Arhiv NTRC

Njegova prizadevanja glede raziskovanja lokalne zgodovine je opazila občina, ki mu je že pred leti podelila naziv častnega občana. Ob letošnjem kulturnem prazniku se mu je poklonila še s plaketo Janka Kača za življenjske dosežke na področju ohranjanja kulturne dediščine.

Kot je zapisano v obrazložitvi plakete Janka Kača, vsakemu poveste, da prihajate iz Šentpavla, kot se je nekoč imenoval Prebold. Danes smo vas ujeli v Celju. Ste že ves čas razpeti med Celjem in Preboldom?

Odraščal sem v Latkovi vasi na domačiji, ki sta jo ustvarila moja starša in na katero sem že vse življenje zelo navezan. Z ženo, ki je prav tako rojena Preboldčanka, sva si dom ustvarila na Ostrožnem, a sem se po službi v celjski bolnišnici redno vračal na domačijo, kjer sem opravljal kmečka dela. V gozdu sem podiral drevje, skrbel za sadovnjak. Delo krepi človeka duševno in telesno.

Rodili ste se 14. maja 1927 v rudarski družini v severni Franciji. Leta 1934 ste se s starši vrnili v Savinjsko dolino. Takrat vam je bilo sedem let. Ste bili že dovolj stari, da se spomnite življenja v Franciji in prihoda v Prebold?

Z družino smo živeli v rudarski koloniji. Še danes se spomnim tamkajšnje kuhinje, spalnice in dvorišča, na katerem smo se otroci igrali. Z očetom sva hodila nabirat travo za zajce. Zanimivo je, da mi je v dobrem spominu ostalo tudi to, da je oče nekoč kupil zaboj jabolk, iz katerih je iztisnil sok. Kako mu je to uspelo, še danes ne vem, tam namreč nismo imeli nobene stiskalnice za sadje. Nikoli ne bom pozabil niti tamkajšnjega vrtca, kjer sem za božič prejel šal, ki ga poleg majhnega kovčka, s katerim sem odpotoval iz Francije, hranim še danes. Že od nekdaj sem namreč navezan na predmete, ki me spominjajo na dogodke iz preteklosti.

Vam je znano, zakaj ste se z družino vrnili v Prebold?

V začetku 30. let prejšnjega stoletja so dograjevali tamkajšnjo tiskarno. Primanjkovalo je zidarjev in ker je bil oče izučen zidar, ga je eden od sorodnikov povabil, naj se vrne v Prebold ter pomaga pri gradnji. Kasneje je ostal v tovarni. V Franciji je bilo banan in ostalega južnega sadja, kolikor smo želeli, medtem ko v Jugoslaviji tega ni bilo. Tudi zato, ker si nismo mogli privoščiti. Oče se je želel celo vrniti v Francijo, a tega zaradi gospodarske krize, ki je nastopila, ni bilo mogoče.

Pet let osnovne šole ste dokončali v Preboldu, gimnazijo v Celju. Vpisali ste se na medicinsko fakulteto. Kako se spominjate izobraževalnih let?

Osnovno šolo sem začel obiskovati že v Franciji. Sredi šolskega leta sem se nato pridružil preboldskim šolarjem. Najbolj se spomnim, da mi je takratni nadučitelj napisal pod narodnost – jugoslovanska. Mama je zaradi tega odšla k njemu v šolo in vprašala, zakaj jugoslovanska, saj smo vendar Slovenci. Na podlagi tega sem imel nato dve leti vedenje ocenjeno s prav dobro. Od vseh učiteljev se najbolj spomnim učiteljice Dobrihove, ki nas je poučevala v tretjem razredu in nam je bila kot mama. Kasneje sem bil z očetom nekaj malega v Zidanškovi brigadi in ko smo bili v Osijeku, kamor so bili izseljeni nekateri Slovenci, nas je pričakala truma ljudi, med katerimi je bila ravno ona s kruhom v roki. Tega nikoli ne bom pozabil. Da sem nato po osnovni šoli šolanje nadaljeval na gimnaziji, ima največ zaslug učitelj Stanislav Mikuš. Nadaljnje izobraževanje zaradi pomanjkanja denarja v tistem času ni bilo nekaj samoumevnega, ampak so si ga lahko privoščili le redki. Kasneje je celo hodil v mojo ambulanto, ker je imel težave z ušesom.

Kdaj ste se nato odločili, da boste študij nadaljevali na medicinski fakulteti?

To je zelo žalostna zgodba. Kot sem že omenil, sem bil v Zidanškovi brigadi, s katero smo se mudili v Velikovcu. Ravno na moj 18. rojstni dan je bil spopad na pliberškem polju, kamor je naš bataljon prišel po spopadu, za katerega še danes pravim, da ni bil bitka, temveč mesarsko klanje. Ko sem po tleh videl ležati mrtve ljudi in ranjence, sem očetu rekel, da bi rad postal zdravnik. In tako sem se vpisal na študij medicine. Še vrsto let kasneje, ko sem operiral poškodovane glave, so se mi pred očmi pojavljali prizori s pliberškega polja. Ker sem zaradi tega med operacijo večkrat rekel groza, so me navzoči zdravniki in ostalo medicinsko osebje vprašali, zakaj pravim tako. Šele po osamosvojitvi Slovenije sem jim povedal, zakaj.

V bolnišnici v Celju ste začeli delati isto leto, ko ste končani študij, torej leta 1953, in ostali vse do upokojitve leta 1993. Kakšni časi so bili to za zdravstvo?

Prav vsi smo se zavedali, da smo se odločili za ta poklic in da ga moramo izvrševati ne zgolj zaradi lastne potrebe, temveč zaradi spoštovanja do bolnikov, ki so prihajali v naše ambulante in na oddelke. Kolikor sem poznal zdravniške kolege, nikomur ni bilo odveč opravljati svojega poklica s spoštovanjem.

Imate občutek, da dandanes ni vedno tako?

Tega ne vem. Glede na moja leta je za sodobno medicino človek že praktično odpisan. Pred kratkim sem po dveh letih in pol prejel vabilo na pregled ledvic. V tem času me že zdavnaj lahko ne bi bilo več.

Od upokojitve se predajate raziskovanju in pisanju lokalne zgodovine na območju občine Prebold, Župnije Griže in Krajevne skupnosti Griže. Od kdaj ljubezen do tega?

Že kot študent sem večkrat šel do domačega župnika Marka Sagaja, kjer sem listal po krstnih knjigah iz konca 17. stoletja. Prosil sem ga, če bi mi jih posodil, da bi jih prepisal, a mi takrat ni pustil. Po njih sem nato ponovno začel brskati po upokojitvi. Danes imam tako doma prepis podatkov iz krstnih knjig, ki so bile nato dane v nadškofijski arhiv v Maribor. To je bila nekakšna osnova za moje delo, ko sem se upokojil. Že ves čas me je namreč zanimala preteklost mojih in ženinih prednikov. Ker oba prihajava iz Šentpavla, se v zadnjih letih veliko pogovarjava o njegovi zgodovini in o ljudeh, ki so nekoč živeli v tem kraju.

Od leta 1997 ste skoraj vsako leto izdali kakšno knjigo. Zadnjo lani, Liboje od davnih do današnjih dni. Je kakšna tudi v nastajanju?

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Časa, ki ga človek še ima, ne sme kar tako zavoziti, temveč ga mora čim bolj koristno porabiti. Jaz sem se usmeril v raziskovanje krajevne zgodovine in pisanje knjig o tem. Trenutno nastaja knjiga o zgodovini Zabukovice, kjer je nekoč živelo veliko rudarjev. Približno 40 odstotkov je bilo kmečkih hiš, ostalo so bile rudniške.

Ste morda na katero knjigo še posebej ponosni?

Zadovoljen sem z vsemi svojimi knjigami. Še posebej komaj čakam, da bom končal to zadnjo knjigo o Zabukovici. Zdaj čutim še zadnjo možnost in dolžnost, da opišem kraj, od koder izhajajo moj oče in Dolinarji. Pravzaprav sem Dolinarje, svoje prednike, našel že v Kaplji vasi, kjer so živeli okrog leta 1775.

Pri 93 letih brez težav svoja odkritja zapisujete na računalnik, brskate s pomočjo spleta po arhivih in nabirate informacije. Kdaj ste se tako spoprijateljili z računalnikom?

V računalniški svet me je že pred leti uvedel dragi moj prijatelj Ivo, ki je bil računalničar že vse od začetka. Na žalost je pred kratkim umrl. V zadnjem času mi pri zagatah, povezanih s tehnologijo, pomagata vnuk in vnukinjin mož, ki je zelo dober računalničar. Z ženo imava doma tri računalnike. Na enem pišem, na drugim brskam po podatkih po katastrih. Zelo rad na računalniku poslušam tudi glasbo, še posebej izvirno ljudsko. Tu in tam Avsenika in Slaka. Prisluhnem tudi klasični glasbi.

Kako je s pridobivanjem podatkov za knjige?

Vedel sem, da se slej ko prej ne bom mogel voziti do arhivov in brskati po njih, zato sem si že prej priskrbel veliko zalogo podatkov, ki mi pridejo prav pri pisanju knjig. Obiskal sem številne arhive, tudi v tujini. Še posebej prijazni in ustrežljivi so bili v Zgodovinskem arhivu Celje in na zemljiški knjigi v Žalcu. Danes kombiniram svoje zapiske in poizvedovanje po katastrskih podatkih.

Izgledate izvrstno. Kakšen je po vašem mnenju recept?

Človek mora biti dejaven in mora delati vse življenje. Tudi v zadnjih letih mora tako ali drugače migati, migati in migati. Moji predniki so mi namreč ves čas govorili, da mora človek, kolikor dolgo zmore, delati. Tudi če lušči samo fižol. Sicer nisem nikoli kadil. Alkohola nisem pil do svojega 60. leta. Zdaj tu in tam malo. Jezil se nisem. Kot se rad pošalim, v mladih letih jeza škodi lepoti. V starih letih škoduje zdravju.