Vaš potopis: Z vnukom na Floridi - med aligatorji in mustangi
Odkar se je moj sin Damjan preselil v ameriško zvezno državo Florido, grem vsako leto za nekaj tednov k njemu na obisk. Najrajši grem v zimskih mesecih, ko je pri nas v Evropi mraz. Kot upokojenec imam čas in namesto da doma čakam smrt, še grem malo po svetu - dokler me nosijo noge ...
Čeprav se Florida nahaja na severni polobli, tako kot Evropa, tam skoraj nikoli ne zmrzuje. Povprečna temperatura v zimskih mesecih je okrog 16 stopinj C. Izmed petdesetih zveznih držav ZDA ima Florida eno izmed najbolj prijetnih podnebij. Zato pa imajo skoraj vsi bogati Američani na Floridi svoje “week end” rezidence. Tudi sedanji predsednik ZDA, g. Donald Trump z našo Melanijo - ki je zaradi svoje inteligenčne lepote postala prva dama Amerike - prihaja na oddih na Florido.
Žal s Trumpovimi nismo sosedje. Oni imajo rezidenco bolj na jugu Floride, Damjanovo stanovanje pa je okrog 500 km bolj proti severu. Če bi bili sosedje, bi jih gotovo povabili na slovensko turško kavico ali pa na pleterski brinjevec. Je pa vprašanje, ali bi Trumpovi imeli čas priti na obisk, saj je menda gospod Trump zelo zaposlen, posebno z gradnjo zidu med Mehiko in ZDA. Podobno kot so pred dva tisoč leti kitajski cesarji zgradili zid, s katerim so Kitajce obvarovali pred barbarskimi sosedi. Tako je pred šestdesetimi leti tudi “avantgardni” komunistični režim Vzhodne Nemčije zgradil berlinski zid, s katerim je zavaroval “napredni” Vzhod pred vplivom “nazadnjaškega” Zahoda... :)
Seveda bi mi rajši videli, da bi Trumpovi prišli k nam na obisk, namesto da zapravljajo čas in denar za tisti zid. Rajši bi Mehičanom pustili, da brez plezanja čez zid pridejo Američanom prepevat Besame mucho, Cielito lindo in druge pesmi, pa tudi delat kaj drugega. Tako kot je pred 130. leti Trumpov dedek prišel iz takrat obubožane Nemčije v bogato Ameriko, ne da bi moral plezati čez kak zid.
Zdaj pa preidimo na bolj resne stvari:
Moj vnuk Tom, ki je prav tako prezaposlen kot predsednik Trump – sicer ne s kakšnim zidom, temveč z glasbo, žongliranjem in malo tudi z učenjem –, je bil prost samo dva tedna, in sicer med februarskimi zimskimi počitnicami.
Evropo sva zapustila v mrazu, na Floridi pa sva našla pravo poletno vročino – podnevi med 20 in 32 stopinjami Celzija. Tam sva preživela dva tedna in dva konca tedna ...
Med tednom je bil Damjan v službi, jaz pa zaradi slabega vida že nekaj let vozim avto samo še po cestah, ki jih poznam na pamet, zato sama s Tomom nisva šla kam dalje raziskovat Amerike. Sva pa zato veliko pešačila v bližnji okolici, posebno pa po trgovinah, kjer sva pa v glavnem našla enako 'azijsko' blago kot doma v Evropi.
Prvi vikend nas je Damjan peljal na vzhodno obalo Floride, v Saint Augustin. To je najstarejše mesto na severnoameriških tleh, ki so ga pred 450. leti ustanovili Španci. Toda v Evropi imamo veliko mest in zgrad, ki so veliko starejša, zato za nas to mesto ni preveč zanimivo. Za Američane pa je skoraj vsaka stavba, stara 200 let, že pravi muzej. Kot vemo; prvotni prebivalci Severne Amerike, Indijanci, niso izgubljali časa za gradnjo hiš, temveč so živeli in umirali kar v naravi in v priložnostnih zakloniščih.
Drugi konec tedna smo se peljali na Zahod; na obalo mehiškega zaliva. Kako smo se imeli tam, pa si oglejte na fotografijah ...
Kot sem omenil v naslovu, je na Floridi veliko aligatorjev. Tam skoraj ni mesta, kjer ne bi imeli kakšnega društva, ki se imenuje po njih. V glavnem aligatorji živijo na močvirnih tleh, kjer se hranijo z vodnimi pticami, žabami, ribami ... Za priboljšek si včasi privoščijo tudi manjšega divjega prašiča in celo neprevidnega kužka, ki ga pogoltne in ga potem par tednov mirno prebavlja. Človeku se rajši izogne – saj nikoli ne veš, kakšne namene ima s teboj ... Pred nekaj desetletji bi jih “beli človek” zaradi njihove kvalitetne kože skoraj popolnoma iztrebil. Od leta 1967 so aligatorji zaščitene živali in od takrat se občasno pojavijo tudi v zasebnih bazenih. Zadnje čase je pogosto njihovo meso tudi na menijih, kot specialiteta. Vendar pa to meso izhaja iz privatnih gojišč, ki so dovoljena. Kot vidite na sliki, se je enemu aligatorju Tom 'ponujal' na razdalji enega metra, vendar se ni zmenil zanj – verjetno zato, ker je že prevelik in bi ga težko požrl ...
En dan smo bili tudi v narodnem parku, kjer smo – razen že omenjenih aligatorjev – videli tudi divje prašiče, razne močvirske ptice in druge živali, posebno pa več krdel mustangov. Reče se jim tudi divji konji, kar pa ni ravno res, saj so njihovi predniki bili domači konji. Baje so jih njihovi gospodarji spustili na prosto, ko so morali bežati pred močnejšimi konkurenčnimi osvajalci. Od takrat živijo in se razmnožujejo svobodno v naravi. Odkar so občutili svobodo, se ne pustijo več ujeti. Njihova kopita so lahko zelo nevarna za tistega, ki se jim preveč približa, zato jih je boljše občudovati iz spoštljive oddaljenosti. Kakšnega mustanga lahko ukroti le dobro izvežban kavboj. Sicer so pa zakonsko zaščiteni.
Dvotedenskih počitnic je bilo prehitro konec in Tom je moral nazaj v šolo. Damjan naju je z avtom odpeljal na lokalno letališče, od koder naju je neko manjše letalo odpeljalo do Atlante, od tam pa Boeing 767 v London. S tem letalom smo se zadržali pol ure predolgo v zraku, zato sva zamudila letalo, ki bi naju odpeljalo do Luxemburga. Ker za zamudo nisva bila kriva midva, so nama v restavraciji londonskega letališča zastonj postregli obilno kosilo. Po štirih urah in pol čakanja sva dočakala naslednje letalo, ki naju je odpeljalo v Luxemburg. Tam naju je z avtom že čakal Tomov oče in naju odpeljal domov.
Naslednje jutro je moral Tom, ves utrujen, že iti v šolo. In je vzdržal ... posebno zato, ker so v šoli vsi z zanimanjem poslušali njegovo pripoved o potovanju v Ameriko.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
