vse te preiskave so tudi pogoj za pridobitev in ohranjanje statusa rej, prostih določenih bolezni.

V okviru rednih letnih veterinarskih pregledov opravimo na gospodarstvih preglede vseh rejnih živali. Pri tem preverjamo, v kakšnih pogojih so nastanjene, kakšno je njihovo rejno in zdravstveno stanje, kako je z reprodukcijo, uporabo zdravil, s smotrno uporabo antibiotikov ... Prav tako pri rejcih ugotavljamo, kako izvajajo biološkovarnostne ukrepe na gospodarstvu ter kakšni so načini razmnoževanja posameznih vrst živali.

 Lahko opišete, kaj so biološkovarnostni ukrepi?

Z njimi preprečujemo vnos, prenos in širjenje bolezni med živalmi v okviru reje in med rejami. Vemo, da je najpogostejši in tudi najbolj intenziven prenos bolezni z vnosom nove živali v rejo. Zelo pogosto so lahko prenašalci bolezni tudi insekti (to velja za bolezni modrikastega jezika, vozličastega dermatitisa in tudi številne druge). Naslednja skupina prenašalcev bolezni, tudi škodljivcev, so glodalci (miši in podgane), ki so pogosti prebivalci na kmetijskih gospodarstvih. Požrejo veliko krme, še več je poškodujejo, onesnažijo z iztrebki, urinom … Prenašajo številne bolezni živali in tudi tiste, ki se prenašajo z živali na ljudi. Na vsakem gospodarstvu je tako potreben sistematičnem pristop za obvladovanje škodljivcev (dezinsekcija, deratizacija). To področje je še vedno podcenjeno, čeprav je to eden najpomembnejših bioloških varnostnih ukrepov.

Bolezni se lahko prenašajo med gospodarstvi tudi s prevozom in z različnimi obiskovalci, še zlasti če ti ne upoštevajo ustreznih ukrepov. Zelo pomembno je, da vsak obiskovalec pred vstopom na gospodarstvo poskrbi, da s svojim prihodom ne vnese povzročiteljev bolezni in da z odhodom povzročiteljev ne odnese naprej; najpogosteje z obutvijo, tudi oblačili in vozili. Za razkuževanje obutve obiskovalcev je priporočljivo, da so pred vhodom v poslopja, kjer kmetje redijo živali, nameščena razkuževalna korita. Še boljši ukrep preprečevanja prenosa bolezni z obiskovalci je uporaba oblačil in obutve, ki jih imajo rejci prav zanje. Tako se vsak obiskovalec preobuje in preobleče in ob koncu obiska to obutev in oblačila pusti na gospodarstvu. Mnogo rejcev že ima ta oblačila in obutev in veterinarji to ob obiskih s pridom uporabljamo.

Obstajajo tudi zaščitne prevleke za čevlje in druga zaščitna oblačila za enkratno uporabo, s katerimi preprečujemo prenos bolezni z obiskovalci. Poznamo veliko različnih načinov preprečevanja prenosa povzročiteljev med rejami, pomembno je, da se ti ukrepi izvajajo in tako zmanjšajo možnosti prenosa bolezni.

Dnevno se srečujete z različnimi živalmi, rejami in njihovimi lastniki. Kakšno je stanje na gospodarstvih in kako se je spremenilo v zadnjih nekaj letih?

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Res je, dnevno se srečujem z različnimi gospodarstvi; od manjših, kjer redijo le nekaj živali, do takšnih, kjer imajo rejci tudi sto živali in več. V zadnjih letih se število rej zmanjšuje, vedno manj je rej s samo nekaj živalmi. Velike reje postajajo še večje. Tako na določenem območju stalež živali ostaja enak, intenzivnost prireje pa se povečuje. Veliko kmetij na bolj odročnih krajih propada, na njih ne redijo več živali in zato se ta področja začnejo intenzivno zaraščati. Postopoma tam ugasne tudi življenje.

Na drugi strani imamo velike kmetije, kjer se reje hitro in intenzivno razvijajo. To so kmetije, kjer kmetijska dejavnost predstavlja glavni vir dohodka. Rejci morajo slediti vsem novostim in izboljšavam ter racionalizaciji reje in prireje. Temu primerna sta tudi njihova osveščenost in znanje.

Če so bile še pred leti glavne naložbe na gospodarstvih usmerjene v nakup nove kmetijske mehanizacije, se v zadnjih letih rejci vedno bolj zavedajo pomena zagotavljanja dobrih pogojev reje živali. Vemo namreč, da je večina težav, ki nastajajo pri reji živali, in tudi bolezni močno povezana z načini in s pogoji reje, v katerih te živali živijo. Če je za žival dobro poskrbljeno, če ji nudijo ustrezno okolje, kakovostno krmo, vodo, zrak, svetlobo, če ima žival možnost izražati svoje naravno obnašanje ter ni izpostavljena stresu, je takšna reja na koncu bolj donosna, proizvodi takšnih živali pa so bolj kakovostni. Tako pridobimo vsi, živali in ljudje.

Seveda vedno ni tako. Še vedno je veliko rej, kjer rejci zelo slabo skrbijo za svoje živali ...

Res je, še vedno žal obstajajo tudi reje, kjer je za živali zelo slabo poskrbljeno. Rejci živali zanemarjajo, nastanjene so v zaprtih, temnih, slabo zračnih hlevih. Pogosto rejci niti ne opazijo, da je za živali slabo poskrbljeno, in se jim to zdi »normalno«. Naloga vseh nas je, da takšne rejce osveščamo, jih motiviramo, da razmere izboljšajo, če ne gre drugače, smo dolžni takšne rejce prijaviti tudi veterinarski inšpekciji. Na srečo se stanje v zadnjih letih zelo izboljšuje, k temu nekaj pripomore tudi skupna kmetijska politika, ki rejcem, ki skrbijo za dobrobit živali, namenja nekaj dodatnih sredstev.

Foto: Rok Mlinar

Preberite več v Novem tedniku