Arhiv NTRC

Sabina je imela vedno rada jezike in seveda živali. Zanimale so jo druge kulture, zato je po končani Gimnaziji Celje – Center izbrala študij japonščine. Korejščina se ji je sicer zdela lepša, a je pri nas ni bilo mogoče študirati. Na študijski izmenjavi je ugotovila, da ji je tudi korejska kultura bolj všeč kot japonska. »Korejcem pravim azijski Balkanci, saj so bolj energični, odprti, med njimi sem se počutila bolj domače.«

Nekoliko dlje, kot je načrtovala

Odločila se je, da bo magistrski študij nadaljevala v Južni Koreji. Že v Ljubljani je zato v času študija delala, da bi lahko plačala šolnino in pot do daljne vzhodne dežele. »Šolnine so sicer nižje v primerjavi s katero zahodnoevropsko državo, a glede na to, da jih pri nas ni, je bilo štiri tisoč evrov na semester veliko denarja. Ob tem je tudi mesto Seul drago in ker sem vegetarijanka, je bil sploh projekt, kako preživeti. Tam v lokalih namreč ni vegetarijanske ponudbe, v trgovinah pa sta zelenjava in sadje zelo draga in si na slabšem, če si moraš sam kuhati, kot če ješ v lokalih običajno hrano.«

Preden je šla študirat v Južno Korejo, je dobila za eno leto štipendijo korejske fundacije, da se je učila jezik. Ker je tam našla partnerja, je ostala precej dlje, kot je najprej mislila, in tako sta v njeno življenje prišli tudi obe živali. Študirala je trajnostni razvoj in s tem znanjem upa, da bo lahko delala v kakšni nevladni organizaciji. Te so v Evropi bolj razvite kot pri nas. Zato tudi v Celju ne namerava ostati dolgo.

Kot študentka je veliko delala, a je na koncu zaslužila toliko, kot bi dobila slovensko minimalno plačo. Redno zaposlitev je zelo težko najti. »Kot tujec potrebuješ vizo in da te podjetje zaposli namesto domačina, mora imeti res tehtne razloge. Odvisno je tudi, iz katere države prihajaš. Večina sploh ni vedela za Slovenijo.«

Lepote in manj prijetne plati

Sabina je živela v večmilijonskem Seulu, kjer je ritem peklenski. »To je betonska džungla, kjer ljudje delajo cele dneve in varčujejo za pokojnino, saj morajo sami poskrbeti zanjo. Vedno več žensk po 60. letu dela, ker sicer ne zmorejo vedno višjih stroškov. Obsedeni so z denarjem in z zunanjim videzom, kar mi ni bilo všeč. Če človek s čim pri sebi ni zadovoljen in doma na to še lahko pozabiš, tam tega ne moreš. Ves čas si pod lupo. Veliko je plastičnih operacij. Pomembno je, kaj si mislijo o tebi drugi,« opisuje Sabina svoje nekdanje soprebivalce.

Pravi, da denar zanjo nikoli ni bil najbolj pomemben in da tudi na modne znamke ne da veliko. »A država dobro deluje, birokratski postopki so zelo hitro opravljeni, vse je digitalno, zato imam veliko težav v Sloveniji, kjer zahtevajo različna papirna potrdila. Tu tudi pogrešam korejski javni prevoz, ki je poceni in odlično organiziran, medtem ko se mi zdi, da je pri nas še vedno takšen, kot je bil, ko sem bila majhna …«

Priznava, da je šla v daljno deželo z rožnatimi očali. »Dokler si tam kot turist, je drugače. Ko znaš jezik, se ti odprejo nova spoznanja, sploh če si poročen s Korejcem ...«

A pokrajina je zelo lepa. »Z motorjem sem prevozila velik del dežele in si ogledala večino znamenitosti. Seul se mi zdi eno najlepših mest. Zanimive so kombinacije sodobnih in tradicionalnih stavb. A na žalost je vedno več enoličnih novih stavb.«

Spoznala je tudi veliko Slovencev, ki tam študirajo, delajo, živijo. Lani je pomagala celo pri urejanju slovenskega veleposlaništva, ki je bilo konec junija uradno odprto.

Foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 10. avgusta.