Arhiv Lokalno.si

Košutica ali Ljubeljska Baba skupaj s planino Korošica nedvomno sodita med najlepše karavanške planinske idile. Vzhodno od Ljubelja se prav na meji z Avstrijo dviguje 1968 metrov visok, precej osamljen vrh, ki si je ime izposodil od grebena Košute, v katerem se tudi nahaja. Na Košutico se lahko vzpnemo iz planine Korošica, od koder vodita na vrh dve poti - lahka planinska z zahodne strani in precej bolj zahtevna nemarkirana plezalna s Hajnževega sedla. Izhodišče celotnega vzpona pa je zadnji levi ovinek tik pred ljubeljskim predorom. Parkiramo lahko v bližini spomenika posvečenega žrtvam podružnice taborišča Mathausen. Objekte carine, pred katerimi smo se še pred leti v kolonah ustavljali  s polnimi prtljažniki kave, pralnega praška in toaletnega papirja iz celovškega KGM-a, prav te dni pospešeno odstranjujejo.

Pot se prvo uro vzpenja v serpentinah po lepo speljani stezi skozi bukov gozd do planine Korošica. Pastirski stan na planini v času pašne sezone nudi skromen, vendar slasten izborček domačih jedi. V času mojega obiska na planini več ni bilo krav, skromno pašo je iskalo samo še nekaj kobil z žrebeti.

S planine je do vrha Košutice še slabi dve uri zložne hoje, saj je potrebno premagati še več kot 400 metrov višinske razlike. Po lažji zahodni smeri po dobro uhojenih stezah, ki jih je pomagala narediti tudi živina, v dobre pol ure dosežemo sedlo na grebenu. Da živina ne bi uhajala na avstrijsko stran, je po grebenu postavljen plot, ki je zaradi različnega uporabljenega materiala zelo »slikovit«. Na tem mestu se pridruži tudi pot iz avstrijske strani. Vrh Košutice je »dvolastniški«, sosedje ga imenujejo Loibler Baba. Nadaljujemo po grebenu, ki postaja vse bolj strm, sledimo avstrijskim markacijam in ob občasni pomoči rok dosežemo vrh. V lepem vremenu se nam odprejo čudoviti razgledi na greben Košute, Vrtačo, Stol, Begunjščico, v dolini Celovec, ob res dobrih pogojih pa še na avstrijske vrhove vse do Grossglocknerja. Obvezno nahranimo kavke, ki priletijo takoj, ko razvežemo nahrbtnik. Karavanške jedo tudi iz roke.

Da se ne vračamo po isti poti se najprej spustimo nazaj na greben in potem po njem proti Ljubeljski koči. Dobršen del poti nas bo zopet spremljal že opisan plot, nato bomo planino zapustili in se pričeli spuščati. Kadar je teren moker, zna biti ta del poti kar spolzek in moramo biti previdni. Na enem mestu previsno skalo premagamo po kovinskih lestvah. Pot nadaljujemo po avstrijski strani in pridemo na staro ljubeljsko cesto. Ta cesta je bila do izgradnje ljubeljskega predora zelo pomembna, saj je Ljubelj prečkala na grebenu na višini 1369 metrov. Prometnica ima že zelo dolgo brado. Že pred dvema tisočletjema so jo utrdili  Rimljani in je bila prevozna za tovorne vozove. Na vrhu prevala, nedaleč od planinske postojanke, stojita dva kranjska obeliska v čast in slavo cesarju Karlu VI., za katerega udobje so cesto leta 1728 razširili in razglasili za glavno magistralo Dunaj- Trst. Cesto so potem redno vzdrževali in obnavljali, zlasti po francoskih vojnah, zadnje temeljite obnove pa je bila deležna na pragu druge svetovne vojne. Vzpon domala povsod presega 18 odstotkov, marsikje celo 32. Kar načuditi se ne moremo, kako so lahko konjske vprege premagovale take strmine in koliko truda so morali vložiti delavci, da so cesto dobesedno vzidali v strmo pobočje.

Ko je bil leta 1966 dokončan predor, ki je bil že od Valvasorjevih časov sen gradbenikov, so vzdrževanje ceste opustili. Danes služi pohodnikom in kolesarjem, pozimi pa sankačem.

Opisani izlet vam toplo priporočam, tudi letos za to še ni prepozno. V oktobru je v planinah ob lepem vremenu še zelo lepo, posebno, ko macesni dobijo zlato barvo. Pa tudi tega dežja bo enkrat konec …

Tekst in foto

Vinko Kukman

Galerija

Arhiv Lokalno.si